Najdi si službo!!!

Danes jaz pretvarjam teorijo v prakso. Brezposelna sem že kar nekaj časa, predvsem pa se ukvarjam z iskanjem nove službe. Poleg pisanja ponudb, telefoniranj se soočam tudi s kakšnimi pikrimi opazkami ljudi, ki verjamem, da po svoje mislijo le dobro.

Prijavila sem se na eno avstrijsko agencijo, ki je specializirana za posredništvo med delodajalci in potencialnim kadrom v IT stroki. Že pred časom sem imela intervju preko Skype-a z njihovo uslužbenko. Res, prijazna in ustrežljiva gospodična.

Učila sem se 8 let nemško, razumem 95% vse nemške besede.  Če pa jezika ne govoriš, ne moreš tekoče komunicirat. Pa vendar sva se razumele.
Tako sem videla zanimiv oglas za delo preko spletne strani te agencije, kjer sem ustrezala pogojem. Se prijavim na to razpisano delovno mesto. Že naslednji dan zjutraj me pokliče moja svetovalka iz agencije, mi pove točno za koga gre. Poslala mi je tudi povezave preko maila, na katerih sem lahko malce bolj spoznala morebitnega delodajalca. dogovorili sva se, da ji bom javila v kolikor menim, če se vidim v tem podjetju. Še isti dan sem ji poslala mail, da lahko pošlje moje papirje dalje. Pod papirji mislim na življenjepis v nemškem jeziku, spremno pismo ter še nekaj drugih podatkov, ki jih je svetovalka dobila med intervjujem. Naslednji dan zvoni telefon. Kliče me moja svetovalka. To podjetje me povabi na predstavitveni razgovor že naslednji dan. Svetovalka mi razloži kako bo potekal razgovor, na kaj na pazim in kako se naj pripravim.



Zaposlitveni razgovor naslednji dan poteka sproščeno. Ker sem zmeraj odkrita sem tudi tukaj povedala, da vem, da ne govorim tekoče nemško, da pa menim, da se bi v času dveh mesecev tudi vpeljala. Sledil je tudi tehnični preizkus znanja, ki sem ga opravila brez napak. V tem podjetju sem bila dobro uro in pol. Res so si vzeli čas in si naredili neko sliko o meni. Čez dva dni me pokliče svetovalka, torej danes in mi pove, da sem jim tehnično popolnoma ustrezala, vendar potrebujejo nekoga, ki tekoče govori nemško. Priznam, me je potrlo, saj sem se na razgovoru odlično počutila. Tudi agenciji, ki je želela feed-back, sem poslala mail, da je razgovor potekal dobro, da sem zadovoljna in, da so tam zelo topli ljudje. In potem....ko že vidiš luč na koncu tunela....zasveti še močneje. Ja, sem se razjokala, nisem robot. Malce sem se tudi začela pritoževat in jamrat. Ampak potem je, ne vem točno od kje, privrela na plano energija, ki me je našopala z optimizmom. Zato luč na koncu tunela ni ugasnila, ampak sveti še močneje. Ker enostavno vem, da je nekje služba zame. Tam bom delala z veseljem in tudi zelo uspešna bom. Pač to delo ni bilo mišljeno zame. Gremo dalje!

Predlagam nekomu, ki je zato pristojen, da ZRSZ (Zavod RS za zaposlovanje) nima več monopola na zaposlitvenem področju. Dajte še nekaterim agencijam koncesije, da bodo v istem rangu, koz ZRSZ. Torej, da se bo dalo tudi prek agencije uveljavljat denarno nadomestilo in podobne pravice. Zakaj? Iz preprostega razloga, konkurenca je vzvod, ko začneš delati bolje in bolj produktivno.

Naj razložim kaj sem mislila na začetku s tistimi pikrimi izjavami ljudi. Vedno, ko te srečajo, ti povprašajo najprej po službi. Nato ti dajejo dobrohotne nasvete, kam naj greš delat, zakaj oni vedo, da je to zame dobro, da naj bom vesela kakršnekoli službe ipd.

