Nasilje med partnerjema je v bistvu premili izraz. Sado-mazo fetiš bi jaz temu rekla. Ko se v nekaj letnem razmerju bojiš priti domov, ko gledaš čez ramo, kje se bo pojavil, ko vidiš njegov besno žolčen pogled, ko te fizično poškoduje - odidi in se ne oziraj! Sama sem pred leti bila v takšnem razmerju in vem kako je.
Se sprašuješ, če si kriva, da je znorel? Ne! Ok, včasih namensko (roko na srce) mu rečeš nekaj, kar ga iztiri. Ampak to ne pomeni, da imaš pravico opravičevati s tem njegova nasilna dejanja. Ta tip je slabič, ki se ne zna kontrolirati. Je v bistvu zapornik svojih čustev. Samokontrola bi nas naj ločevala od živali. Kaj pa tisti, ki je nimajo? V bistvu potrebujejo pomoč, verjetno na kakšnem zaprtem oddelku z ekipo dobrih zdravnikov. A tega ne bodo nikoli priznali, ker pa njim superiornim alfa samcem, se to ne more zgoditi. Njihov pogled na svet se vrti okrog njih samih in zadovoljevanjem njihovih potreb in doseganje njihovih lastnih standardov.
Tudi ti, draga moja, imaš izkrivljen pogled na svet, ubito samopodobo. Kako ti lahko to rečem? Ker vem, ker sem bila na tvojem mestu! Večletno pranje možganov, te je pripeljalo na to točko, kjer si zdaj. Potolčena, v modricah - a ga vseeno opravičuješ, ker on pa že ni tak, vsaj večino časa. Je utrujen in zdelan. Pa verjetno sem sama kriva, da je tako reagiral...
Pa se ti, ljuba ženska, sploh slišiš? Ti je všeč to neskončno vrtenje v krogu?
Med vama obstaja sladka faza, kjer je vse od in ah. Cedita se mleko in med, padajo poljubi, drobne nežnosti in spet se v tebi prebudi občutek, da pa tokrat bo drugače. Ko te on boža, nežno gleda, govori kako te iskreno ljubi, in kako si ne predstavlja življenja brez tebe mu spet začneš že stotič slepo verjeti. Ker se tudi ti bojiš, kako boš živela brez njega. Spet te je prepričal...
Nato pa pride do drobnih nesoglasij, do metanja polen pod noge, do vlečenja za jezik. Napetost se vstopnjuje.
Čez dan ali dva preide do tretje stopnje, ko se on ne zna kontrolirati, izbruhne kot vulkan, te zmerja, kriči nate, te zlasa, udari, grozi, da te bo ubil. Ti v tistem trenutku zbežiš, ali pa pretrpiš nemo njegov bes. Če si slučajno zbežala, se vrneš. Sledi faza opravičevanja in faza praznih obljub iz njegove strani. In ti še vedno slepo verjameš, ker imaš izkrivljen pogled na vso to zadevo. Ker ne vidiš realno. Verjemi, če bi imela "jajca" in si spremenila telefonsko, menjala okolje vsaj nekaj km vstran od njega, bi čez nekaj mesecev razumela, kaj ti govorim.
In smo spet pri sladki fazi, kjer je vse ah in oh. Tako iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto.
A bo kdaj bolje? Ne, ne bo - kruto vendar resnično ti povem, z leti bo le še HUJE. On ne bo šel po pomoč - že zaradi njegovega prevelikega ega. Če pa vseeno ostaneš z njim, pa vedi, da te izmensko čakajo faze, ki sem jih prej naštela. Posledično te bo psiha pustila čez čas na cedilu in apatično boš živela iz dneva v dan. Ti pa, kot človek in osebnost, boš počasi a vztrajno izginjala. Ker te bo dotolkel fizično in psihično do te mere, ko se bo enostavno vdala, ko ti bo vseeno.
Zdaj pa mi povej, zakaj mu lažeš, da ga imaš rada. Ker ti povem, da ga nimaš! Človek mora imeti najprej rad sebe, da lahko ljubi nekoga drugega. In ti, oprosti, sebe nimaš rada niti malo. Zakaj to pravim? Če bi se imela rada, ne bi dovolila, da te človek s katerim živiš in, ki te bi naj imel rad, ponižuje ter fizično in psihično maltretira!
Za to, da se on ne zna kontrolirati nisi ti kriva. Kriva pa si tega, da si še vedno z njim in si mečeš pesek v oči ter živiš v laži iz dneva v dan, da bo od zdaj naprej drugače.
