Zgodbe ali novice

Naša državica, ki je vsaj meni eden od biserov Evrope, če samo pogledamo geografske značilnosti možnosti za turizem in kulturno dediščino, je še prilično mlada. Lahko bi rekla, da je v najboljših letih.
Zdi se pa, da je nekaj hudo narobe. Vsaj tak občutek dobi človek, ko si pogleda neko informativno oddajo. Veliko naših medijev pač znajo predstavit novico tako ekskluzivno in dramatično, da dobi že nek svoj prizvok. In vsak, ki ne razmišlja malo širše in verjame tej novici zato, ''ker so to pač rekli na TV'', je po moje v veliki zmoti. Zakaj? Medijske hiše, sploh komercialne, rade povejo novico tako dramatično, pravzaprav so profesionalci v pisanju in prirejanju novic v zgodbice.

 

Voditeljice in voditelji poročil pa morajo imeti kar nekaj igralskega talenta, da delajo grimase v skladu z novico.
Predstavljajte si, da je novica v bistvu takšna:

 »Gospe Malči je včeraj pobegnil muc, ki so ga kasneje našli v sosednji ulici, kjer je obtičal na drevesu. Rešil ga je tamkašnji stanovalec bloka.«

Zgoraj so dejstva. Vendar naši mediji to naredijo takole, da je malce bolj senzacionalno:

 »Gospa Malči je včeraj zgrožena ugotovila, da njenega mucka ni. Ga. Malči je zelo navezana na svojega mucka, saj živi samo z njim. Po večurnem, neutrudnem iskanju je ugotovila, da je ubogi muc pristal na krošnji orajške platane v sosednji ulici. Nemudoma se je sprožila reševalna akcija. Pogumen mladenič iz sosednjega bloka je splezal na drevo in rešil ubogo živalco. Ta zgodba ima vesel konec, lahko bi se pa končala tudi zelo tragično.«

 Ta dva primera zgoraj sta res malo za lase privlečena, a upam, da ste ugotovili, da novice danes niso več novice, ampak zgodbe, ki jih je treba spremeniti, dodelati, da bodo zanimive za bralca. Vsaka televizijska hiša se nagiba k večji gledanosti. Recept je preprost: »Dajmo raji to kar hoče zabavo, senzacionalnost.«

Zgornji posnetek pokaže, kako pripovedovalci zgodb izkrivljajo tudi samo sporočilo povedanega in kako potiho perejo možgane ljudem.

 Internetni portali, ki bi naj objavljali novice, objavljajo zgodbe. Prav zanimivi so pa naslovi, ki v bistvu niso namenjeni novicam ampak promociji recimo pevcev. Danes sem na portalu komercialne TV videla naslov Slovenska pevka izbrala drugega (namerno ne bom napisala za koga gre). Ker je človek že po naravi radovedno bitje klikneš na tale članek. Ugotoviš, da si ni izbrala drugega moža temveč nekoga, ki je pel z njo v duetu in seveda je na koncu članka pripopan še video spot pesmi.

Mediji ponavadi pokažejo le tisto plat zgodbe, ki je bolj dramatična, bolj gledljiva/berljiva ipd, ali pa bolje plačana za promocijo nekoga. Zakaj ne poročajo o dejstvih brez nekih olepšav in pretiranega uporabljanja pridevnikov?   Razumem, da se novice o recimo družinskih tragedijah, ne more prikazati v pozitivni luči. Pa vendar je splošen vtis o naših informativnih oddajah predvsem komercialnih televizij širiti strah in negativizem med ljudi. Včasih se mi zdi, da obstaja nekdo za vsem tem, ki lepo diktira kaj in kako se bo objavilo.

Trend pripovedovanja zgodb televizijskih voditeljev/voditeljic sem zaznala že pred leti na nemških komercialnih televizijah. Že takrat sem se spraševala, kako dolgo bo potrebno, da to pridrvi k nam. Oni pripovedujejo zgodbe, namesto da bi brali/poročali novice. In to samo za večjo gledanost. Zato pa jaz raje vzamem kakšno knjigo v roke in si tisto eno uro, dokler oni pripovedujejo zgodbice, preberem eno ali dve poglavji. Škoda mojega časa.

Dokler bo gledanost vse večja in večja oz. vsaj konstantna bodo pa na večini informativnih oddaj še vedno pripovedovali zgodbe, namesto poročali novice.