oFce?

Evo dolgo časa se je nabiralo v meni, zdaj pa je ''puklo''. Včeraj 10.12.2012 je bil v Ljubljani organiziran/sklican protestni shod proti Z.Jankoviću - Zokiju. Od vseh, ki so se najavili (za kakšno število najavljenih je šlo se ni dalo videti), je prišlo  cca. 70 Ljubljančanov. Med njimi tudi nekaj podjetnikov - podizvajalcev, ki jim Zoki ni plačal, ko so gradili Stožice - znan Zokijev spomenik samemu sebi.
Ironija pa je to, da so shod organizirali SDS-ovci z lažnim profilom. Ampak anyway...
Bereš potem komentarje o ljubljanskem šerifu: "Ja pa kaj ste tako proti njemu, imamo najlepšo prestolnico, kaj vse je dobrega naredil ... pa kaj, če si, da kaj v lasten žep! Saj pa bi vsak normalen človek to naredil!"
Ja pa pri milem alahu/bogu/budi pa kaj ste normalni vi?? Pa zato je stanje tako kot je, vsi kradejo in vsem je to normalno! Če bodo vsi postrelili 10 ljudi ker so proti njim, ja pa kaj, saj to pa je ja normalno, just another usuall day? Pa dobro, a smo res oFce?
Ne, meni ni normalno! 
V vsakem drugem jebenem članku berem o t.i. ''stricih iz ozadja'', pa o skrajnih levičarskih skupinah in plačanih protestnikih. Pa res a nekdo živi v imaginarnem oz. paralelnem svetu?? A ne vidite vi velike svinje (se opravičujem živalim) pri koritu, da narod crkuje? Da ni služb? Da tisti, ki službe imamo delamo za mizerne štipendije, saj temu ne morem reči plača! Da se narod preživlja ne iz meseca v mesec, ampak iz dneva v dan, plače obremenjene z raznimi prispevki itd., vi se pa jebete tam v parlamentu in govorite, da je čutiti malo nezadovoljstvo od ljudi. Ampak, da so pa protesti plačani in, da so anonimneži na Facebook-u ali levi ali desni in tako naprej. V glavnem za bruhat. Ko novo izvoljeni predsednik še na bivšem stolčku kot premie pove, da tudi on težko živi in preživi s 3002 € palče. Pa kako vas ni sram!!?? Nimate nobenega občutka za soljudi....nimate niti kančka empatije?? Če ne znate preživeti s tem zneskom, a boste mogoče znali z minimalcem preživet? Pa s koga se delate norca?
Kar slabo mi rata. Vsi lokalni šerifi zaščiteni kot beloglavi orli, korupcija na vsakem koraku, narod umira, pravne države pa tako ali tako ni več.
Že od rojstva naše države si kljuko vodilnih državnih funkcij podajajo ene in iste face! A "zakaj pa nobeden ne kandidira" in "saj so bili izvoljeni" bo rekel kdo. A ne vidite, da je cel smrdljiv sisstem nastavljen tako? Kako lahko najlažje prideš danes v parlament?
-->

1. Da si sorodstveno povezan z nekim šefom (prideš na neizvoljivo funkcijo/se zaposliš v administraciji) alias nepotizem
2. Da si člane neke jebene stranke in zadosti časa lezeš komu v tazadnjo analno odprtino in te boli briga, če zato padajao trupla

Da se tudi jaz sama izjasnim. Do nedavnega (26.11.2012) sem bila članica SDS-a. V to stranko sem stopila pred prvimi županskimi volitvami v samostojni Sloveniji. Takrat so mlade množično "rekrutirali" v podmladek te stranke. Predsednik je bil JJ in še danes je. Priznam, kot zmešani najstnici me ni brigal statut stranke, nisem ga prebrala, niti mi nikoli ni padlo na pamet, da bi se ukvarjala z programom.Da sem članica te stranke me je opomnila le položnica, ki sem jo dobivala za plačevanje članarine, ki je niti enkrat nisem plačala. Če me spomin ne vara sem bila enkrat na nekih delavnicah v Zagorju ob Savi s podmladkom te stranke. Od tam sem odnesla samo groznega mačka. A z leti, ko človek odraste in vidi šefa stranke v katero je včlanjen, da sklicuje krizni sestanek tudi z človekom iz vojske, da ga zanima varovanje orožja. Da se dobiva s Tonetom in Bavčarjem na skriti lokaciji....bruuuuh! Ko je bil Pahor predsednik vlade, je bil Janezek v opoziciji in stalno so letela polena pod noge....in kaj je naredil zdaj, ko je sam predsednik vlade....podprl je kandidaturo Pahorke, potem, ko je njegova Zverina izpadla v prvem krogu. -->
Ko poslušam nekatere zavedne člane SDS, se mi zdijo hujši kot verski fanatiki, kot da imajo totalno oprane možgane...podobno se je zgodilo z večino Ljubljančanov glede Zokija.Vedno ko je bila SDS v opoziciji se je sralo po koaliciji, ne glede na to, katera je bila vladajoča stranka in kaj je predlagala. Ko so bili položaji obratni, pa je opozicija vedno tista, ki ruši sistem, ki ne dovoljuje sprejetja zakonov v normalnem roku in normalni poti. Janez, a niso to dvojna merila??
Lubi Slovenci, mislite s svojo glavo, ne glede na to, ali ste ali niste v kakšni stranki! Ne bodite del črede zblojenih oFc z peskom v očeh. Trubar, pa Cankar, Prešeren in še kdo bi imeli spet navdihe za pisanje, če bi živeli v današnjem času.

Lačni otroci v Sloveniji

Že pred čaasom sem naletela na enem izmed forumov na temo o Botrstvu v Sloveniji. Preden sem dejansko prebrala za kaj se gre, sem mislila, da je tema iz kakega političnega kroga. ampak ne, gre se za oddajo, ki jo predvajajo na Valu 202. Predstavljajo družine v zelo hudih stiskah. Ko otroci nimajo kaj za jest, ko sanjajo samo o toplem obroku i o novi zimski bundi....ko si želijo le najosnovnejših stvari, ki jih nekateri jemljemo za samoumevne.
V nadaljevanju sledi nekaj izsekov iz resničnega življenja družin, ki pa so vse predstavljene prodrobno na spletni strani: Botrstvo. Če želite pomagati najdete tudi tam vse podrobne informacije.

Ob tem je drobnemu 12-letniku res težko: “Važijo se, da imajo veliko oblačil, pa kakšne igrače, pa računalnike … jaz si pa želim tople čevlje, tople hlače, pa bundo. Saj imam eno, samo je stara …”

“Strah me je, da ne bomo mogli več ostati v stanovanju, ker ati pa mami nimata dovolj denarja … pa skrbi me, ali bomo imeli kaj jesti … pa take stvari.”

 “Najhuje mi je, ko grem v trgovino le po kruh, pa me najmanjši prosi, da bi mu kupila čokoladico, ki stane 40 centov. In mu rečem ne. In se po možnosti še razjezim, češ, saj sva dogovorjena, da sva prišla samo po kruh. Kaj naj mu pa rečem? Kako naj me razume štiriletni otrok?”

 “Vsak mesec je isto. Ko plačam res najnujnejše položnice, mi za vse štiri otroke ostane kvečjemu  100 evrov, nakupim najnujnejše in na sredi meseca vsega zmanjka. Takrat jemo samo testenine brez vsega, malo jih popečem na olju in potresem z vegeto. Ničesar drugega jim ne morem ponuditi. Kadar zares zmanjka in nimamo hrane, tudi jaz ne jem, včasih tri dni skupaj nič. Pa jokam, počakam, da zaspijo, potem si pa dam duška. In če se kdo zbudi in me sliši, rečem, da me trebuh boli in da bo bolje …”

 “Najprej se dogovorimo, ali bomo tisti dan imeli kosilo ali večerjo. Včasih ne  zdržimo in si kljub temu skuhamo že kaj čez dan: največkrat riž ali makarone, včasih kakšno omako iz konzerve, če jo dobimo v humanitarnem paketu. Z mami zelo paziva, da dobita brata pri obroku več hrane, saj še rasteta, jaz pa čez dan pijem veliko vode, da ne občutim lakote tako zelo. Potem pride večer in greva z mami velikokrat lačna spat, kruli nama, potem pa se pogovarjava o šoli ali čemerkoli drugem, da se s pogovorom skušava uspavati.“

“Težko je, večkrat grem spat lačna kot sita, pred kratkim sem se zaradi pomanjkanja hrane onesvestila. In potem pride mlajši sin domov in mi pol ure pripoveduje, kako so bile slastne mandarine v šoli. Jih boš kupila, mami? Pa ne morem, nikakor ne, pa čeprav gre za navadne mandarine …”

“Nimajo ne skiroja, ne rolerjev, ničesar, kar si želijo. In mlajša dva se že veselita Božička, da mu bosta pisala, kaj naj jima prinese. Izkušnje pa so našega prvošolčka že naučile, da je zadnjič vprašal: Mami, a ne, da ne bo spet samo čokolade prinesel, saj sem bil vse leto priden?”

