Lepa naša

Že nekaj časa razmišljam o patriotizmu, to je, da čutiš pripadnosti določenemu narodu, državi, skratka domoljubje. Ko sem bila še majhna frkljica je bila naša država J(Y)ugoslavija sestavljena iz 6-ih republik: Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna Gora in Makedonija ter dveh avtonimnih pokrajin (Kosovo in Vojvodina). Vsi otroci smo vedeli kdo je bil Tito, naši predniki (beri starši in stari starši) so v tistem času častili tovariša Tita. Bila sem stara 4 leta, ko je Tito umrl pa se ne spominjam točno tistega dneva. Sem pa gledala video posnetek kako so vsi žalovali. Bil je 4. maj 1980. Sirene so tulile, ves promet je zastal, vsi so jokali. Da boste mlade generacije imele vsaj predstavo, v kakšnih razsežnostih je bilo žalovanje si poglejte spodnji posnetek.

 

 Tudi po smrti Tita smo kot prvošolčki najbolj čakali kdaj bomo sprejeti v pionirsko organizacijo, kjer smo dobili modre Titovke in rdeče rutice in povedali slavno zaprisego: 

Danes, ko postajam pionir, 

dajem častno pionirsko besedo: 

da se bom pridno učil in delal, 

spoštoval starše in učitelje, 

da bom zvest in iskren tovariš, 

ki drži svojo obljubo; 

da se bom ravnal po zgledu najboljših pionirjev, 

da bom spoštoval slavna dejanja partizanov 

in napredne ljudi sveta, ki žele svobodo in mir; 

da bom ljubil svojo samoupravno domovino, 

Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo, 

 njene bratske narode in narodnosti 

in gradil novo življenje, polno sreče in radosti.

-->
Čeprav je bila prisega obarvana z ideologijo tistega časa, pa je vseeno dala misliti nam, ki smo bili takrat stari 7 let. Vsaj približno smo vedeli, kaj pomeni beseda prisega. Obljubili smo, da se bomo pridno učili ter spoštovali starše in učitelje. 

25. maj je bil vedno poseben dan - rojstni dan Tita in takrat se je nosila Titova štafeta, velik dogodek in praznik za tisti čas. Vsi smo hoteli nositi to štafeto.

Da ne govorim, kakšne proslave so naredili v Beogradu - glavnemu mestu nekdanje Jugoslavije v čas Titovemu rojstnemu dnevu - Dnevu mladosti:

 

Ob dnevu mladosti so bili sedmošolci vedno sprejeti v mladisnko organizacijo. Bile so tudi delovne brigade, bratstvo in enotnost med narodi. 

So bile tudi črne strani Titovega režima, a danes hočem samo dati primerjavo, kako so nas, kot otroke učili v duhu patriotizma, v duhu: "Bodi ponosen, da si Jugoslovan!". In tudi bili smo ponosni.

 

Kaj pa danes? 

A so naši otroci ponosni, da so Slovenci? A mi, kot odrasli delavski narod, čutimo pripadnost Sloveniji? A se v šolah učijo, kako ljubiti lastno domovino in narod? Nikoli še nisem slišala, da bi kdo rekel: "Tako sem ponosen in vesel, da sem se rodil v tej majhni deželi pod Alpami, da sem Slovenec". Še največ domoljublja sem slišala od zdomcev, ki že lep čas živijo po svetu. 

 

Kako naj imajo naši otroci radi Slovenijo, če je pa mi, njihovi starši, nimamo? A si ne jemljejo vzgled otroci po nas? Boste rekli, ja pa kako naj imam to državo rad, kaj pa je naredila zame? Samo davke nabija, cene gredo v nebo, narod nima od česa živeti...

A resno tako mislite? Vlado smo si izvolili sami, zdaj pljuvamo čez njo! Mislim, da kogarkoli bi izvolili, bi se še vedno debate ob šankih nadaljevale. Da narod nima od česa živeti težko verjamem. Namreč parkirišča raznih trgovskih centrov so polna. Kapitalizem nas je navadil na potrošništvo do take mere, da redko kdo obvlada teorijo o tistem, kar pa res potrebujemo za življenje. Dopovedali so nam, da pa ta in ta proizvod moramo nujno imeti in mi kot ocve ajde v trgovino.

Vprašajte osnovnošolca, ki je star 7 let, če ve kdo je predsednik Slovenije. Me prav zanima kakšne odgovore boste dobili.

Kot narod bi se vsi, vsak izmed nas, moral korenito spremeniti, da bi potem bila sprememba globalna. Ampak ne, mi raje povemo takole:"Ja kaj bom pa jaz, navaden smrtnik spremenil". Potem se ta miselnost razpase in se širi kot kuga. 

Slovenci, pohlevni hlapčevski narod, poln zavisti in nerganja. Nacionalni šport Slovencev pa je jamranje, v stilu: oh kako smo ubogi, kako nas življenje/politika/delodajalec tepe. Le vkup, le vkup uboga gmajna! 

--> Nič se ne bo premaknilo kar tako. Vsakemu eno pošteno brco v rit, pa zavihajmo rokave, pljunimo v roke in se lotimo sprememb. Vsak zase, nato pa vsi skupaj. Verjamem, da je v slogi moč! Nehajmo gledati na vse samo iz zavistnega zornega kota! Pomagajmo raje drug drugemu! Krepimo duh pravega Slovenca, ki je deloven človek in takšen, ki mu ni vseeno za lastno prihodnost in prihodnost njegovih potomcev.