Jebemo gajbe!

V naši državici, prelepi obdavčeni Sloveniji je težko dobiti službo. Če jo pa že imaš si tiho kot rit, se sploh ne upaš naglas oglasiti in kratko malo lahko vozijo po tebi, ker si ti sam vrli Slovenček ponižen in tiho. Si pač vesel, da šiht sploh imaš. Kajti ko mesec pride naokoli, si vseeno lahko plačaš vsaj nekaj položnic, čeprav potem za hrano in benzin ne ostane dosti.
Naš vrli Slovenček je zato uporabil svojo prečudovito hlapčevsko betico in se spomnil na prelepo sosedo Avstrijo. Šel je tja, ponižno in s sklonjeno glavo. A lej ga zlomka! Našel si je šiht! Kljub temu, da nima plačanega prevoza in malice, se tistemu, kar dobi na mesec lahko reče Plača z veliko začetnico. Slovenček je vesel, da bo končno zadihal, uspel poravnati vse zapadle obveznosti, sčasoma si bo pokril še limit in vse ostale pufe.
A kaj ko se mati Slovenija začne mačehovsko obnašati. Slovenčkov dohodek je obdavčen pri lepi sosedi, naša pohlepna, davkov lačna, država pa je ostala brez vsega. Tu zajebe spet vlada. Najprej upravno sodišče pozove ustavno sodišče, da naj ugotovi, da je peti odstavek 113. člena Zakona o dohodnini protiustaven. Tole je ta zloglasni odstavek:

(5) Rezidentu - čezmejnemu delovnemu migrantu, ki od delodajalca, ki ni rezident Slovenije, prejme dohodek iz delovnega razmerja za zaposlitev, opravljeno v tujini, se prizna zmanjšanje davčne osnove od tega dohodka v višini 7.000 eurov letno. Čezmejni delovni migrant je zavezanec, ki zaradi opravljanja dela v tujini odhaja v tujino in se dnevno ali najmanj enkrat tedensko vrača v Slovenijo.

No in ustavno sodišče je izdalo  odločbo, v kateri piše tudi:

29. Državni zbor in Vlada v konkretnem primeru nista izkazala razumnih in stvarnih razlogov za privilegirani davčni položaj čezmejnih delovnih migrantov. Zmanjšanje davčne obremenitve v pavšalnem znesku, ki ga kot prvi razlog navaja Vlada, ne izkazuje cilja, temveč je le drugo ime za uporabljeno sredstvo. Zgolj pavšalno sklicevanje na drugačen delovni položaj teh oseb pa ne izkazuje razumnega razloga, ki izhaja iz narave stvari, za njihovo različno urejanje. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je peti odstavek 113. člena ZDoh-2 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

Draga naša velecenjena vlada!

Imamo cel kup pravnih strokovnjakov. Če ste sami nesposobni, napisat peti odstavek 2013 člena Zakona o dohodnini tako, da bi v njem izkazali razumne in stvarne razloge za privilegiran davčni položaj čezmejnih dnevnih migrantov, bi najeli strokovnjaka. Če je denar za vsako pasjo procesijo, bi se pri Svetem patronu, morala najti sredstva tudi za to.

To je samo še prilivanje benzina na ogenj. V Sloveniji namreč Slovenček ne dobi službo, ker ste zafurali gospodarstvo! Dajte finančne injekcije raje v gospodarstvo, kot pa brezpredmetna dokapitalizacija bank.

Draga, spoštovana vlada in cenjeni posl(r)anci! Ni sramota priznati napake in lastno nesposobnost v določeni zadevi in prepustiti drugemu, ki zadevo veliko bolj obvlada, da reši položaj. Sramota in norost je vztrajati na nekem položaju brez potrebnega znanja in posledično delati škodo ljudem - vrlim Slovenčkom.


Zavedajte se so Slovenčki blizu vrelišča. Ne, ne grozim vam. To je le svarilo. Ukrepajte in nam vrnite državo za katero smo se borili, tisto Slovenijo ki smo jo imeli radi. To je bila naša mlada država, za katero sem kot najstnica nesla 25.6.1991 na hrib zastavo naše države z narisanim grbom. Drug je nesel spet lipo. Zasadili smo jo na hribu nad vasjo. Deževalo je, a spomnim se, kako smo bili ponosni. Ponosni na našo državo, na Slovenijo. Res takega patriotizma, kot sem ga takrat čutila, nisem nikoli več za tem.

