Lačni otroci v Sloveniji

Že pred čaasom sem naletela na enem izmed forumov na temo o Botrstvu v Sloveniji. Preden sem dejansko prebrala za kaj se gre, sem mislila, da je tema iz kakega političnega kroga. ampak ne, gre se za oddajo, ki jo predvajajo na Valu 202. Predstavljajo družine v zelo hudih stiskah. Ko otroci nimajo kaj za jest, ko sanjajo samo o toplem obroku i o novi zimski bundi....ko si želijo le najosnovnejših stvari, ki jih nekateri jemljemo za samoumevne.
V nadaljevanju sledi nekaj izsekov iz resničnega življenja družin, ki pa so vse predstavljene prodrobno na spletni strani: Botrstvo. Če želite pomagati najdete tudi tam vse podrobne informacije.

Ob tem je drobnemu 12-letniku res težko: “Važijo se, da imajo veliko oblačil, pa kakšne igrače, pa računalnike … jaz si pa želim tople čevlje, tople hlače, pa bundo. Saj imam eno, samo je stara …”

“Strah me je, da ne bomo mogli več ostati v stanovanju, ker ati pa mami nimata dovolj denarja … pa skrbi me, ali bomo imeli kaj jesti … pa take stvari.”

 “Najhuje mi je, ko grem v trgovino le po kruh, pa me najmanjši prosi, da bi mu kupila čokoladico, ki stane 40 centov. In mu rečem ne. In se po možnosti še razjezim, češ, saj sva dogovorjena, da sva prišla samo po kruh. Kaj naj mu pa rečem? Kako naj me razume štiriletni otrok?”

 “Vsak mesec je isto. Ko plačam res najnujnejše položnice, mi za vse štiri otroke ostane kvečjemu  100 evrov, nakupim najnujnejše in na sredi meseca vsega zmanjka. Takrat jemo samo testenine brez vsega, malo jih popečem na olju in potresem z vegeto. Ničesar drugega jim ne morem ponuditi. Kadar zares zmanjka in nimamo hrane, tudi jaz ne jem, včasih tri dni skupaj nič. Pa jokam, počakam, da zaspijo, potem si pa dam duška. In če se kdo zbudi in me sliši, rečem, da me trebuh boli in da bo bolje …”

 “Najprej se dogovorimo, ali bomo tisti dan imeli kosilo ali večerjo. Včasih ne  zdržimo in si kljub temu skuhamo že kaj čez dan: največkrat riž ali makarone, včasih kakšno omako iz konzerve, če jo dobimo v humanitarnem paketu. Z mami zelo paziva, da dobita brata pri obroku več hrane, saj še rasteta, jaz pa čez dan pijem veliko vode, da ne občutim lakote tako zelo. Potem pride večer in greva z mami velikokrat lačna spat, kruli nama, potem pa se pogovarjava o šoli ali čemerkoli drugem, da se s pogovorom skušava uspavati.“

“Težko je, večkrat grem spat lačna kot sita, pred kratkim sem se zaradi pomanjkanja hrane onesvestila. In potem pride mlajši sin domov in mi pol ure pripoveduje, kako so bile slastne mandarine v šoli. Jih boš kupila, mami? Pa ne morem, nikakor ne, pa čeprav gre za navadne mandarine …”

“Nimajo ne skiroja, ne rolerjev, ničesar, kar si želijo. In mlajša dva se že veselita Božička, da mu bosta pisala, kaj naj jima prinese. Izkušnje pa so našega prvošolčka že naučile, da je zadnjič vprašal: Mami, a ne, da ne bo spet samo čokolade prinesel, saj sem bil vse leto priden?”

“Nikoli nismo imeli  toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.” 

Tudi to je Slovenija, že. Ne, da denarja nimajo za preživetje tisti, ki so brezposelni, največja ironija je v tem, da tudi tisti, ki delamo nimamo, največkrat tudi za vse položnice ne, hrano pa tako kupuješ v diskontnih trgovinah, koliko je pač lahko.

In za konec še

Če bi Tina lahko v trgovini kupila kaj po svoji želji, bi bile to lepe šolske potrebščine in ” … kruh. Veliko kruha.”

Zanimivi ljudje

Življenje je kot konj!
Nauči se ga jahati in jahal boš kar nekaj časa!

-->

Tako je. Vsak si sam kroji na nek način svoje življenje. Čudim se omejenosti človekove pameti oz., neomejenosti človeške neumnosti. Ja, vem, da sedaj res nisem odkrila tople vode, saj je to že ugotovil kuštrav A. Einstein.
Obstajajo ljudje, ki postanejo živčno agresivni, kadar imaš sam drugo mnenje. Saj ni res, boste rekli, pa je. 100 ljudi, 100 čudi.
Bila je debata o neki specifičn zadevi, na katero se moj sogovornik nikakor ni mogel spoznati. Ampak ne! Nekateri so očitno vsevedi, saj obvladajo od menjave pnevmatik, do polaganja keramičnih ploščic, do postavitve spletne trgovine, do nove teorije o kvantni fiziki....takorekoč o vsem. Kadar se jaz znajdem v situaciji oz. v pogovoru s takšnim človekom, mu nikakor ne bom samodejno prikimovala, češ naj se meni. Ampak ponavadi rečem nedolžen stavek: "Jaz imam sicer drugačno mnenje od vašega, zato se ne strinjam z vašo trditvijo". In potem, brez kančka bontona in kulture ti zabrusi, da si zabit primat itd.
Sedimo v družbi in človek, ki ima že dvoje otrok z dvema različnima ženskama, katerima bi moral plačevati preživnino za otroka, pa je ne plačuje, sa je SP (socialni problem), mi začne govoriti če bi jaz imela eno hčerkico, pa da moj sin potrebuje sestrico......da on bi to zrihtal, naj mu dam 500€ pa ni blema. Ok! Ga ustavim in mu rečem, da je stvar skrajno neokusna. Ga prosim, naj preneha! Ampak ne! Nerada se spuščam na tak nivo in tudi tisto krat se nisem. Po več minutnem ignoriranju je prenehal.
-->
Nekdo, ki ga vidim vsak dan, ima obdobja muljenja po 2 tedna večkrat na leto. Who knows why? To so take stvari, ki jih ne štekam. Pozdraviš vse, a da oseba samo pihne v zrak dvigne glavo in se obrne. Ko se enkrat vprašala, kaj je narobe, odgovora seveda nisem dobila. Draga oseba XY, žal nimaš na čelu ekrana, na katerem bi pisalo kaj ti roji po tvoji lepi glavici.
Nato se drugemu spet zdim skarjno nemoralna, ker ne grem vsako nedeljo in zapovedane praznike k maši. Lahko tej osebi 100 krat povem, da ne grem zato, ker je maša v Cerkvi, ki je ne prebavljam. Mogoče zato, ker preveč razmišljam in ne verjamem vsemu kar mi nekdo pravi. Enostavno ne razume, da tudi, če sem bila vzgojena tako, da se je redno hodilo k maši, zdaj pač ne hodim iz lastnih razlogov. Ne gušim pa 100/h tistemu, ki pa v Cerkev hodi in mu je tam fino.

Vem, da niso vsi ljudje po ''default-u'' dobri, vem, da vsi ne razmišljamo enako, vem, da imamo vsi različne prioritete. Ne bom nikomur vsiljevala svojih prepričanj ali mnenj. Vsi naj živijo tako kot vejo in znajo. Tako, kot se jim zdi prav.
Ampak ja, pričakujem, ne, pravzaprav zahtevam pa tudi enak odnos do mene.