No dragi moji, pa nisem vesela kakršnekoli službe. Zakaj bi morala biti? Naj vzamem karkoli, samo zato, ker je pač naše gospodarstvo v razsulu in država namesto da bi vlagala v gospodarstvo raje dokapitalizira banke? Ne! Nisem jaz za to kriva. Niti to ni vzgled, ki ga želim dajati svojim otrokom! ''Dream big'' je eno mojih načel. Zakaj pa ne? Zato, ker nekdo tako reče? Zato, ker moram biti ponižna in vesela, pa tudi če mi kdo hodi po glavi? Koliko izobraženih ljudi pri nas dela za mizerne plače, s katerimi ne preživijo niti sebe, kaj šele svojo družino. Koliko delavcev se drži svojih služb, kjer delajo z njimi huje kot z sužnji, saj niso videli plače že nekaj mesecev. Koliko zaposlenih dela v službah samo zato ker morajo, ne pa zato, ker jih to delo veseli?
Je to vzgled, ki ga želim dati svojim otrokom? NE!

Imam velike cilje, imam še večje sanje! In to je nekaj, kar mi država ne more vzeti, niti obdavčiti!

Hiša ljubezni

Nekje živi ženska. Ime ji je Love. Na pogled simpatična, lepa. Njena lepo izvira iz njene notranjosti. Čeprav se zdi, da živi v ne sigurnih časih, ko je vsakdanji kruh na mizi privilegij, se v njenih očeh še vedno vidi iskrica. Nima lepih oblek, čevljev. Nima dokončane hiše, pa vendar je bogata. Njeno srce je polno ljubezni, ki čaka da privre na plano. Verjame v dobroto slehernega človeka, zato jo dosti ljudi vidi kot čudno. Ti ljudje so pustili, da umre otrok v njih. Ni ga več. Tako kot ni domišljije, velikih sanj in želja.

Love ima pred sabo velik cilj. Narediti hišo ljubezni. Beseda ljubezen opisuje nekaj lepega, toplega. Je kot topel spomladanski veter, je kot ogenj v kaminu, ki prasketa in se igra. Je kot mavrica na nebu neštetih barv. Prav takšna, kot je ljubezen, je tudi Hiša ljubezni.

V njej prebivajo ljudje, ki so bili od ostalih pozabljeni, potisnjeni na rob družbe, stigmatizirani zaradi socialnega položaja, telesne, ali pa duševne hibe.

Hiša ljubezni ne nudi le toplo ležišče, okusen obrok. Je več kot to. Tukaj je dom, tukaj je doma ljubezen.

Ta hiša stoji v osrčju prečudovite vasice, ki leži v dolini. Obdana je z mogočnim gozdom, ki daje zavetje.  Kot potka življenja se vije po sredi vasi majhen potok, ki se ob velikih nalivih spremeni v bučno in spoštovanja vredno deročo reko. Potok simbolizira filter, ki odnaša s sabo vso zlo, hudobije in nepravice.

V tej vasici živijo preprosti ljudje. Nimajo veliko, a naključnem popotniku, ki je slučajno prišel med njih, so pripravljeni dati tudi tisto malo kar imajo. Vaščani te vasice cenijo zemljo, ki jim rodi pridelke. Negujejo gozd, ki jim da les za hiše, ter drva za mrzle zime. Vedno in vsakemu priskočijo na pomoč, pa naj je to sosed, znanec ali popoln tujec. Dihajo kot eno in živijo v složnosti. So kakor marljive mravlje, ali čebele. Neutrudni. Na obrazu imajo gube, na rokah žulje, vendar pa so v srcu dobri in v očeh imajo enako iskrico kot Love.

Prav zaradi tega je Love izbrala to vasico za kraj, kjer stoji hiša Ljubezni. Hiša ljubezni je dobila ime, ker je nastala iz ljubezni same. Zgodilo se je tako, da je Love prišla v vas in predstavila svojo zamisel. Povedala je, do podrobnosti, kako bo hiša ljubezni delovala, kaj je njen namen. Materialnih sredstev ni imela, ne gradbenega materiala, ne denarja. Razložila je, da bi lahko prenovili staro tovarno, ki stoji sredi vasi. S tem bi polepšali tudi vas in jo še bolj navdihnili s toplino. Vaščani so bili na začetku malce zaskrbljeni. Kako pa do denarja, kdo bo to financiral in vzdrževal. Po nekaj trenutkih nelagodne tišine je vstal eden večjih kmetov ter se dobrohotno nasmejal. Povedal je, da kjer je volja je tudi pot. Da se mu zdi ideja fantastična, da bo prispeval svoj delež v obliki lesa, saj poseduje ogromno gozda. Po tem, ko so vaščani videli in slišali pogumnega kmeta, so se en za drugim opogumili tudi sami. En bo prispeval pesek, drugemu je ostalo nekaj cementa ter barve za pleskanje, tretji bo posodil vso orodje...Vsi so sodelovali, veliko jih je darovalo. Nekateri so ponudili svoje delo, gospodinje pa hrano za delavce. S skupnimi močmi je stara tovarna dobila novo podobo.