Pogrešam te Moja Slovenija!

KurcŠlus!

Evo, spet me je malce sesulo. Ampak nič ne de, se bom že sestavila. Pravijo pa, da papir vse prenese, oz. virtualni papir. Zato se bom sedaj malo spihala. Tisti, ki ste šibkega zdravja se dajte prej posvetovat s svojim davčnim svetovalcem ali pa kar s finančnim ministrom.


V glavnem, jebeni nepremičninski davek in naša lepa, a z glupimi ''veljaki'', okrašena S(Z)lovenija.
Pa poglejmo.
Na parceli, ki sem jo dobila od staršev, stoji stara hiša. Ima vodovod in elektriko, ampak je za podret. Tako sva jo podrla na najine stroške. Za električno omarico in vse ostalo kar se tiče tega je šlo kar nekaj najinih everčkov. Ah, saj res, potem sva morala plačati bager, da je uredil dvorišče, ker je bilo zelo razrito. Plačala sva....
No, da ne naštevam sedaj vseh gradbenih del, ki sva jih s partnerjem plačala sama, tisti, ki ste kdajkoli gradili veste, da so stroški ogromni. Najina hišica je sedaj tako daleč, da ima vgrajena okna in na grobo potegnjeno elektriko. Vse sva sama plačala. Dosti je bilo tudi prostovoljnega dela za vatikansko valuto (Bog lonaj) s strani sorodnikov in prijateljev.
Avgusta ostanem brez službe. Imam pa stanovanjski kredit, ki ga moram plačevati. Dam kredit v mirovanje. Še vedno sem optimistična in si pravim, nekako že bo. Našla bom službo.
Pošiljam prošnje, najmanj 2-4 na teden. Iz sosednje Avstrije mi vsaj pošljejo odgovor, da žal nisem prišla v ožji izbor. Medtem, ko se našim delodajalcem to ne da. Ko jih v bistvu nič ne stane, če pošljejo mail. Pa ok....saj bo, si pravim.

In seveda potem po dolgem času gledam poročila. Nepremičninski davek ....A ste nori ali kaj vam je. Preprosto vas vprašam Ljuba država ZAKAJ? Na svoji zemlji si sam bajto zgradiš, za katero si vzameš kredit, ki ima seveda obresti. Vsaka opeka, vsaka cev...no za vse kar je v hiši smo že plačali DDV!!!
Za nekaj svojega bom zdaj plačevala davek?!? In res svaka vam čast posRanci tam v parlamentu. Spustite se na realna tla. A vi sploh veste kako živimo v tej državi? Recimo, da tudi ne bom dosti mimo ustrelila, čeprav povem na pamet, da je 70% Slovencev na robu preživetja/živčnega zloma/ipd.... Tudi tisti, ki delajo za minimalca! Aja, pa še eno budalo se je znašlo, ki je reklo, da bi trebalo minimalne plače ukinit, ker jo pač nekatera podjetja ne zmorejo več izplačevati. Oprostite, ampak, če svojemu zaposlenemu ne moreš izplačati niti minimalne plače, je res bolje, da podjetje zapreš! Naj potemtakem ljudje hodijo dela za borih 200-300 €, ali pa celo zastonj?!? Pa, da se ne vtaknem zdaj v socialno pomoč, ali bolje rečeno kredit.


Namesto, da bi vlagali v gospodarstvo, odpirali nova delovna mesta, raje tuhtajo kakšen davek še lahko naredijo, da bi zafilali kao proračunsko luknjo. Vam povem jaz, kakšen davek! Vsakemu polnoletnemu državljanu namestite na rit števec in ga obdavčite glede na pavšalno količino dreka, ki jo tazadnja izloči.

Nisem več ponosna na to, da sem Slovenka! Lepa je naša država krasni potenciali. Poglejte samo naše športnike. Glede na (ne)številčnost prebivalstva imamo res vrhunske rezultate. Na to sem že ponosna! Ampak vedno bolj me je pa sram, da nekdo kaže Slovencem luno v vodi, nas ima za budale. Mislim, da ni več tako daleč, ko bo prekipelo tem vrlim Slovencem. Pa ne govorim o takšnih protestih, kot so bili lani v Mariboru, ampak o še mogočnejših, bolj glasnih.