“Nikoli nismo imeli  toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.” 

Tudi to je Slovenija, že. Ne, da denarja nimajo za preživetje tisti, ki so brezposelni, največja ironija je v tem, da tudi tisti, ki delamo nimamo, največkrat tudi za vse položnice ne, hrano pa tako kupuješ v diskontnih trgovinah, koliko je pač lahko.

In za konec še

Če bi Tina lahko v trgovini kupila kaj po svoji želji, bi bile to lepe šolske potrebščine in ” … kruh. Veliko kruha.”

Zanimivi ljudje

Življenje je kot konj!
Nauči se ga jahati in jahal boš kar nekaj časa!

-->

Tako je. Vsak si sam kroji na nek način svoje življenje. Čudim se omejenosti človekove pameti oz., neomejenosti človeške neumnosti. Ja, vem, da sedaj res nisem odkrila tople vode, saj je to že ugotovil kuštrav A. Einstein.
Obstajajo ljudje, ki postanejo živčno agresivni, kadar imaš sam drugo mnenje. Saj ni res, boste rekli, pa je. 100 ljudi, 100 čudi.
Bila je debata o neki specifičn zadevi, na katero se moj sogovornik nikakor ni mogel spoznati. Ampak ne! Nekateri so očitno vsevedi, saj obvladajo od menjave pnevmatik, do polaganja keramičnih ploščic, do postavitve spletne trgovine, do nove teorije o kvantni fiziki....takorekoč o vsem. Kadar se jaz znajdem v situaciji oz. v pogovoru s takšnim človekom, mu nikakor ne bom samodejno prikimovala, češ naj se meni. Ampak ponavadi rečem nedolžen stavek: "Jaz imam sicer drugačno mnenje od vašega, zato se ne strinjam z vašo trditvijo". In potem, brez kančka bontona in kulture ti zabrusi, da si zabit primat itd.
Sedimo v družbi in človek, ki ima že dvoje otrok z dvema različnima ženskama, katerima bi moral plačevati preživnino za otroka, pa je ne plačuje, sa je SP (socialni problem), mi začne govoriti če bi jaz imela eno hčerkico, pa da moj sin potrebuje sestrico......da on bi to zrihtal, naj mu dam 500€ pa ni blema. Ok! Ga ustavim in mu rečem, da je stvar skrajno neokusna. Ga prosim, naj preneha! Ampak ne! Nerada se spuščam na tak nivo in tudi tisto krat se nisem. Po več minutnem ignoriranju je prenehal.
-->
Nekdo, ki ga vidim vsak dan, ima obdobja muljenja po 2 tedna večkrat na leto. Who knows why? To so take stvari, ki jih ne štekam. Pozdraviš vse, a da oseba samo pihne v zrak dvigne glavo in se obrne. Ko se enkrat vprašala, kaj je narobe, odgovora seveda nisem dobila. Draga oseba XY, žal nimaš na čelu ekrana, na katerem bi pisalo kaj ti roji po tvoji lepi glavici.
Nato se drugemu spet zdim skarjno nemoralna, ker ne grem vsako nedeljo in zapovedane praznike k maši. Lahko tej osebi 100 krat povem, da ne grem zato, ker je maša v Cerkvi, ki je ne prebavljam. Mogoče zato, ker preveč razmišljam in ne verjamem vsemu kar mi nekdo pravi. Enostavno ne razume, da tudi, če sem bila vzgojena tako, da se je redno hodilo k maši, zdaj pač ne hodim iz lastnih razlogov. Ne gušim pa 100/h tistemu, ki pa v Cerkev hodi in mu je tam fino.

Vem, da niso vsi ljudje po ''default-u'' dobri, vem, da vsi ne razmišljamo enako, vem, da imamo vsi različne prioritete. Ne bom nikomur vsiljevala svojih prepričanj ali mnenj. Vsi naj živijo tako kot vejo in znajo. Tako, kot se jim zdi prav.
Ampak ja, pričakujem, ne, pravzaprav zahtevam pa tudi enak odnos do mene.

Halloween, Samhain, M.Luthar in All Hallows' Day

Ko malo pobrskam po netu, pomen noči čarovnic sploh ni to, kar se do sedaj mislila. 31. oktober je dan pred Vsemi svetimi oz. pred 1. novembrom - Dnevom mrtvih. In zadnji dan oktobra je, med drugim,  posvečen tudi večeru vseh Svetih oz. ''All Hallows' Eve", ki se prvič pojavi v 16-em stoletju na Škotskem. Beseda Halloween bi naj izhajala iz krščanstva, vendar pa se ugotavlja, da ima poganske korenine. Praznik povezujejo ga s Kelti in njihovim festivalom Samhain (beseda izvira iz stare irščine in pomeni konec poletja). Samhain torej naznanjuje, konec toplih dni in začetek hladnega in bolj temačnega obdobja.
-->
V keltskih časih je nato sledila priprava na zimo, živali so zaklali za zimske zaloge. Izvajali so tudi razne rituale. Menda naj bi včasih žrtvovali med rituali tudi ljudi. Samhain je naznanjal čas, ko so se vrata drugačnega sveta odprla ravno toliko, da so v naš svet vstopile vile in duše umrlih, ki so na ta dan obiskale svoje sorodnike. Ljudje tistega časa so naredili praznovanja, prave pojedine in mize so pogrnili tudi za prihajajoče umrle doše, da bi se lahko pogostile. Sprejeli so določene ukrepe, da pomirijo duše in vile - kar je navdihnilo tudi poznejše praznovanje Halloween-a - oblačenje v kostume (Irska, Škotska in Wales). Ljudje so to počeli najbolj zaradi razlikovanja samih sebe od duš in vil. Izrezovanje buč in prižiganje sveč v njih izhaja iz samhainskih in keltskih verovanj. To naj bi varovalo pred hudobnimi bitji, ki so se poleg duš in vil pritihotapile v naš svet.
-->
Ostaja še vprašanje kaj imajo čarovnice opraviti s Halloweenom oz. Samhaimom.
Cerkev je hotela pokristjaniti deželo Keltov. Le ti so v svojih vrstah imeli t.i. Druide, ki so bili učitelji, pesniki, svečeniki in znanstveniki v enem. Misionarji so zato Druide razlgasili kot častilce zla. Kelti so verjeli v nadnaravna bitja in božanstva, ki so jih misionarji razglasili za pogansko vero, še več, povezovali so jih s hudičem. Misionarji so, kot predstavniki rivalske vere, Druide označili kot častilce hudiča in vse, ki so se držali teh verovanj označili za zlonamerne čarovnike oz. čarovnice, ki so bili tudi sežgani na grmadah. Od tod se je prenesel tudi izraz Noč čarovnic.

Če se spomnim svojega otroštva mi 31. oktober ni bil nekako znan. V času Jugoslavije to ni bil dela prost dan. Šele od leta 1992 praznujemo zadnjega oktobra Dan reformacije.
Reformacija je v bistvu kulturno, umetniško, versko gibanje za preureditev oz. reformacijo rimokatoliške cerkve. Temu je botrovalo vse bolj revno življenje v tistem času, saj so bili davki izredno visoki (opa vzporednica z današnjim časom), širile so se bolezni, Turki so vdirali, revni so bili vedno bolj revni Cerkev pa vse bolj bogata (spet - vzporednica). Začetnik tega gibanja je bil duhovnik Martin Luther, ki si je drznil na vrata cerkve 31.10.1517 v Wittenbergu pribiti list s 95 tezami, s katerimi je obsojal tedanje ravnanje rimokatoliške cerkve.

Zaradi tega je Cerkev in tedanji papež izključila Luthra iz svojih vrst. Sledil je razkol v cerkvi in nastal je protestantizem. V grobem so se protestanti zavzemali za skromnost Cerkve in bogoslužja, ukinitev čaščenja t.i. svetnikov. Protestantizem je bil pomemben tudi za Slovenijo in slovenski jezik saj je leta 1550 Primož Trubar izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku. Abecednik in Katekizem.
-->
Prvi november obeležujemo dan mrtvih, ko se spominjamo vseh svojih bližnjih, ki so že preminuli. Praznik izhaja iz leta 609 in se je praznoval na 13-i maj. Leta 835 je papež Gregor IV. prestavil praznovanje Vseh svetih na 1. november - na isti dan torej, kot se praznuje Samhain. V zahodnem krščanostvu se na prvi dan novembra spominjajo vseh duš, ki so že v nebesih, drugega novembra pa se moli za vse tiste duše, ki so še v vicah in še niso presegle prag nebes.
Pri nas je navada, da se na grobove prinaša cvetje in sveče.
Absurd tega dneva vidim v pretirani okrašenosti in načičkanosti naših grobov, v nenormalnih količinah sveč, v tem, da se nekateri ubadajo predvsem z: "Ja moramo imeti lepšo in dražjo ikebano, kot jo ima ta in ta....". Pozabljamo osnovni namen, spomin na rajne. In kaj pomeni 100 sveč, velik marmornat spomenik in drago cvetje na grobu nekoga, na katerega še pomislili nismo za časa njegovega življenja?
Koga se slepi v teh primerih? Ali pa gre za enega izmed slovenskih nacionalnih športov, češ, če ima sosed fička moramo mi imeti najmanj stoenko.
Res je, dosti lepše je imeti dobre odnose in spoštovati sorodnike, prijatelje za časa njihovega življenja. Dosti boljše, za lastno vest vsakega posameznika, je obiskati svoje najdražje in jim pomagati, dokler so še živi, brez hlinjenja neke velike izgube po njihovi smrti, če jim nismo bili blizu. Dosti boljše je, da ne lažemo sami sebi. Ali pa mogoče počnete to zaradi drugih?

