živeti na tem svetu

Stojim na cesti gledam junaka,
ki sedi v drugem avtu in glasno kokodaka,
kaže sredinec vsem na obzorju,
razumem te človek tudi jaz bi bla raje na morju.

 

Kontrola jeze je čudna stvar,
zato pri večini ne delam si utvar.
So majhnojajčni nabildani velikani,
a to majo po fotru, ali po mami?

 

Ste se že kdaj vprašali, kako je na drugi strani
ko vam nekdo pjuva v gobec vas s šarmom omami?
Jebe vam vse po spisku,
saj pravim... kultura na višku.

 

Zadihajte malo, štejte do 5,
preden izustite plaz strupenih besed.
Biti lepo je, če si človek do človeka,
ne pa črna vdova al pa čustvena pokveka.

 

Bodite strpni teh nekaj let,
kar vam je dano na tem svetu živet.
Če se en spremeni bo svet šel na bolje,
ne bo potrebno, da kdo koga zakolje.

 

En sam je kapljica, več kapljic je val,
ki lahko zruši hudobijo sveta do tal.
Bodite v cvetju, to vam želim,
preden naproti zmagam odhitim

 

 

By Lidija Vugrinec

Ljubezen in ostale traparije

Nekaj minut čez polnoč je. Sedim sama v kuhinji s kozarcem mojega najljubšega belega vina. Nekod si bo mislil, kako patetično. Ampak jaz uživam v teh trenutkih, ko sem sama s sabo s svojimi mislimi, ko moji najdražji že spijo, ko je vrvež celega dne za mano in se je skril nekam tja za luno, ki se sramežljivo skriva za oblaki.
Zjokala sem se ob nekem filmu, ki so ga vrteli, kot začetek norije dneva zaljubljenih. To ni bil standardni prizor, ko se dve sorodni duši srečata, ko se skozi film stopnjuje napetost in se vsak sprašuje, le kdaj si bosta ta dva zaljubljena človeka padla v objem. Ne. Prizor je bil čisto nekaj drugega. Ženska se je peljala 12 ur z letalom, da bi za nekaj ur pozdravila svojega 10 letnega sina. Tudi to je ljubezen, tista iskrena brezpogojna, ki jo starši čutimo do svojih otrok. In to me je pripeljalo do tega, da sem začela razmišljati, kaj je to ljubezen in kaj pomeni meni. Da čutim ljubezen do staršev in otrok je jasno. Kaj pa ljubezen do partnerja?

Občutek zaljubljenosti, ko mi je puls narastel na 150 in, ko sem le stežka požirala slino, je že zdavnaj zbledel. Ni več tistih adrenalinskih šokov, vsakič, ko mi je zazvonil telefon, ali zvok 'klika' preko IRCa (za mlajše generacije....vprašajte strica Googla kaj je to, recimo, da bilo podobno FB messengeru...nekako). Kaj žene človeka, da z drugo osebo živi in je pripravljen živeti ne glede na vse, kar se zgodi?
Človeka moraš v prvi vrsti sprejeti, kot osebo, ki je drugačna od nas, ki ima svoje želje in svoje cilje. Vsak od nas potrebuje čas zase, svoj osebni prostor, enostavno sebe. Žal je današnji čas za marsikoga usoden v smislu, da se izgubi, da pozabi, kdo v resni je. Lažje je to blažiti v dvoje. Če imaš nekoga, ki te zna poslušati, te prizemljiti, te objeti....neprecenljivo (s tem se ne more kosati res niti mastercard :) )
Ljubezen si vsak od nas predstavlja drugače. Za me je to ena od najkompleksnejših in obenem najlepših stvari kar jih je. Ljubezen je umetnost sobivanja z nekom. Je veščina, da si sposoben sprejemati kompromise, spoštovati osebnost partnerja in sploh, kadar pride "huda ura", da znaš brzdati svojo jezo in bes. Ljubezen nas enostavno naredi boljše. Včasih je partnerstvo in ljubezen sila čudna in zapletena reč. Iz nas iztisne vso energijo in nas obenem z njo tudi napolni. Je kot vseživljenjski izvir modrosti in kreposti.
Toliko pesmi je napisanih o ljubezni...To čustvo nas včasih naredi popolne bedake, ko smo pripravljeni se smešiti pred celotnim vesoljem, samo za kanček naklonjenosti nam ljubljene osebe. Kako smešna bitja smo pravzaprav. Včasih stavimo na svoj imidž, na mnenja družine, sorodnikov, sodelavcev. A ko pride ga. Ljubezen se dobesedno požvižgamo na vse. Glede na to, kako zategnjeni narod smo Slovenci, bi rekla, da trpimo za sindromom pomanjkanja ljubezni.
In še en fenomen....mislim, da smo Slovenci rojeni igralci za kakšno cmeravo telenovelo.
Ljubezen pa je najlepša če je pristna, če ni zlagana. Ko poveš nekomu, da ga ljubiš, ko res tako čutiš in ne zato, ker sta že dolgo skupaj, ali pa, ker se pač tako spodobi. Vem, da besede res včasih bolj bolijo, kot nož v srce, zato previdno. Z ognjem in z ljubeznijo se ne igra. Saj veste, karma in te zadeve.
Ljubezen pomeni mešanico spoštovanja, sprejemanja, cenjenja, prijateljstva, hudomušnosti in zapeljevanja. In prav te zadnje sestavine včasih zmanjka. In nato postane ljubezen rutina, seks le nujno zlo, vse ostalo pa počasi zbledi.
Zato pa je potrebno ljubezen in partnerstvo negovati vsak dan posebej. Zapeljevanje je, vsaj meni osebno, ena bolj seksi stvari, ki lahko partnerstvo popestrijo. Vendar tudi to mora biti pristno in ne izumetničeno. Nikoli ne smemo jemati partnerja za samoumevnega. Saj, ko nas realnost udari po buči, zna biti prepozno.
Imejmo oz. imejte se radi. Cenite in negujte to kar imate. Za vse tiste, ki ste samski pa bi radi našli nekoga....ne obupajte, ljubezen res pride takrat, ko jo najmanj čakaš.