Okna so bila lesena s prečudovitimi polknami. Fasada je bila bež barve. Na vsaki okenski polici pa so se bohotile pelargonije. Na delu širokih vhodnih stopnic so naredili  rampo za dovoz vozičkov. V notranjosti je bilo tudi dvigalo, ki bo tiste, ki težje hodijo popeljalo v prvo nadstropje, kjer bodo spalnice. Vsaka soba je bila prepleskana z drugačno barvo v odtenkih mavrice. V spodnjem delu tovarne je bila velika hala. Ko so vaščani in Love tuhtali, kaj naj naredijo v tej sobi, je skozi vrata prišel podjetnik, ki je svoje otroštvo preživel v tej vasi. Predlagal je, da bi v spodnjem delu pripravili najprej pogostitev za vse sodelujoče pri tem podvigu, nato pa v tem prostoru naredili delovne prostore. Podjetnik, šarmanten mož sivih las, je dejal, da je vedno verjel, da vse kar daješ tudi dobiš. Zato se je odločil pomagati ljudem in delati dobro. Del svoje proizvodnje bo preselil v njegovo rodno vas, kjer bodo delo našli vsi stanujoči v Hiši ljubezni, kakor tudi tisti vaščani, ki nimajo zaposlitve. Ves dobiček, ap bi ostal za vzdrževanje Hiše ljubezni ter plačilo stroškov. Predlagal je, da odkupi nekoč staro tovarno in jo da v last in upravljanje Love. Love se sprva ni strinjala in je želela, da so lastniki vsi vaščani. Po prigovarjanju vseh le pristala. Rekla je, da želi, ko sama več ne bo zmogla upravljati hiše ljubezni, da jo bo prepustila nekomu, ki gleda na svet skozi srce z ljubeznijo.

Sčasoma so Love in vsi, ki so delali in živeli v Hiši ljubezni prihranili kar nekaj denarja, s katerim so odkupili še sosednjo stavbo, jo porušili in naredili poleg Hiše ljubezni še Hišo sreče. 

Tako je Love, poleg Hiše ljubezni, dokončala še svojo hišo v tej isti vasi. Preselila se je nazaj, saj je bila to tudi njena rodna vas, kjer je preživljala svoje otroštvo. 

V dolini tihi je vasica mala...
tam sta ljubezen in sreča doma.

Spremembe, učenje, spoznanje

Trenutno sem v takšnem obdobju življenja, ko mi ne gre vse po začrtanih poteh. Vendar vem, da bo tudi to minilo. Nič ne traja večno, torej, tudi to obdobje v katerem sem zdaj, se mora enkrat končati.
Ujeta sem v svoje misli, občutke. Premlevam tisoč in eno stvar, ki sem jih prebrala v teh zadnjih dveh letih.
Delam na sebi z vso vnemo, saj se prekleto dobro zavedam, da človek lahko spremeni le in samo samega sebe.
Torej učim se biti pozitivna, pomagati drugim in se ne ujeti v rutino vsakdanjega dne. Ja, prav razmišljate....to je res težko. Pa vendar, če si vztrajen, če imaš jasen cilj pred sabo in delaš na tem, se stvari počasi obračajo.
Lahko rečem, da mi ne uspeva vedno. Ampak se zaradi tega ne obsojam. Ljudje smo zmotljivi, delamo napake. Naša reakcija na naše zmote je tista, ki nas naredi velike ali majhne. Vsaka napaka nas namreč nekaj nauči. Bodimo hvaležni za to. Tudi jaz sem. Čeprav se včasih ujamem, da si kar naglas rečem: ''A ti je bilo tega treba...'', nakar se ustavim malce pomislim in se nasmejim sama sebi.