Naj končam z mislijo Martina Luthra:

Dobra dela
ne delajo človeka dobrega,
pač pa dobri ljudje
delajo dobra dela.

cyberbully - spletno nadlegovanje

Verjetno se še vsi spomnimo naših najstniških dni. Tista občutljiva rosna leta, ko se iščeš, ko se prvič nesmrtno zaljubiš, ko misliš, da je vse v življenju ''cool'' in ''wow''. Vsi so neskončno dobri, prijazni in na svet gledaš skozi rožnata očala.
-->
Marsikateremu izmed nas ni bilo lahko v tistih letih. Vsi nismi imeli bogatih staršev, najnovejših avtomobilov, niti oblačil, ki jih je krasila znana znamka. Dosti ljudi moje generacije je bilo vzgojenih drugače. Vrednote, ki so bile pomembne so bile marljivost, znanje poštenje...ja ok, tudi izgled, sploh v najstniških letih. Verjetno se je že v tistih časih pojavljalo nadlegovanje v šolah. Jaz, hvala bogu, nisem imela te ''sreče''. Vendar se današnji najstniki razlikujejo od nas v eni pomembni zadevi. Tehnologija. Da, tehnologija se je razširila. Trači in laži potujejo hitreje. Zbadanja na šolah so vse bolj kruta in delno je k temu pripomogla tudi socialna diferenciacija že od malih nog. Danes ima vsak najstnik gsm in svoj ''lap top''. Večina najstnikov je kar nekaj korakov pred svojimi starši, saj vsi niso vešči računalnikov v tolikšni meri, kot njihovi otroci. Najstniki so so različni in ni jim lehko. Ne samo zaradi težkega obdobja odkrivanja sveta, ampak tudi zaradi različnih stabilnosti lastnih karakterjev. Ene prizadene vse, druge nič tretji pa so nekje vmes.
V začetku oktobra sem prebrala žalostno novico o mladi kanadčanki Amandi Todd, ki je naredila samomor zaradi nadlegovanja. Nekje mesec dni pred smrtjo je posnela tudi video in ga dala na youtube...

Tudi sama sem mama. Tako sem predlansko šolsko leto šla na predavanje v osnovno šolo o spletnem kriminalu in spletnem nadlegovanju. Predaval je kriminalist. To, kar je povedal je strah vzbujajoče. Ne nom navajala statističnih podatkov, raje bom opisala primer, tako kot sem si ga zapomnila. Hčerka najstnica, stara 16 let je vsak dan veselo komunicirala preko messenger-a, skype-a in facebook-a s svojimi prijatelji. Kmalu je spoznala tudi nekoga na novo preko interneta. Zdel se je prijazen in ona mu je slepo zaupala. Čez čas ji je dejal, da je zabljubljen vanjo in, da želi cyber sex z njo (seks preko spleta, kjer dejansko ne pride do samega spolnega akta, temveč le besedni opis). Punca je to tudi naredila. Ni ji bilo prijetno, vendar je vseeno to naredila. Čez čas ji je dejal, da jo želi videti preko spletne kamere zgoraj brez. Odklonila je. On se je razjezil in ji dejal, da ve kdo je in kje živi (seveda ker je imela na svojem profilu podatke javno objavljene) in, da če ne bo naredila to kar ji je naročil, bo poslal kopijo cyber sex pogovora njenim staršem in to objavil tudi na spletu. Tako je pristala in se slekla pred kamero do pasu. On je to snemal, ona se te nevarnosti(snemanja) ni zavedala. Bila je dobra dijakinja, ki je začela kar naenkrat popuščati v šoli. Ocene so drastično padle. Njena mama je vedela, da je nekaj narobe, a ni mogla ugotoviti kaj. Hčerka pa ji ni upala povedat. Ko se je odločila, da je nekaj časa ne bo na internet je začela dobivati sms-e, da se mora javiti drugače bo video njenega oprsja videla cela njena šola. Šla je na internet. Tokraj je bila zahteva, da punca mastrubira pred kamero. Spet je zavrnila. Tokrat se je zlomila in kljub njegovim grožnjam in lastnemu strahu je povedala mami. Z mamo sta šle na policijo in ga prijavili.
-->
V zgoraj opisanem primeru je bilo prisotno tudi izsiljevanje. A ne mislite zmotno, da samo nadlegovanje ne boli. Da boste imeli občutek o čem govorim si oglejte film Cyberbully. Enako priporočam tudi mladim, poglejte si film. In v primeru nadlegovanja, ne bodite tiho!


Ne zatiskajmo si oči, starši, to se lahko dogaja tudi našim otrokom!

Ah daj, res?

 
V duhu velecenjenega kapitalizma in pretiranega potrošništva je luč sveta ugledal mobilni telefon, ki ga proizvajajo na Kitajskem in na hrbtni strani nosi logotip ugriznjenega jabolka. Ua ua! Madona, kakšna evforija in veselje. Nadebudni mladci so se postavili v vrsto že včeraj zvečer in kampirali v Ljubljani in Mariboru pred prodajalnama.
Recesija vam pravim! 
Ah daj, res?

vir: 24ur


In kaj je fenomen telefona z ugriznjenim jabolkom? Da malo pogledam globje in širšo sliko. Zanimivo pri vsem tem je to, da ta fenomen ni povezan samo s tem telefonom, ampak tudi z dragimi avtomobili, motorji, oblekami priznanih modnih kreatorjev ipd.
Zakaj ljudje želimo imeti vse to in hrepenimo po tem? Nekateri verjetno jemljejo to kot statusni simbol. Enostavno nisi ''IN'', če nimaš tega.
Ah daj, res?
Če si ''IN'', si pomemben, ljudje se sukajo okrog tebe, vsi te imajo radi in imaš ogromno prijateljev.
Ah daj, res?

Ok to je pač višek tehnologije oz., če govorim o avtu najbolje ocenjeni avto v Top gear-u. Skratka ''must have'', ker pač imam rad/a take stvari. Pa me sploh ne briga koliko zadeva stane!
Ah daj, res?

Kakorkoli že....vsak kmetič ima svoje veselje.
Moj starejši sorodnik pravi, da to ni nič takega, da so že nekdaj stali v vrsti pred trgovino v dobi Zastave 101 in čakali od dveh ponoči, da so lahko naročili stoenko, bila je pestra izbira, ali bela barva ali pa vojaško zelena, oprema pa....kaj je to :). Bili so veseli, če je kdo kupil ''fičeka'', ''peglico'', ampak stoenka je pa bila top of the top.
Kako so se ljudem skozi nekaj desetletij spremenile prioritete. Pa, da ne bo zdaj kdo rekel, da se mi toži po prazgodovini ali pa, da me daje nostalgija. Pač stvar razmišljanja.
Postajamo vse preveč potrošniška družba, pomembne so materialne stvari, nikogar ne briga, če se recimo soseda tepeta vsak dan, poleg pa gleda dvoje otrok. Skoraj nikogar ne briga, če gre starka s polnimi vrečkami po stopnicah.

Koliko ljudi se odpelje mimo kraja prometne nesreče, čeprav bi lahko pomagali. Egoistična družba vase zagledanih osebkov smo. In, če sem kdaj koga vprašala zakaj tako, je sledil odgovor: "A bi se kdo ustavil, če bi mel jaz nesrečo....?" ali pa ''Ali bi meni kdo to ti to...?"
Ja dragi moji, ako vsi mislite tako, ne bo nikoli nihče ustavil, vam pomaga ali karkoli. In tako razmišljajo ponavadi ljudje iz časa seksualne revolucije, Woodstocka, flover power generacije, katerih moto je bil "Make love, not war!" Življenje je borba in očitno so ti ljudje postali imuni in odporni ali dobili trdo kožo. Ni več empatije, ni ničesar. Žalostno, mar ne?
Ironija pa je, da se njim to ne zdi tako. Povedali bodo, da je to pač v skladu s današnjim hitrim tempom življenja, da pač enostavno moraš biti prasec po karakterju (z vsem dolžnim spoštovanjem do živali), če hočeš preživeti.
Ah daj, res?