Ker veste kaj, mi nimamo nič več izgubiti. Vzeli ste nam vse, dostojanstvo, službe, zdaj nam želite vzeti še naše nepremičnine, vsaj kot je zapisano v nepremičninskem zakonu, si to jaz tak razlagam:

11. člen
(odpis davka za fizične osebe)
Ne glede na določbo zakona, ki ureja davčni postopek, davka na nepremičnino ni mogoče odpisati iz razloga, če bi bilo s plačilom
davka ogroženo preživljanje davčnih zavezancev in njegovih družinskih članov.



12. člen
(izvršba na nepremičnino)
Ne glede na določbo prvega odstavka 142. člena ZDavP-2, se davčna izvršba na nepremičnini lahko opravi, če davka ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz premičnega premoženja, tudi v primerih, ko je vrednost nepremičnine nesorazmerno velika glede na višino neplačanega davka.

Torej nima veze, če pocarkam jaz in moja familija, glavno, da boste vi imeli tam ta vaš davek! A ste vi še sploh ljudje??
Težko prigaran denar, ki je vložen v lastno hišo, bo zdaj hotela vzeti parazitska država. Sramota! Raje dajte v stečaj banke, ki smo jih že X krat dokapitalizirali! Raje se spravite tudi na svoje posransko politikanske plače, potne stroške in sejnine. Raje očistite slovenijo skorumpiranih tajkunov in politikov. Aja....pa tako ste pametni, da boste zdaj sami sebi plačevali nepremičninski davek. Bravo!! IQ na višini sobne temperature.


Vstanimo v suženjstvo zakleti,
ki vlade nas teži gorje.
Zdaj pometimo po parlamentu,
zmečimo ven te svinje
(pardon, ker žalim živali).

Odrasli otroci

Otroci na pragu odraslosti, se pogosto soočajo s težavami razvoja lastnega mnenja in uveljavitev le-tega. Kako torej prebroditi najenostavneje tisti del mladosti, ki je najranljivejši a hkrati tudi najlepši.

Kakšen odnos imate s svojimi starši?

Moja mama mi je večkrat rekla: "Ko boš odrasla, boš videla, da sem imela prav..." Ja pa kaj še!! Takrat je moja pamet plavala v nekem pink svetu, kjer so bili vsi prijazni, vsi čudoviti in nobeden tak, ki bi ti želel škoditi. Uveljavljanje lastnih interesov mi je predstavljalo dnevne prepire predvsem s mojo mamo, ki je, moram priznati, to stoično prenašala. Ko sem bila stara 12 let, sem komaj čakala, da bom stara 18 let, ker potem bom velika, odrasla! Šla bom lahko kamorkoli in s komerkoli in noben ne bo imel pravice mi ničesar očitat, kaj šele komandirat! Naj povem tako za informacijo, da je bilo to v času, ko ni bilo pri vsaki bajti računalnika. Internet je bil v pleničkah, mobilni telefonov ni bilo, srečni smo bili, da smo imeli vsaj stacionarne in kaj je to WiFi se nam niti sanjalo ni. Kratice kot so lol, imao, xoxo itd nismo poznali. A smo imeli svoje stvari. Namesto na Facebook-u smo se družili na šolskem igrišču ali pa v kakšni zidanici v goricah. Bilo je luštno in nepozabno obdobje.

Tudi takrat smo bili kot mladi mulci uporniški in hoteli imeti svoj prav. Moji starši so me vsake toliko postavili na realna tla. Recimo ob polnoletnosti, so še vedno veljala podobna pravila, kot takrat, ko sem imela 12 let. Seveda, je mama rekla "Dokler si pod najino streho in te midva preživljava, veljajo najina pravila"

A to ne pomeni, da nisem smela imeti svojega mnenja. Seveda sem ga lahko! Večkrat smo imeli konstruktivno debato, kjer se lahko povedala svoje mnenje, ki ga je bilo potrebno tudi argumentirati. Torej so mi starši dovolili odrasti. Seveda ob stalnem vodenju in dajanju nasvetov. A tudi oni so se sčasoma naučili, da mi lahko svetujejo, vendar bom jaz naredila, kot se meni zdi prav.