Ena težjih stvari, ki se je, priznam, še zdaj nisem odvadila povsem, je govorjenje o osebi, ki ni prisotna pogovoru. Vendar sem našla dobro rešitev. Vedno kadar se pogovarjam in pogovor nanese na nekoga, ki ni poleg, govorim o tistem človeku le dobre stvari. Težko je vztrajati, ker sogovorec  nemalokrat želi slišati naše mnenje o nečem slabem.. Ljudje smo bitja, zelo kompleksna, zelo inteligentna in včasih tudi zelo zlobna.


Poskušala sem se postaviti v vlogo osebe, katero se ogovarja. Kako je hudo slišati govorice na svoj račun. Človek, ki je deležen tega, je zelo prizadet potrt, predvsem pa zgubi zaupanje v nas. Na drugi strani, če govorimo dobro o človeku, izpostavimo njegove dobre lastnosti in dejanja, mu lahko to le dvigne samozavest. Zakaj bi morali brusiti jezike in prenašati ''babje čenče''?
Velikokrat se zgodi, da obsojamo nekoga za neko stvar, ki smo jo slišali od drugega človeka, ta jo je pa spet od drugega itd. Prvič je samo logično, da takšna informacija ni resnična. Drugič pa.... kdo smo mi, da bi nekomu sodili in ga obsojali? Tako kot imajo vsake oči svojega malarja, tako ima 100 ljudi 100 različnih pogledov na enak dogodek.
Žal obstajajo ljudje, ki se naslajajo nad bolečino posameznika. So kot paraziti, recimo Bela omela, ki se gosti na drevesu, kot parazit. Iz njega črpa hrano. Takšni ljudje, ki živijo kot zajedavci in črpajo energijo iz svojega ''gostitelja''. Temu lahko naredimo konec. Kako? Spremeniti moramo sami sebe v tem smislu, da nas govoričenje in ''mešanje dreka'' takšnih oseb ne bo prizadelo. Njihove besede niso odraz našega življenja, marveč njihovega karakterja in včasih tudi njihovega življenja. To je dolgotrajen proces, vendar se izplača.

Lovim se tudi, a mi gre že kar precej dobro, pri kontroliranju jeze. Jeza je v bistvu negativno čustvo. Je odraz naše vzgoje naših življenjskih smernic, naukov, okolja in še kakšnega faktorja. Lahko se naučimo kontrolirati svoje izbruhe. Boste rekli: ''Ja, je pa lažje govoriti, kot narediti.'' Res je ni lahko! Se pa da!
Tu lahko povem, da pišem iz lastnih izkušenj. V partnerstvu recimo, ko se poznate ''v nulo'', ko točno veste s čim boste partnerja raznežili, nasmejali pa tudi razjezili, lahko rečem, da ima vsak od partnerjev vsaj 50% platna in škarij v svojih rokah. Pride do situacije, kjer recimo jezik prehiti razum. Vam partner pove nekaj sočnih. Kaj se takrat v nas dogaja? ''Kako mi lahko to govori? Ko pa ve, kaj vse jaz naredim, koliko se žrtvujem itd....'' V nas začne počasi vreti. Če se v tem trenutku ne zasučemo 180 stopinj v razmišljanju, sledi čez nekaj sekund prepir, ki potem eskalira v besede, ki jih kasneje največkrat obžalujemo.


Naučila sem se, da v tistem trenutku preklopim v glavi na nek smešen prizor, ali iz filma, ali iz realnega življenja. Posledično se mi nariše nasmeh na ustih. Posledično partner misli, da se smejim iz njega in ga to še bolj podžge. Preden pa bi iz partnerjeve strani bilo izrečeno kaj hudega, se mu približam in mu rečem: ''Smejim se zato, ker vidim, kako bi se zdaj za neko banalno stvar na smrt skregala. Veš dragi, življenje je prekratko za to. Rada te imam!'' Včasih pa si zapojem tudi refren pesmi T. Domicelja, Vem, da danes bo srečen dan.
Ko se to naredila prvič, da vam ne rečem kakšna reakcija je bila s strani mojega partnerja. Gledal me je res kot tele v nova vrata. Vendar sem ga s vsem skupaj uspela toliko zmesti v pozitivno stran, da se je začel smejati tudi on.
Hočem reči, da so stvari, ki jih lahko izboljšamo, s katerimi posledično vplivamo tudi na druge. Vendar le s tem, da začnemo spreminjati sami sebe.