Razsvetlite torej mojo nevedno pamet in mi povejte, kaj bi vas stalo, da ste človek človeku. Da se zavedamo, da smo na koncu koncev vsi na istem? Danes ti meni, jutri jaz tebi? Kaj je tu tako težko razumeti oz. zakaj se vsi tega otepajo in bojijo kot hudič križa?
Kaj so vrednoste vsakega posameznika? In potem se čudimo, da je nekje nekdo ustrelil sina, drug je ubil očeta, tretji zaklal brata, četri je imel strelski pohod po osnovni šoli.
Da, nekaj je močno gnilega v deželi Šentflorjanski!
Ah daj, res?
 

Zgodbe ali novice

Naša državica, ki je vsaj meni eden od biserov Evrope, če samo pogledamo geografske značilnosti možnosti za turizem in kulturno dediščino, je še prilično mlada. Lahko bi rekla, da je v najboljših letih.
Zdi se pa, da je nekaj hudo narobe. Vsaj tak občutek dobi človek, ko si pogleda neko informativno oddajo. Veliko naših medijev pač znajo predstavit novico tako ekskluzivno in dramatično, da dobi že nek svoj prizvok. In vsak, ki ne razmišlja malo širše in verjame tej novici zato, ''ker so to pač rekli na TV'', je po moje v veliki zmoti. Zakaj? Medijske hiše, sploh komercialne, rade povejo novico tako dramatično, pravzaprav so profesionalci v pisanju in prirejanju novic v zgodbice.

 

Voditeljice in voditelji poročil pa morajo imeti kar nekaj igralskega talenta, da delajo grimase v skladu z novico.
Predstavljajte si, da je novica v bistvu takšna:

 »Gospe Malči je včeraj pobegnil muc, ki so ga kasneje našli v sosednji ulici, kjer je obtičal na drevesu. Rešil ga je tamkašnji stanovalec bloka.«

Zgoraj so dejstva. Vendar naši mediji to naredijo takole, da je malce bolj senzacionalno:

 »Gospa Malči je včeraj zgrožena ugotovila, da njenega mucka ni. Ga. Malči je zelo navezana na svojega mucka, saj živi samo z njim. Po večurnem, neutrudnem iskanju je ugotovila, da je ubogi muc pristal na krošnji orajške platane v sosednji ulici. Nemudoma se je sprožila reševalna akcija. Pogumen mladenič iz sosednjega bloka je splezal na drevo in rešil ubogo živalco. Ta zgodba ima vesel konec, lahko bi se pa končala tudi zelo tragično.«

 Ta dva primera zgoraj sta res malo za lase privlečena, a upam, da ste ugotovili, da novice danes niso več novice, ampak zgodbe, ki jih je treba spremeniti, dodelati, da bodo zanimive za bralca. Vsaka televizijska hiša se nagiba k večji gledanosti. Recept je preprost: »Dajmo raji to kar hoče zabavo, senzacionalnost.«

Zgornji posnetek pokaže, kako pripovedovalci zgodb izkrivljajo tudi samo sporočilo povedanega in kako potiho perejo možgane ljudem.

 Internetni portali, ki bi naj objavljali novice, objavljajo zgodbe. Prav zanimivi so pa naslovi, ki v bistvu niso namenjeni novicam ampak promociji recimo pevcev. Danes sem na portalu komercialne TV videla naslov Slovenska pevka izbrala drugega (namerno ne bom napisala za koga gre). Ker je človek že po naravi radovedno bitje klikneš na tale članek. Ugotoviš, da si ni izbrala drugega moža temveč nekoga, ki je pel z njo v duetu in seveda je na koncu članka pripopan še video spot pesmi.

Mediji ponavadi pokažejo le tisto plat zgodbe, ki je bolj dramatična, bolj gledljiva/berljiva ipd, ali pa bolje plačana za promocijo nekoga. Zakaj ne poročajo o dejstvih brez nekih olepšav in pretiranega uporabljanja pridevnikov?   Razumem, da se novice o recimo družinskih tragedijah, ne more prikazati v pozitivni luči. Pa vendar je splošen vtis o naših informativnih oddajah predvsem komercialnih televizij širiti strah in negativizem med ljudi. Včasih se mi zdi, da obstaja nekdo za vsem tem, ki lepo diktira kaj in kako se bo objavilo.

Trend pripovedovanja zgodb televizijskih voditeljev/voditeljic sem zaznala že pred leti na nemških komercialnih televizijah. Že takrat sem se spraševala, kako dolgo bo potrebno, da to pridrvi k nam. Oni pripovedujejo zgodbe, namesto da bi brali/poročali novice. In to samo za večjo gledanost. Zato pa jaz raje vzamem kakšno knjigo v roke in si tisto eno uro, dokler oni pripovedujejo zgodbice, preberem eno ali dve poglavji. Škoda mojega časa.

Dokler bo gledanost vse večja in večja oz. vsaj konstantna bodo pa na večini informativnih oddaj še vedno pripovedovali zgodbe, namesto poročali novice.

Lepa naša

Že nekaj časa razmišljam o patriotizmu, to je, da čutiš pripadnosti določenemu narodu, državi, skratka domoljubje. Ko sem bila še majhna frkljica je bila naša država J(Y)ugoslavija sestavljena iz 6-ih republik: Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna Gora in Makedonija ter dveh avtonimnih pokrajin (Kosovo in Vojvodina). Vsi otroci smo vedeli kdo je bil Tito, naši predniki (beri starši in stari starši) so v tistem času častili tovariša Tita. Bila sem stara 4 leta, ko je Tito umrl pa se ne spominjam točno tistega dneva. Sem pa gledala video posnetek kako so vsi žalovali. Bil je 4. maj 1980. Sirene so tulile, ves promet je zastal, vsi so jokali. Da boste mlade generacije imele vsaj predstavo, v kakšnih razsežnostih je bilo žalovanje si poglejte spodnji posnetek.

 

 Tudi po smrti Tita smo kot prvošolčki najbolj čakali kdaj bomo sprejeti v pionirsko organizacijo, kjer smo dobili modre Titovke in rdeče rutice in povedali slavno zaprisego: 

Danes, ko postajam pionir, 

dajem častno pionirsko besedo: 

da se bom pridno učil in delal, 

spoštoval starše in učitelje, 

da bom zvest in iskren tovariš, 

ki drži svojo obljubo; 

da se bom ravnal po zgledu najboljših pionirjev, 

da bom spoštoval slavna dejanja partizanov 

in napredne ljudi sveta, ki žele svobodo in mir; 

da bom ljubil svojo samoupravno domovino, 

Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo, 

 njene bratske narode in narodnosti 

in gradil novo življenje, polno sreče in radosti.

-->
Čeprav je bila prisega obarvana z ideologijo tistega časa, pa je vseeno dala misliti nam, ki smo bili takrat stari 7 let. Vsaj približno smo vedeli, kaj pomeni beseda prisega. Obljubili smo, da se bomo pridno učili ter spoštovali starše in učitelje. 

25. maj je bil vedno poseben dan - rojstni dan Tita in takrat se je nosila Titova štafeta, velik dogodek in praznik za tisti čas. Vsi smo hoteli nositi to štafeto.

Da ne govorim, kakšne proslave so naredili v Beogradu - glavnemu mestu nekdanje Jugoslavije v čas Titovemu rojstnemu dnevu - Dnevu mladosti:

 

Ob dnevu mladosti so bili sedmošolci vedno sprejeti v mladisnko organizacijo. Bile so tudi delovne brigade, bratstvo in enotnost med narodi. 

So bile tudi črne strani Titovega režima, a danes hočem samo dati primerjavo, kako so nas, kot otroke učili v duhu patriotizma, v duhu: "Bodi ponosen, da si Jugoslovan!". In tudi bili smo ponosni.

 

Kaj pa danes? 

A so naši otroci ponosni, da so Slovenci? A mi, kot odrasli delavski narod, čutimo pripadnost Sloveniji? A se v šolah učijo, kako ljubiti lastno domovino in narod? Nikoli še nisem slišala, da bi kdo rekel: "Tako sem ponosen in vesel, da sem se rodil v tej majhni deželi pod Alpami, da sem Slovenec". Še največ domoljublja sem slišala od zdomcev, ki že lep čas živijo po svetu. 

 

Kako naj imajo naši otroci radi Slovenijo, če je pa mi, njihovi starši, nimamo? A si ne jemljejo vzgled otroci po nas? Boste rekli, ja pa kako naj imam to državo rad, kaj pa je naredila zame? Samo davke nabija, cene gredo v nebo, narod nima od česa živeti...

A resno tako mislite? Vlado smo si izvolili sami, zdaj pljuvamo čez njo! Mislim, da kogarkoli bi izvolili, bi se še vedno debate ob šankih nadaljevale. Da narod nima od česa živeti težko verjamem. Namreč parkirišča raznih trgovskih centrov so polna. Kapitalizem nas je navadil na potrošništvo do take mere, da redko kdo obvlada teorijo o tistem, kar pa res potrebujemo za življenje. Dopovedali so nam, da pa ta in ta proizvod moramo nujno imeti in mi kot ocve ajde v trgovino.

