Ah daj, res?

 
V duhu velecenjenega kapitalizma in pretiranega potrošništva je luč sveta ugledal mobilni telefon, ki ga proizvajajo na Kitajskem in na hrbtni strani nosi logotip ugriznjenega jabolka. Ua ua! Madona, kakšna evforija in veselje. Nadebudni mladci so se postavili v vrsto že včeraj zvečer in kampirali v Ljubljani in Mariboru pred prodajalnama.
Recesija vam pravim! 
Ah daj, res?

vir: 24ur


In kaj je fenomen telefona z ugriznjenim jabolkom? Da malo pogledam globje in širšo sliko. Zanimivo pri vsem tem je to, da ta fenomen ni povezan samo s tem telefonom, ampak tudi z dragimi avtomobili, motorji, oblekami priznanih modnih kreatorjev ipd.
Zakaj ljudje želimo imeti vse to in hrepenimo po tem? Nekateri verjetno jemljejo to kot statusni simbol. Enostavno nisi ''IN'', če nimaš tega.
Ah daj, res?
Če si ''IN'', si pomemben, ljudje se sukajo okrog tebe, vsi te imajo radi in imaš ogromno prijateljev.
Ah daj, res?

Ok to je pač višek tehnologije oz., če govorim o avtu najbolje ocenjeni avto v Top gear-u. Skratka ''must have'', ker pač imam rad/a take stvari. Pa me sploh ne briga koliko zadeva stane!
Ah daj, res?

Kakorkoli že....vsak kmetič ima svoje veselje.
Moj starejši sorodnik pravi, da to ni nič takega, da so že nekdaj stali v vrsti pred trgovino v dobi Zastave 101 in čakali od dveh ponoči, da so lahko naročili stoenko, bila je pestra izbira, ali bela barva ali pa vojaško zelena, oprema pa....kaj je to :). Bili so veseli, če je kdo kupil ''fičeka'', ''peglico'', ampak stoenka je pa bila top of the top.
Kako so se ljudem skozi nekaj desetletij spremenile prioritete. Pa, da ne bo zdaj kdo rekel, da se mi toži po prazgodovini ali pa, da me daje nostalgija. Pač stvar razmišljanja.
Postajamo vse preveč potrošniška družba, pomembne so materialne stvari, nikogar ne briga, če se recimo soseda tepeta vsak dan, poleg pa gleda dvoje otrok. Skoraj nikogar ne briga, če gre starka s polnimi vrečkami po stopnicah.

Koliko ljudi se odpelje mimo kraja prometne nesreče, čeprav bi lahko pomagali. Egoistična družba vase zagledanih osebkov smo. In, če sem kdaj koga vprašala zakaj tako, je sledil odgovor: "A bi se kdo ustavil, če bi mel jaz nesrečo....?" ali pa ''Ali bi meni kdo to ti to...?"
Ja dragi moji, ako vsi mislite tako, ne bo nikoli nihče ustavil, vam pomaga ali karkoli. In tako razmišljajo ponavadi ljudje iz časa seksualne revolucije, Woodstocka, flover power generacije, katerih moto je bil "Make love, not war!" Življenje je borba in očitno so ti ljudje postali imuni in odporni ali dobili trdo kožo. Ni več empatije, ni ničesar. Žalostno, mar ne?
Ironija pa je, da se njim to ne zdi tako. Povedali bodo, da je to pač v skladu s današnjim hitrim tempom življenja, da pač enostavno moraš biti prasec po karakterju (z vsem dolžnim spoštovanjem do živali), če hočeš preživeti.
Ah daj, res?

Razsvetlite torej mojo nevedno pamet in mi povejte, kaj bi vas stalo, da ste človek človeku. Da se zavedamo, da smo na koncu koncev vsi na istem? Danes ti meni, jutri jaz tebi? Kaj je tu tako težko razumeti oz. zakaj se vsi tega otepajo in bojijo kot hudič križa?
Kaj so vrednoste vsakega posameznika? In potem se čudimo, da je nekje nekdo ustrelil sina, drug je ubil očeta, tretji zaklal brata, četri je imel strelski pohod po osnovni šoli.
Da, nekaj je močno gnilega v deželi Šentflorjanski!
Ah daj, res?