Nobena pot do uspeha ni lahka! Je pa uspeh oz. cilj zato toliko slajši, ko ga dosežemo :)

Spodbujajmo sanje drugih!

Življenje je pot, polna ovinkov. Nalaga nam bremena, ki so včasih težka, zelo težka. V takšnih trenutkih se nam včasih za hip poruši cel svet, ravnovesje naše notranje biti.
Pomembno je da ne podležemo zagrenjenost, žalosti ali celo nemoči. Z leti vsak človek, glede na svojo prehojeno pot, dobiva bolj trdo kožo, izkušnje, drugačno predstavo o stvareh, o katerih je v mladih letih mislil čisto drugače. Prav je, da z leti dozorevamo.

Marsikdaj sem se ujela ob premišljevanju sorazmerja med leti in zrelostjo. Takrat sem si včasih rekla, kako lepo bi bilo biti star spet 20 let in imeti to razumevanje in razmišljanje. Ampak vem, da ne bi bilo enako. Moje življenje in jaz ne bi postala enaka kot sem zdaj. Za vsako svojo izkušnjo sem hvaležna. Tudi za tiste, ki so bilje manj prijetne. Mladost je tisto obdobje našega življenja, kjer se moraš učiti na lastnih napakah. Moraš pasti, da se potem lahko naučiš zopet vstati. Verjamem, da je vsaka slaba stvar (kar se nam takrat zdi), za nekaj tudi dobra.

Žal smo bili mi, naši starši in prejšnje generacije vzgojene tako, da je bilo nedopustno sanjati velike sanje. Recimo, ko kot majhna punčka rečeš, ko bom velika bom doktorica in bom imela služkinjo. In kadar tej punčki nekdo že v štartu pove, da je to skoraj nemogoče, ali glede na ocene v šoli, ali glede na trenutni socialni status staršev ipd., se ji podrejo vse sanje. Podobno je o sanjanju zadetka na lotu. Zakaj ne bi smeli sanjati? Vse kar je treba narediti je, da kupiš srečko.
Zakaj nam prepovedujejo sanje. Zakaj nekoga, ki sanja o tem, da bo nekoč velik podjetnik in bo imel uspešen proizvod zatremo že v kali. Če smo ljudje, bi morali spodbujati sanje. Ne pa jih poteptati in sanjače etiketirati kot ljudi, ki so nerealni in živijo v oblakih.

Menim, da so pa prav sanje oz. naše želje tiste, ki odražajo naše cilje, ki bi jih radi v življenju dosegli. Ne glede, če je cilj velik ali majhen, bi bilo prečudovito, če bi se medsebojno spodbujali, sploh če gre za mlade ljudi ali otroke.
V življenju je dobro imeti cilje. Cilj nas žene, da delamo stvari, s katerimi smo potem bližje le-tem. To je bistvo našega življenja. To je tista sila, ki nas žene naprej.
Torej sanjajmo, imejmo cilje. Na zaničujmo želje, sanje ali cilje drugih. Stopimo iz okvirje, iz vseh kalupov, ki nas omejujejo.

Naši starši, njihovi starši pa tudi vsi mi, ki smo že starši vzgajamo svoje otroke, kot najbolje znamo. Zgledujemo se po vzgojnih prijemih svojih staršev, dodajamo tudi svoje metode. Bistvo vsega pa je, da se vzorec pri vzgoji rušenja sanj ponavlja iz generacije v generacijo.

Povejmo svojim otrokom in tudi drugim, ki ne verjamejo v sanje, da so sanje dobra stvar. Da je brezciljno tavanje skozi življenje tisto, ki nas drži nazaj pred lepoto življenja samega.
Bodimo tisti, ki spodbujamo razvijanje, posameznika. Dovolimo mu rasti in ga spodbujajmo na njegovi poti. .
Zgrabite svoje sanje in jih poskušajte uresničiti!
"Nikoli, nikoli, nikoli se ne vdajte, bodite pošteni in častitljivi" (Winston Churchill).
Uspejo le vztrajni!