Vprašajte osnovnošolca, ki je star 7 let, če ve kdo je predsednik Slovenije. Me prav zanima kakšne odgovore boste dobili.

Kot narod bi se vsi, vsak izmed nas, moral korenito spremeniti, da bi potem bila sprememba globalna. Ampak ne, mi raje povemo takole:"Ja kaj bom pa jaz, navaden smrtnik spremenil". Potem se ta miselnost razpase in se širi kot kuga. 

Slovenci, pohlevni hlapčevski narod, poln zavisti in nerganja. Nacionalni šport Slovencev pa je jamranje, v stilu: oh kako smo ubogi, kako nas življenje/politika/delodajalec tepe. Le vkup, le vkup uboga gmajna! 

--> Nič se ne bo premaknilo kar tako. Vsakemu eno pošteno brco v rit, pa zavihajmo rokave, pljunimo v roke in se lotimo sprememb. Vsak zase, nato pa vsi skupaj. Verjamem, da je v slogi moč! Nehajmo gledati na vse samo iz zavistnega zornega kota! Pomagajmo raje drug drugemu! Krepimo duh pravega Slovenca, ki je deloven človek in takšen, ki mu ni vseeno za lastno prihodnost in prihodnost njegovih potomcev.  

Imam virozo...

Že nekaj časa se nisem oglasila....shame on me!

Danes, no že včeraj, me je v službi presenetil moj namizni računalnik. Odprem Chrome in piše Chrome stopped working, enako se je zgodilo pri Mozzila Frefoxu in Internet Explorer-ju. Mislim si wtf!?!? No še dobro, da nimam na svojem računalniku samo teh brskalnikov ampak tudi Opero, ki je pa začuda delala.
Ok, prevrtim si svoj film nazaj, kaj sem delala v petek, a je vse delalo, kaj sem lahko pogledala, a sem namestila v kateri brskalnik kakšno razširitev in se spomnim da sem v Chroma dala nek toolbar. V redu, vržem dol firefoxa pa chroma, ju ponovno namestim. Ne gre. Poskusim ju odpreti v safe-mode-u, ne gre. Pregledam disk z Avastom in Malwarebytes, Avast ne zazna nič ta drug pa 12 sumljivih datotek, ki jih seveda izbrišem.
Pa restartam računalnik in zaženem operacijski sistem Windows 7 v safe mode-u. Lej ga zlomka, odpre se tako Firefox, kakor tudi Chrome. Pobrišem vso to nesnago od razširitev in poskusim spet restartat, tokrat z normalnim zagonom. A-a....it doesn't work.
Nič, očitno moj antivirusni program Avast ni ok, ker se mi je že od vsega začetka zdelo, da je to nek virus. Preko Opere si snamem antivirusni program in anti malware program, tako rekoč all in one, Ad-aware antivirus. Vržem Avasta dol instaliram Ad-avare. Seveda je potreben restart. Zaženem ''full scan'' in si med tem časom z neta snamem še program Spybot, ga instaliram in zaženem. Oba 2 najdeta še neke sumljive file, ki jih odstranim. A štorije še ni bilo konec. Grem na kavo, držim čike in vžigalnik v roki. Seveda nerodna kot sem, mi vžigalnik pade direkt na stopalo od koder se odbije pod kafe avtomat. Pa to ne moreš verjamit, Toni Kukoč in Messi v isti personi. Hehehe. Časa za zezanje z računalnikom zmanjkuje, ker moram domov, kjer na hitro poberem cote iz stojala, dam naslednjo rundo prat. O priporočena pošta, Hvala g. Durs, da ste se spomnili name z davkom na zemljišče. Neprecenljivo. Prileti mlajši sin in pove, da nima nekega delovnega zvezka za matematiko. Ker ga pa poznam sem skoraj 80%, da je zvezek ostal v šoli, ali pa ga je kak sošolec pomotoma dal v svojo torbo. Ni panike, grem jutri zjutraj s tabo, mu rečem in bom učiteljico prosila, naj malo pogleda in pove tvojim sošolcem. Hitro letim na sestanek šolskega sklada in se na poti do šole stegnem kot novorojeno tele, ko pade iz krave, tik pred vhodnimi vrati šole. Ja nič draga moja, je treba vstat pa it naprej. Ko grem po stopnicah se smejim sama sebi. Ponoči me je začel boleti želodec, da nisem spala skoraj nič, ampak prečepela na wc školjki in brala knjigo Zig Ziglarja Vidimo se na vrhu. Imela sem blažen mir, noben mi ni ''gušil''. Danes pa v službi ni nič drugače Firefox in Chrome sta se odločila za štrajk...IE pa - ja kdo ga pa še sploh uporablja. Nima veze. Jaz se ne vdam! Zaženem spet spybota in Ad-aware vmes v profile manager-u od Firefoxa zbrišem privzeti profil in naredim novega. Aleluja! Aleluja! It's alive! hahaha. FF dela Chrome se je sicer še nekaj časa mulil, a ko je videl, da nima šanse proti moji vztrajnosti se je vdal!
Vem, da niste vsi doma na računalniškem področju. Ne vzemitze prosim tega pisanja, kot nek računalniški članek. V tem spletu dogodkov sem vam hotela prikazati le, da se še tako ''bav bav'' zadeva ne zdi toliko strašna, če imate pozitiven pogled na vse skupaj. Če bi me iztirilo že delovanje brskalnikov si zamislite kako bi se mi takrat odvijal dan. Tudi jaz sem se nekaj naučila: ni važno, če te nekaj zeza in ne dela, tiu moraš to sprejeti kot izziv in biti bolj pozitivno trmast in vztrajen da nadaljuješ in greš proti cilju, no matter what!

Anger management

Kako se poprimemo z obvladovanjem jeze. Verjetno ima vsak svojo metodo. Malce se bom poigračkala s stricom Google-om in našla nekaj metod. Vsako bom pokomentirala v svojem stilu. Preden nadaljujete, naj vas opozorim, da vsakršno prekomerno zadrževanje na mojih blogih BAJE škoduje zdravju. Za vse stranske učinke se obrnite na dimnikarstvo Beltinci.

Asertivno vedenje je izraz, s katerim poimenujemo zaupanje v svoje sposobnosti ter zavzemanje za svoje pravice. Pomeni tudi spoštovanje samega sebe ter razvijanje učinkovite komunikacije, s čimer zmoremo:
- mirno vztrajno in odločno zagovarjati svoje pravice, kadar je to prav in pošteno;
- izraziti občutke (telesne simptome) povzročitelju, če nas žali, ponižuje, kriči na nas…;
- s spoštovanjem izraziti nasprotovanje, kadar se z nečim ne strinjamo;
- delovati z jasnim namenom (ciljem);
- biti del rešitve, ne problema.

1. Asertivno vedenje, ta metoda je za navadnega smrtnika dokaj težka. Si kar predstavljam nekaj ljudi (v določenih situacijah tudi sebe), ko mi prekipi, vrže ven varovalke, udari mi para skozi ušesa….kakorkoli. To, da se takrat obvladaš zahteva veliko  samokontrole. Da pa naj še takrat s spoštovanjem izrazim svoje mnenje? Saj ne rečem, lepo bi bilo, bom delala na tem, ampak včasih enostavno preveč impulzivno in nagonsko odreagiram. A sem zato žival?
2. Ali je to res potrebno? Ta metoda ni od strica G., ampak izhaja iz knjige Magija velikopoteznega mišljenja, ki jo je napisal Dr. David Schwartz. V določenem poglavju razlaga, da kadar smo v konfliktu s kom, naj se poskusimo malce ustaviti, se ”nekaj korakov oddaljiti” in se vprašati: “Ali je to res potrebno?”. Moram reči, da sem metodo že preizkusila v 6 od 10 poizkusov mi je celo uspelo. Ampak, ko je uspelo meni in sem bila čisto umirjena in se uvidela, da se je brezpredmetno iti dalje besedno vojno, je počilo na drugi strani. “So-konfliktor” je namreč mislil, da ga jemljem takole malo za šalo, da se delam malce “norca” in, da se vedem kakor visoka dama, ki nima v riti luknje.
http://svetovalnicakameleon.si/splosno/obvladovanje-jeze/ si lahko ogledate nekaj zelo zanimivih nasvetov za obvladovanje jeze. Najbolj pri srcu pa mi je vsekakor tale: - zgrabite blazino in znesite jezo nad njo (jo boksajte, vpijte vanjo).…najbrž bi še bolj pomagalo, če si nalepimo sliko osebe na blazino, ki nas je razpištolila. Tole je bil malo bolj zabaven del, vendar pa je sledeče vsekakor primerno za testiranje:  Če čutite, da izgubljate nadzor nad jezo, SE USTAVITE, GLOBOKO DIHAJTE IN ŠTEJTE DO DESET!….tu imam sicer malo mešano mnenje, nekaj od 1. točke se mi mota po glavi.
Če nobena metoda za vas ne štima, se javite Charlie-u Sheen-u hehehe… za tečaj obladovanja jeze

ali pa mogoče Jack-u Nickolsonu:

Meni je mama dala najboljši nasvet glede obvladovanja jeze in vseh negativnih občutkov, ki jih lahko v nas vzbudi drug človek. Enostavno zamižite in se tega človeka predtavljajte kako pred vami v tangicah pleše na drogu. Deluje – preverjeno.
Imejte lep dan in ne jezite se preveč

How to stay positive…this is the question!