Skozi leta sem pa ugotovila, da marsikateri odrasel človek, po letih vsaj, se vede v družbi svojih staršev, kot nebogljeno pišče, ki ne sme izraziti svojega mnenja, če ni enako kot mamino/očetovo. Zakaj je to tako? Verjetno zaradi pretirano zaščitniškega odnosa s strani staršev skozi celotno obdobje. To ne pomeni samo tega, da so otroka učili, da se ne teka po cesti, da se ne pogovarja z neznanci ipd. To pomeni včasih tudi to, da se namesto otrok dela domače naloge ter se prebere knjigo, da potem lahko otrok napiše obnovo. Zakaj bi moralo iti po težji poti, če lahko gre po lažji, si je mislil otrok.
Pa tudi nekaterim staršem,  predvsem mamica ogromno pomeni, ko se lahko pohvali pred svetovnim občestvom, kakšno veeeeliko petico je dobil njihov otrok pri domačem branju. A res? Jo je dobil otrok, ali pa morda njegova mamica? To pomeni tudi to, da veliko otrok nima delovnih navad, kar se tiča dela po hiši ali gospodinjskih opravil. Odvisni so od svojih staršev. To seveda v času adolescence prija otrokom. A, ko odrastejo, vidijo, da sami ne znajo ničesar, da so odvisni od svojih staršev. Da zaradi vsega tega niti nimajo pravice kaj povedati!

Torej delajo starši otrokom levjo uslugo, kar pa žal, otroci spoznajo prepozno.

Zato je prav, da se otroci naučijo, včasih tudi na težki način, da brez IČ ni NIČ. 

Vprašanje na začetku je bilo, kako se razumete s svojimi starši, dobro. Lahko poveste svoje mnenje? Ga kdo upošteva?

Treba si je to izboriti, saj nekateri starši težje razumejo, da njihov otrok ni več star 8 let, ampak je star 18, 28 ali celo več, pa ga še zmeraj tretirajo, kot majhnega otroka, ki ne ve nič in je odvisen od njih.

Pa samo še to, drage mame, če boste hčerki včasih rekle, da je ona na vrsti za kuhanje bo vam čez čas hvaležna. Očetje pa kar dajte svojemu sinu včasih kak izvijač ali kladivo v roke, če ne drugega bo vedel vsaj razliko!

Pa lep dan še naprej!

Sem kot kapljica v morju, le ena izmed mnogih. 

A morje brez mene ne bo nikoli enako, kot je zdaj.
L.V.

Odkrivanje svoje osebnosti, spoznavati samega sebe je nekaj neverjetno čudovitega. Kako lahko s svojo mimiko obraza, s svojimi kretnjami ali besedami, vplivaš na okolico dobro ali pa slabo. Vedno težim k temu, da pomagam drugim, če le lahko. Kadar potrebujejo tišino, molčim z njimi. Kadar potrebujejo nekoga, da jih posluša, poslušam. Včasih je potreben pogovor, torej se pogovarjam. Kakorkoli, samo, da nekomu vsaj za hip olajšam, ali pa polepšam vsaj tisti trenutek, ko sem z njim. Na obrazih ljudi je razbrati  mirnost, veselje, ali vzhičenost v danem trenutku. In, če vem, da sem jim pomagala do tega boljšega občutka, je tudi moj dan lep in čudovit.

Prijazna beseda in iskren pogled v oči, včasih naredita majhne čudeže. Zanimivo je, ko pomislim na vsa naključna srečanja in njihove reakcije, ko rečem:"Na svidenje! Pa lep dan še naprej!"
Kako malo je potrebno, da delavki na občinskem uradu narišeš nasmeh na lice, po napornem dnevu, kjer je srečala veliko ljudi s takšnimi ali drugačnimi zahtevami. Ko ti pomaga pri opravilu, zaradi katerega si prišel, utrujeno in že malce rutinsko reče "Na svidenje!". Nasmehnem se in rečem "Hvala lepa in na svidenje! Pa lep dan še naprej!" Izraz na licu delavke v tistem hipu je nekaj neprecenljivega in seveda tudi lasten občutek, da si nekomu polepšal dan.