Lahko noč.

Konfliktna razmerja, sado-mazo nagnenja in izgovori

Zakaj ljudje vztrajamo včasih v razmerju, ki je destruktivno za nas? Mnogi se izgovarjajo v prvi vrsti na ljubezen, pa na materialne dobrine in na otroke.

Postaviti je treba na tehtnico svoje lastno zdravje, psihično stabilnost in notranji mir na eno stran, na drugo stran pa »ljubezen«, materialne stvari in otroke.

Kako lahko pravimo občutku do osebe, ki nas psihično, včasih celo fizično maltretira, nam zbija samozavest, načrtno pere možgane, ljubezen? Vsak posameznik bi v prvi vrsti moral imeti rad najprej sebe. Če nimaš sebe ,rad ne moreš imeti rad koga drugega. Človek, na drugi strani konfliktnega razmerja ima pogosto zelo dobre manipulacijske sposobnosti, zelo velik ego in živi v nekem namišljenem svetu, kjer je prava pot edino njegova. Je zelo posesivna oseba, ki svojega partnerja ustrahuje in maltretira, zbija njegovo samozavest in ga zaničuje. Je to ljubezen?

Koliko pomenijo materialne dobrine, ki smo si jih ustvarili skupaj s partnerjem? Hiša, nova avto ali dva, prestižne počitnice. Je vse to toliko vredno, da zanikamo lastno vrednost? Da potlačimo svoje želje, cilje in zamisli? Da smo pripravljeni negirati vse, v kar smo nekoč verjeli, zapostavljamo svoja znanja in načela, ki smo si jih z leti pridobili…na koncu koncev zanikamo sami sebe. V imenu ljubezni? Res?

Mnogokrat v želji, da bi našli idealnega partnerja, imeli dom in družino načrtno spregledamo ključne lastnosti človeka s katerim se spuščamo v razmerje. Ni vse zlato kar se sveti in ni vsako jabolko, ki je navzven lepo tudi zdravo odznotraj.

Kako se lahko izgovarjamo na otroke. Vztrajamo v takšnem razmerju zaradi skupnih otrok? Verjetno se vsi strinjamo, da otrok prevzame vzorce obnašanja od oseb, ki živijo skupaj z njim. Je konfliktno razmerje očeta in mame res zdravo okolje za otroke. Bodo zrasli v dobre, samozavestne ljudi? A vpliva zelo dobro na razvoj otroka, kadar gleda in posluša prepir med staršema, kjer en drugemu očita težke in grde stvari, kar seveda absolutno ni primerno za otroka. Kaj boste rekli otroko, čez leta, ko vas bo vprašal, zakaj ste vztrajali v takšnem razmerju in zakaj niste odšli?

Da vztrajaš v takem razmerju, je verjetno potrebno imeti sado-mazo nagnenja, kjer en uživa v maltretiranju drugega, ta drug, pa uživa v trpinčenju. Posledica večletnega maltretiranja in življenja v strahu se pokaže v obliki fizične ali psihične bolezni. Mnogokrat psihične brazgotine bolijo bolj in ostanejo dlje, kakor fizične.

Kaj se dogaja v glavah žrtve, ki to nemo prenaša in dopušča?

Vem pa iz lastne izkušnje, da obstaja izhod iz takšnega razmerja. Ne glede kolikokrat kdo reče, da nas bo ubil, da nas ne pusti, da nas drži v »šahu«, je to le poskus ponovnega ustrahovanja in lastne nemoči. Vedno obstaja izhod, le prvi korak je potrebno narediti. Ne bo lahko, ne bodo ležale rožice na cesti, niti se ne bo cedilo med in mleko. A vse enkrat mine in tudi to bo! Vse se bo ohladilo, mogoče šele čez leta, ampak se bo. Potrebno je vztrajati in se ne pustiti ustrahovati.

Torej imejte se radi….v prvi vrsti SEBE! 

za konec pa še sporočilo 17 letne punce, ki odrašča v nasilnem okolju:

hči 13 Sep 2009 19:50

sem 17 letna punca in se vsak dan s strahom vračam domov iz šole, saj nikoli ne vem kaj me bo doma čakalo. dogaja se vse to kar ste same napisale (kričanje, fizično obračunavanje, ..) tudi sama velikokrat posežem med očeta in mamo kr nočem da bi se kai zgodilo. tudi na kolenih sem ju že prosla naj se nehata prepirat. psihično sem čist na tleh. že ko med njima slišim malo močnejši ton pogovarjanja, me postane zelo strah, grem v sobo in samo pričnem molit da ne bi bilo zopet tako hudo. v takšen okolju res ni prijetno odraščat. mama pa očeta ne upa zapustiti, saj samo nima nobenega mesečnega dohodka. je gospodinja.
zato vse mamice in tudi druge žrtve nasilja .. prosim opogumite se in pojdite stran od nasilnežev.

Vir