Danes je spet eden tistih dnevov, ko se zavedam vse trdote življenja. Ok! Ampak ne bom obupala. Vem, da je življenje kot vožnja z vlakcem. Vzponi in padci. Ampak tudi padec ni nujno, da je padec. Če pa je že, pa vstaneš, si posliniš rano na kolenu in greš naprej. E, nema zime za eskime. Danes sem se naučila, da nekateri ljudje ne znajo videt osebo takšno, kakršna je. Vidijo neko svojo predstavo oz. jo popredalčkajo na podlagi prvega vtisa. Žalostno, res. A, vendar ne obsojam. Kot pravijo 100 ljudi, 100 čudi.  Še vedno smo kompleksna družba, sestavljena iz mnogih členov. Najosnovnejša sestavina je pa človek. Ljudje smo različni. suhi, debeli, majhni, veliki, pametni, neumni, črni, rumeni, beli, verni, ateisti, pritlikavi, pohabljeni, ženske, moški itd. A, bolj ko razmišljam o tem, bolj sem prepričana, da si nismo tako različni! Zakaj?
Pa poglejmo od začetka…


Kadar se človek rodi je najčistejše spiritualno bitje. Ima še čisto dušo. In vsi smo se rodili tako! Enaki. Ne glede na okolje, vero in kulturo! Kaj nas je spremenilo? Zakaj smo si različni? Pa, da ne bo kdo zdaj pikolovski, zdaj ne govorim o fizičnem izgledu, na to bom prišla pozneje.
Starši nas učijo, kaj lahko in kaj ne. Okolica v kateri odraščamo nam daje neke smernice in moralne, nepisane zakone, ki bi se jih naj držali. Šola prinese svoje. Kmalu postanemo kopija, ali bolje rečeno odsev vse tistih dejavnikov, ki so nas zaznamovali tako ali drugače skozi naše življenje. Se sploh zavedamo, kdo in kakšni smo v resnici? Kakšni bi bili, če na nas ne bi vplivalo toliko stvari? Ni prepozno, da spoznamo sami sebe. Ampak, brez muje se še čevelj ne obuje, zato je pa treba pljunit v roke in delati na sebi. Spoznati tisto globje bistvo, ki ga nosimo v sebi.

Problem je, ker smo kot posamezniki preveč slepi. Pomembne so nam stvari, ki v bistvu sploh niso toliko važne. Ja, boste rekli….tako so nas učili. Res je! Poudarek je na besedici SO nas učili.
Zdaj pa je čas za “moment of truth”…kdaj pa smo sami sebe kaj učili. Kdaj smo pa ne glede na mnenja ostalih razvili svoje unikatno, edinstveno mnenje o neki  zadevi? In, če smo ga že, ali smo ga “upali” izrazit na dostojanstven način seveda? Malo je ljudi, ki to obvladajo.
Postavite sami sebi vprašanje in odgovorite si iskreno: “Kdaj sem prebral res dobro knjigo?”. Pa ne govorim zdaj o neki SiFi knjigi, ali kriminalki. Govorim o knjigi, ki vas lahko nekaj nauči, oz. vas nauči razmišljati z lastno glavo…po presoji vsakega posameznika pač.
Če hočeš delati sam na sebi, se moraš naučiti tudi pogovarjat sam s sabo. Pa, ok….to zdaj ne bo zgledalo v stilu, da grem jaz po pločniku pa si rečem: “Hej, Lidija….kako si kaj, dajve se midve malo pomenit.” Verjetno bi kmalu prihiteli možje v belem. Dobila bi lep bel jopič in bi lahko objemala sama sebe “Moja, moja”.


Mišljen je miselni pogovor samega s sabo. Poslušajte se, poslujašjte svojo notranjost, naučite se prepoznavati vse tiste sprožilce, skratka postanite sam sebi najboljši prijatelj. Ta prijatelj vas ne bo razočaral, če ne boste sami tega želeli. Ta prijatelj je eden najbolj pametnih ljudi, kar jih poznate. Ta prijatelj, kar je zelo dobro, je vedno ob vas, tako v veselih, kot v težjih trenutkih. Ta prijatelj je vsak sam sebi!
Naučite se imeti radi sami sebe. Le tako boste lahko imeli radi tudi druge.
Kar pa se fizičnih značilnosti ljudi tiče….V bistvu smo vsi eno….pa ne govorim v bibličnem smislu. Vsaka stvar, vsako živo bitje je le frekvenca energije, ki oddaja določene vibracije. Iluzijo o trdosti materije nam pričarajo naše oči in ostala čutila.  :) Ne, ni se mi zmešalo. Vprašajte strica Google-a o Kvantni fiziki, pa vam bo marsikaj jasno. Za pokušino pa si poglejte tale kratki animirani filmček, ki na zelo preprost način razloži osnovo tega, kar sem  zdaj napisala.

Pa btw, ni nujno, da se strinjate z mano . Čudovito bi bilo, da imate lastno mnenje o vsem tem kar sem napisala. Če je tako, vam (pa tudi sebi) čestitam. Dosegla sem svoj namen!

Parlament ali otroški vrtec?

Včeraj je bila oddaja Preverjeno, kot ponavadi je nisem gledala. Ker pa je nekdo od mojih virtualnih prijateljev objavil povezavo na Facebook-u do portala 24ur, kjer je bil odlomek od prej omenjene oddaje, sem ga seveda šla pogledat.

V bistvu sem lahko videla in slišala, da eni nimajo pojma o čem govorijo! Fiskalno pravilo, kaj je to? Pa kako pri milem bogu pričakujete, da bo to vedel navade človek, če pa Vi dragi politiki ne veste. Kar pa je še večji absurd, uporabljajo take besede, kot so: fiskalno pravilo, bonitetna ocena, transparentno poslovanje in še bi se lahko kaj našlo.

Naš parlament je podoben otroškemu vrtcu, še bolj pa igri otrok v peskovniku. Kadar se nočejo oz., kvazi ne morejo zmeniti glede npr.: pokojninske reforme, Zakona o malem delu ipd., morajo narediti referendum, ki stane ”samo” nekaj milijonov. Ja, pa kaj je to nam? Pičkin dim! Otroci gredo k učiteljici in zatožijo: “Učiteljica, Janezek mi pa ne da lopatke nazaj! Pa udaril me je!”
Naši politiki pa obrnejo vse na rajo in si potem kao umijejo roke, češ, saj ste nas Vi izvolili in zdaj ste vi sprejeli/ovrgli ta zakon na referendumu! Yea right!

In komu se bo hlapčevski Slovenček pritožil? Mogoče dimnikarstvu Beltinci? Smo samo tiho in kimamo, le ob šanku se kje kdaj najde kakšen pametnjakovič, ki bi “tote politike fse postrelo…” Na bruhanje mi gre, res!

Ali pa tisto o kupljenih maturitetnih spričevalih in plagiatorskemu magistrskemu delu! To se dogaja, se mi zdi, samo v naši ljubi deželici pod alpami! no ob tem naj dodam še en lep video, kjer Adi Smolar lepo prepeva:”Lepa si Slovenija, sam mau preveč si skregana…”

No mogoče pa bo res 21. decembra kaj bolje. Ne verjamem, da bo konec sveta, meni pa, da se bo nekaj zgodilo, da se bo svet popravil. Nasplošno gledano, je večina ljudi zamorjenih, ne vidijo izhoda, vsi so negativni, nebeden ne bi nikomur pomagal.

Če se bomo potrudili in pomagali sočloveku po svojih najboljših močeh, bomo tudi mi enkrat prišli do cilja. Kaj pa nas stane, da komu pridržimo vrata? Da rečemo hvala ali prosim? Da zaželimo varnostniku pred vhodom v službene prostore Dober dan? To so res malenkosti, vendar nam takšne malenkosti polepšajo dan!
Bodimo človek človeku, pozabimo na stare vzorce obnašanja in stremimo k boljšemu jutri, ne le zase, ampak za vse ljudi, ki nas obdajajo v življenju!
Carpe diem!