Spomnim se poštarja, ki je včasih vozil pošto v našo ulico. Prijel se ga je vzdevek Bulldog. Verjetno zaradi njegovega mrkega pogleda. Večkrat je brez pozdrava dal pošto v hišni nabiralnik, čeprav je bil nekdo na dvorišču. Lahko bi mu dal pošto v roke, pa mu je ni. Nekega dne sem bila prislonjena ob našo ograjo, tik poleg nabiralnika in občudovala prečudovito vreme, ptičje petje in vonj po pokošeni travi. Zaslišim tisti znan zvok mopeda. Bil je poštar. Ustavil se je pri ograji in vzel pošto iz torbe. To je počel že tako rutinsko, da bi človek mislil, da me tale možakar sploh ni videl stati tik ob njem. Ko je segel proti nabiralniku, sem stegnila roko in vzela pošto. Narahlo sem se nasmehnila "Dober dan! Bo kaj dobrega v današnji pošti?" mu pravim. A poštar se sploh ni zmenil za moje besede, le nekaj je zamomljal v svojo brado. Ko se je že odpravljal, pa mu dvignem roko v pozdrav in rečem "No, pa lep dan vam želim še naprej!" Nakar se je ustavil, ugasnil moped, me pogledal in rekel "A me ti malo zajebavaš? "Ne,  ne gospod, nikakor. Vidim, da ste verjetno utrujeni pa vam res želim čim lepši dan.", mu odvrnem. V tistem trenutku se mu je na lica narisal nasmeh, tak iskren, prisrčen. Dejal mi je, da mu bo to res polepšalo dan, ki se je sicer zanj začel bolj slabo. Nekateri ljudje, katerim je nosil pošto, so ga ta dan užalostili. Pogoltniti je moral ves gnev zaradi stvari, katere sam ni mogel spremeniti, niti ni bil za njih odgovoren. Nazadnje mi je samo rekel :"Oprosti, da sem bil prej tako osoren. Pa hvala, da si mi vrnila upanje v dobre in prijazne ljudi!" Le nadaljuj z dobrim delom! Pa lep dan tudi tebi!"

Ne potrebujemo dosti, včasih le prijazen nasmeh, pozdrav ali pogled v oči. Svet bo lepši, če bomo v drug drugem videli v prvi vrsti človeka. Tudi če ima kdo slab dan, oz. se ga drži sloves godrnjača, ne pomeni, da je to povsem res. Preseneti vas lahko njegova reakcija , ko mu boste pričarali nasmeh na obraz, ali pa voščili le prijazno besedo.
Konec koncev smo vsi le ljudje, ki potrebujemo bližino in toplino drug drugega.

Pa lep dan vam želim! ;)

Stres!!! Je to dobro ali slabo?

Vsak dan poslušam, kako je vse stresno, kako je služba stresna, doma je stresno, vse je natempirano. Nisem še srečala človeka, ki bi imel pozitivno mnenje o stresu. Pravzaprav, ob sami omembi stresa, se ljudem ponavadi namršči čelo in dobijo tak zaskrbljen izraz.

V Ameriki so naredili študijo, kjer so spremljali 30.000 odraslih oseb in to 8 let. Rdeča nit je bila posvečena stresu. Zato so jih na začetku vprašali "Koliko stresno je za vas bilo prejšnje leto?". Naslednje vprašanje pa je bilo:"Ali verjamete, da stres škoduje vašemu zdravju?" Ugotovili so, da se je ljudem, ki so v prejšnjem letu izkusili zelo dosti stresa, riziko, da bodo umrli, zvišal za 43%. AMPAK, to je veljalo le za tiste ljudi, ki so verjeli, da je stres škodljiv za njihovo zdravje. Zaradi oboljenj, ki jih tesno povezujejo s stresom (kardio vaskularne bolezni) na leto umre okoli 20.000 Američanov. Stres, oz prepričanje, da je stres ogrožujoč za zdravje, je na 15 mestu vzrokov smrti v Ameriki. Ta je na lestvici (slika spodaj) najpogostejših vzrokov smrti in to na višjem mestu, kot je Aids ali umor.