Kako se je začelo

Začetek moje življenjske poti za začne točno pred 36 leti, enem dnevu in nekaj urami. Imam dva starejša brata, predvsem oče pa si je od nekdaj želel imeti tudi hčerko. Ko sem pokukala na svet je bilo veselje še toliko večje. Ni dolgo trajalo. Kot nekaj mesečni dojenček sem bila po protokolu obveznega cepljenja, cepljena proti otroški paralizi.
Preden nadaljujem citiram delček bloga iz strani Izmuzljiva definicija varnosti cepiv – Dr. Tetyana Obukhanych

Mnoga cepiva so narejena s spremenjenimi virusi. Ko virus, ki povzroča bolezen, izolirajo, ga z večkratnim poskušanjem po metodi »poskusi in zgreši« oslabijo, da bi naredili cepivo. Ker je postopek slabljenja nagnjen k napakam, obstaja tveganje, da bo virus v cepivu morda ostal dovolj virulenten in povzročil natanko to bolezen, proti kateri deluje cepivo. Oralno cepivo proti otroški paralizi (OPV), na primer, povzroči otroško paralizo (poliomielitis) pri približno enem od pol milijona prejemnikov tega cepiva. Ko pojavnost otroške paralize, ki jo povzroči cepivo OPV, preseže pojavnost otroške paralize, povezane z divjim virusom otroške paralize, uporabe cepiva OPV ni več mogoče upravičiti.

Moja mama ni imela celo leto porodniškega dopusta. Zato sem bila v varstvu pri stari mami. Opažala je, da sem po cepljenju preveč spala, nato pa so me zagrabili nekakšni krči in postajala sem modrikasta. Seveda so me takoj odpeljali nazaj k zdravnici, ki je bila odgovorna za cepljenje. Po pregledu je dejala: “Pa nemojte brinuti. To vam je obična gripa.” Predpisala je nekakšna zdravila in poslala domov. Ker si pa mama (hvala Bogu za njeno trmo!) ni dala reči, da je to le gripa, so me odpeljali v murskosoboško bolnišnico. Tam so jo najprej nahrulili, zakaj nima napotnice (pišem po pripovedovanju mame in očeta, saj sem bila takrat jaz stara komaj kakšnih 6 mesecev). Na srečo je prišel nek zdravnik mimo in nas takoj sprejel. Po natančnejšem pregledu (tudi lumbalno punkcijo – pregled likvorja) so ugotovili, da prebolevam serozni meningitis. Stanje je bilo že tako resno, da bi v primeru nehospitalizacije, diagnoze in zdravljenja, bilo lahko tudi usodno. Naslednji dan so me z rešilcem prepeljali v ljubljanski Klinični center. Po raznih pregledih in analizah so se zdravniki čez nekaj dni pogovarjali z mojimi starši. Rekli so, da sem prebolevam cerebralno paralizo ter serozni meningitis. Povedali so, da bom verjetno duševno zaostala, da ne bom mogla hoditi itd.
Ne predstavljam si, ker sem sedaj tudi sama mama, kako sta se mogla počutiti moja starša, ko so jih zdravniki postavili pred dejstvo. Sledili so obiski pri terapevtih, pediatrih, ortopedih etc.
Čez čas so ugotovili, da imam ohromljeno desno nogo, pravzaprav spodnji del noge, kjer se mišica, ki vleče stopalo navzgor ni razvijala.
Bil je tudi dr. Demšar in obiska pri njem mama nikoli ni pozabila. Pogledal jo je v oči, kot da bi jo želel prestreliti in dejal: “Gospa, pa kaj se vi greste? Kje ste hodili tako dolgo s tem otrokom? Zavedajte se, da je samo od vas odvisno ali bo vaš otrok hodil in KAKO bo hodil!” Mama je bila trdno odločena, da bom shodila, čeprav se je zato večkrat morala skregati z okolico in se odreči marsičemu. Njena mama ji je vedno govorila, da je mačeha lastnemu otroku, mojemu očetu sem se smilila….a mama je vedela, da se le s trdim delom in trudom, da narediti tudi ”nemogoče”.
Bila sem živahen otrok. Nikoli pri miru. Po štirih sem bila tako hitra, kot moja 2 brata po dveh . Desno nogo pa sem vlekla za sabo. Mama je šla v drvarnico po drva, jaz pa kot vedno sem se plazila po štirih. Ko je vstopila v kuhinjo, me je videla, kako stojim sredi kuhinje in držim smetišnico v roki. Naredila sem nekaj ponesrečenih korakov. Mami so padla od presenečenja drva iz rok in takrat je dobila še večjo moč in voljo, da se vse da doseči! Ko sem bila stara 15 mesecev sem torej shodila.
Tako je (tudi oče je bil dosti soudeležen, a vseeno je mama bila prva na bojni črti) začela telovadit doma z mano. Vsak večer mi je razgibavala desno nogo. 4 leta me je vsak dan peljala na terapije 40 km z avtobusom, ob 10-ih dopoldne pa je morala biti že v službi. Danes se ji neizmerno hvaležna, a kot otrok tega nisem razumela, saj je bila vedno ”tečna”. Venomer je govorila: “Stegni koleno! Ravno dajaj stopalo pred sebe”… Ko sem bila stara 7 let so me v celjski bolnišnici operirali. Imela sem 42 šivov ter 2 žici (debelo in tanjšo) skozi celo stopalo. Hoteli so mi presaditi mišice in s tem spremeniti tudi funkcionalnost le-teh. Mišica, ki vleče stopalo navzdol je bila dobra, zato so hoteli, da bi jo presadili in bi ta mišica vlekla stopalo navzgor. Vendar operacija ni uspela. Imela sem mavec na nogi skoraj dva meseca. Hodila sem po berglah. Tudi z berglami sem lahko skoraj dohitela svoja brata, ki sta bila brez . V vasi poleg Celja imam tudi teto in strica. Teta je bila takrat medicinska sestra in mi je vsak dan med mojim bivanjem v bolnišnici (en mesec in pol) prinesla sveže jagode posute s sladkorjem. Vsak dan me je prišla tudi večkrat obiskat. Hvala teta! To so bili časi, ko ni bilo toliko avtomobilov, da o avtocestah sploh ne govorim. Zato tudi mojih staršev ni bilo vsak dan na obisk. Tudi zato so mi obiski moje tete M. ogromno pomenili.
Ko so mi pobirali šive iz noge se spomnim, da sem mamo tako močno držala za vrat in tulila, da sva bile po tem obe smrkavi. Ko sem pa videla zdravnika kako se s kleščami približuje moji nogi, da odstrani žice, sem pa skoraj pobegnila iz postelje. Po tem je bilo potrebno vložiti še ogromno energije, truda in tudi živcev (maminih), da je danes stanje takšno, kot je.
Elektromiografijo ali EMG sem imela več kot 10 krat. Na zadnje pri 16 letih, ko sem imela plesno skupino – a to je že zgodba za drug blog. Sledile so terapije v Ljubljani na Inštitutu za rehabilitacijo, razgibavanja, telovadbe. Mama je celo izborila aparat za elektro-stimulacijsko terapijo za domov. Uporaba tega aparata je bila kratkotrajna, saj sem dobila hudo kožno reakcijo.
Vem, da marsikateri od vas, spoštovani bralci,  ne razume kaj pomenijo vse te terapije in pregledi. To nima niti toliko pomena oz. ta blog ni napisan za to. Napisala sem ga, da bi se zahvalila svojim staršem, predvsem mami za nesebično razdajanje, za pozitivno trmo in zato, da je ženska, ki ve, kako je treba premikati gore!
Napisala pa sem ga tudi Zate, ki ta blog zdaj prebiraš, da se boš končno začel zavedati, da besede “nemogoče” ni. Potrebno je imeti cilj, ga vizualizirati in biti trdno odločen, da ga boš dosegel, ne glede na očitke okolice in ne glede na karkoli. Zaupaj vase, zaupaj Univerzumu! Misli pozitivno! Naj ovire postanejo izzivi!

Naključje ali?