Kadar smo podvrženi stresni situaciji, se v našem telesu dogaja marsikaj. Puls naraste, srce dela z vso močjo, naše žile se zožijo (možen nastanek kardio vaskularnih obolenj)....AMPAK samo pri ljudeh, ki verjamejo, da je stres škodljiv. Pri ostalih srčni puls sicer naraste, a žile ostanejo enake, se ne zožijo. Kaj je drugače? Lastno prepričanje človeka. Nekoga bo zgrabila panika, ne zmore pritiska, telo se na vse to odziva. Človek se začne potiti, marsikdo občuti tudi slabost in vrtoglavico.
Nekdo drug, pa bo v stresni situaciji, ko mu je že puls narasel rekel sam sebi: "Da! Situacija je stresna. Vendar to je moje telo, ki mi pomaga vse to v miru prebroditi". S tem da srce razbija in dihanje postane hitrejše, naši možgani dobijo več kisika. In ti nam potem lahko predlagajo hitro dobre rešitve. A treba je ostati fokusiran. Ni lahko. Ko pride res stresna situacija, recimo težek izpit na fakulteti, pogovor s šefom, ki veš, da ne bo prijeten, nastop v živo na TV ipd., se je težko zbrati in pomiriti. Meni je pomagalo naslednje. Preden sem vstopila ali v predavalnico, k šefu, ali pred kamere, sem nekajkrat globoko vdihnila, preštela počasi do deset, v mislih odšla na travnik poln cvetlic, kjer sem se v mislih sprostila in umirila. Srčni utrip je bil še vedno zvišan, vendar sem bila pozitivno vznemirjena in prepričana sama vase, da bom uspela. Takšno stanje v našem telesu je podobno kot pri dejanju poguma ali veselja. 

Poleg že prej naštetih stvari, ki se nam dogajajo v telesu, se izloča tudi hormon oksitocin. Vem, nekateri mi boste ugovarjali in dejali, da je oksitocin hormon ljubezni. Imate prav. Sprošča se namreč, kadar smo zaljubljeni, pomaga nam, da smo bolj sočutni in pripravljeni pomagati. Ta hormon, ki se sprošča tudi v stresnih situacijah, nas motivira, da si poiščem podporo. Zbližuje nas z drugimi ljudmi, oz. nas socializira. Zato tudi čutimo potrebo po tem, da nekomu povemo, zaupamo kako se počutimo. Kadar se pojavijo problemi in življenje postane težko, dobimo tudi zaradi oksitocina občutek, da potrebujemo bližino ljudi. Tudi, ko nismo sami podvrženi streu, ampak smo na drugi strani, ko želimo z našim poslušanjem in bližino nekomu pomagati, se v našem telesu sprošča oksitocin. Ta hormon ima tudi blagodejen učinek na telo. Zaradi njega ostanejo žile tudi v stresnih situacijah normalno široke, se ne zožajo. Srce ima receptorje za oksitocin. Srcu pomaga, da se celice regenerirajo in pozdravijo vso škodo, ki je bila povzročena s stresom.

V sebi imamo torej mehanizem za blažitev stresa. Ta mehanizem je človeška povezanost, empatija, pomoč prijatelju, sosedu, sodelavcu ali znancu v stiski.
Na 1000 Američanih, starih med 34 in 93 so opravili raziskavo kjer so jim poleg vprašanja o tem, kako stresno je bilo prejšnje leto, postavili še naslednje vprašanje:: "Koliko časa ste porabili v prejšnjem letu za pomoč ljudem v vaši soseski, prijateljem in znancem?" Za vsako stresno izkušnjo, med ljudmi v študiji, kot je slaba finančna situacija, spori v družini, se je riziko za smrtnost zvišal za 30%. AMPAK ...Pri osebah, ki so drugim pomagale, so dobrodelno usmerjene, se je riziko v podobnih stresnih situacijah povečal za 0%.

Torej iz napisanega se da sklepati, da je zgrešeno naše prepričanje.  Preprosto verjamemo, da je res, da je stres nekaj strašnega in negativnega. V kar verjamemo, pa postane za nas tudi resnično. Torej...zakaj ne bi spremenili svojega prepričanja? Počasi. Korak za korakom.

Izkoristimo tudi drugo orodje, ki ga imamo, mehanizem hormona oksitocin. Postanimo človek, ki rad pomaga, ker ga to veseli, ker ga to navdaja z občutkom, da je naredil nekaj dobrega.

Da! In če bomo pomagali bomo naredili dobro sočloveku, in tudi sami sebi!

Carpe diem!