Po rojstvu drugega otroka, leta in po končani porodniški nisem imela službe. Prijavila sem se na Zavod za zaposlovanje. Takrat sem imela končano le Gimnazijo in bila po poklicu (tako je pisalo v takrat še aktualni delovni knjižici) gimnazijski maturant. Vedela sem, da kot gimnazijec nisem konkurenčna na trgu delovne sile. Da biti gimnazijec brez dokončane fakultete v bistvu ne pomeni prednosti, ampak kvečjemu slabost. Zato sem svetovalko na zavodu vprašala ali sofinancirajo kakšen študij ali prekvalifikacijo. Že od nekdaj je bila moja želja delo z računalnikom, konkretneje programiranje. In na mojo veliko presenečenje je zavod financiral v celoti izobraževanje odraslih za poklice, ki so na trgu iskani, med njimi je bil tudi poklic elektrotehnik računalništva. Tako sem zaprosila za financiranje moje prekvalifikacije. Po uspešno zaključenem testu sposobnosti, ki ga je izvedel zavod, sem se podala na pot šolanja. Stara 30 let sem se znašla spet med srednješolskimi klopmi. Svetovalka me je sicer posvarila, da se je šolsko leto začelo že septembra, jaz pa sem začela konec novembra. Vedela sem, da bo naporno, ne samo zaradi dveh otrok od katerih sem enega še dojila, ampak tudi zaradi tega ker so moji sošolci bili skoraj 3 mesece s snovjo pred mano, tako tudi z testi. Verjela sem vase in sem vedela, da jaz to zmorem, zato sem zavihala rokave.
Z vsakim od profesorjev sem se dogovorila kdaj opravljam preizkuse znanja za snov, ki je v bistvu nisem poslušala. Tako sem v januarju nadoknadila vse in tudi za sprotno snov opravila vse teste.
Še danes se spomnim profesorice, ki je poučevala predmet Algoritmi in programski jeziki. Učila nas je osnove programiranja v C++ programskem jeziku. Jasno je, da je v tistem enem letu, kolikor je trajalo izobraževanje to znanje, ki smo ga osvojili, le kapljica v morje od programiranja. Vsak teden nam je vsaj enkrat dala jasno vedeti, da smo vsi, razen mladeniča, ki je štel nekje 20-21 let, prestari, da bi uspeli kot programerji. A zame to ni predstavljalo prepreke, zame je to bil bolj izziv in jaz obožujem izzive.
Gnala me je lastna motivacija, zato sem bila obenem tudi najboljša ”dijakinja” v tisti generaciji izobraževanja odraslih. Konec marca sem začela s pisanjem prošenj delodajalcem iz računalniške smeri, čeprav smo poklicno maturo opravljali komaj v maju. Bila sem povabljena na razgovor k enemu podjetju S., ki je delovalo v industrijski coni v Mariboru. Ker vem, da je tam ogromno podjetij sem se odločila, da nekaj dni prej poiščem točno lokacijo, kje se to podjetje nahaja. Ko sem se tako vozila po industrijski coni me je pot pripeljala tudi do velike sončno rumene stavbe. Pred stavbo se je nahajalo veliko parkirišče z zapornicami. Ko sem tako zasanjano gledala v to prečudovito stavbo, sta iz stavbe prikorakala dva poslovneža, uglajena, vsak s svojo aktovko v rokah. Takrat sem si tako zaželela, da bi tudi jaz delala nekoč v tej stavbi, pa čeprav sploh nisem vedela katero podjetje deluje tam in s čim se sploh ukvarjajo. Našla sem lokacijo podjetja, ki sem ga iskala in opravila tudi razgovor, a žal neuspešno. Pa nič zato, nisem vrgla puške v koruzo. Še naprej sem pošiljala prošnje. Vsak dan sem redno spremljala nove objave za delovna mesta preko spleta. Naletela sem na en razpis, kjer so potrebovali osebo mojega profila. Bilo je napisano, da gre za izmensko delo in sama pri sebi sem si mislila, da je to spet neka trgovina, kjer prodajajo računalniško opremo. Ko sem oglas prebirala dalje, je bilo navedeno, da so želena znanja pisanje programske kode, delo na zbirkah podatkov ipd. Takrat sem se vsega skupaj kar malo ustaršila. A po krajšem razmisleku sem si rekla: “Ja kaj pa se mi lahko zgodi oz. kaj izgubim, če pošljem prošnjo in življenjepis?” Ugotovila sem, da nič ne izgubim, le pridobim lahko novo službo. Konec meseca maja, točno na sinov 10-i rojstni dan sem bila povabljena na razgovor. Mislim, da količina mojega računalniškega znanja ni niti toliko pripomogla k temu, da sem službo dejansko dobila, kot dejstvo, da sem šla na razgovor čisto neobremenjeno, polna optimizma. Po podpisu pogodbe so mi povedali, da se dejansko delo odvija na drugi lokaciji. Razložili so mi pot do moje službe in vsa polna pričakovanja sem se čez en teden odpravila v novo službo. Bolj, ko sem se vozila proti službi, bolj sem imela občutek, da sem pa jaz že tukaj enkrat bila. In glej ga zlomka. Pot, ki so mi jo opisali me je vodila točno do sončno rumene velike stavbe. Od začudenja sem kar obstala. Uresničili sta se mi v bistvu 2 želji, da delam v tej prečudoviti stavbi in, da sem kljub napovedi profesorice, da smo skoraj vsi prestari za programerje, to tudi postala! Zdaj teče že šesto leto odkar delam v veliki, sončno rumeni stavbi kot programerka.
Dandanes razumem, da je moč misli in želje nekaj skoraj magičnega. 
Deluje po principu: To kar misliš, to si. 
Ali povedano drugače: Kakorkoli misliš pozitivno ali negativno – vedno imaš prav – vedno se bo zgodilo točno tako kot si misliš.
Jaz sem se odločila za pozitivno!

Wake up call

Tečejo zadnji dnevi avgusta leta 2012.
Vedno sem živela s cilji. Z neko vizijo. Vedno sem delala v smeri cilja in vizije. Vedno sem ohranjala pozitivno naravnanost. Kako deluje princip pozitivne in negativne naravnanosti pa sem občutila tudi sama.
Leta 2010 v jeseni je nek projekt, ki sem ga delala, splaval po vodi. Pravzaprav je po spletu okoliščin prišlo do prave male katastrofe. Da so se stvari postavile spet na svoje mesto je zaslužna ekipa mojih sodelavcev. Zatorej hvala jim! Sledile so sankcije, ki niso bile nič kaj prijetne za moj žep. Takrat sem zapadla globoko v občutke sovraštva, zamere, jeze – se pravi samih negativnih čustev. Življenje se je zasukalo. Komaj smo se prebijali iz meseca v mesec. Partner mi je prigovarjal, da naj se usedem s šefom in mu pojasnim stvari. Vendar nisem verjela, da bi me on sploh poslušal, saj so ”rane” bile še sveže. Čeprav sem v začetku 2011 diplomirala, se zaradi tega moj zaslužek ni nič povečal. Postajala sem čedalje bolj zagrenjena in jezna na sebe, šefa in službo. In potem je tu moj sodelavec A., ki sem ga videvala le redko, saj je odgovoren za trženje naših izdelkov in zato tudi ogromno na poti. Vedno, kadar me je videl me je vprašal: “Lidija, kako si?” Moji odgovori so bili predvsem takšni:
- kot drugi hočejo
- kot kup dreka
- slabo …
In, ko je poleti pred dopusti istega leta spet naneslo, da sva se srečala, me spet povprašal kako sem. Seveda je že vedel odgovor vnaprej. In res je bil moj odziv negativen. Takrat me je pogledal v oči in mi rekel nekaj česar ne bom pozabila: “Lidija, pa kaj samo jamraš? Vsakič, ko te srečam in te povprašam po tvojem počutju, praviš, da si slabo. Pa res ni ničesar v tvojem življenju, za kar se lahko veseliš?”
Takrat sem se ustavila in se zamislila sama nad sabo in svojim življenjem. Videla sem, da to v bistvu nisem jaz…kje je tista nasmejana ženska polna optimizma in pozitivnih misli. Konec koncev je ogromno stvari za katere sem hvaležna in vesela! Negativa me je kot vrtinec potegnila vase in še srečo imam, da sem se takrat predramila. Zato pa: Hvala ti A.!
Ko sem se ozrla nazaj sem videla, da sem skozi celo to obdobje govorila samo o slabih rečeh doma in v službi. Kratko malo smilila sem se sama sebi. Kako pa sem potem sploh lahko čakala drugačen odnos mojih nadrejenih do mene, mojih sodelavcev in moje družine. Bil je začaran krog. Bolj, ko sem izžarevala negativno energijo, slabši so bili odnosi soljudi do mene. Mene pa je to samo še bolj spravilo v slabo voljo in zgodba se je tako ponavljala.
Takrat sem sklenila, da bom zadeve spremenila. Več se bom smejala. Ne bom govorila o slabih stvareh. Delu se bom posvečala še z večjo vnemo, da dokažem nadrejenim in v prvi vrsti sebi, da znam, da obvladam. S tem, ko sem spremenila svoj način mišljenja in svoj odnos do same sebe, sem spremenila tudi odnos drugih ljudi do mene. Življenje je postajalo boljše in lepše. Stvari, ki so se mi pred nekaj časa zdele katastrofalne, so se mi zdaj zdele malenkostne oz. nevredne, da bi si človek zaradi njih belil glavo. Ugotovila sem, da so v življenju vzponi in padci. Pomembno je, da iz ”padca” ne delamo slona, da smo sposobni vstati in iti naprej še bolj pozitivno trmasti in bolj odločeni, da nam bo pa tokrat uspelo. V jeseni 2011 mi je šef vrnil mojo plačo v prejšnje stanje pred neuspelim projektom. Od takrat, ko sem se določila, da bom urila sama sebe v pozitivnem mišljenju se mi dogajajo čudovite stvari in hvaležna sem za vsako izmed njih! In če me danes kdo vpraša Lidija kako si, vedno odgovorim pozitivno
- Odlično sem
- Dobro sem, poglej kakšen prekrasen dan je (čeprav me včasih kdo čudno pogleda, če slučajno dežuje)
Naučila sem se spoštovati samo sebe, videti v sleherni stvari pozitivne strani in si vsak dan nadeti nasmešek na obraz!
Življenje je lepo, uživajmo ga! <3