Najdi si službo!!!

Danes jaz pretvarjam teorijo v prakso. Brezposelna sem že kar nekaj časa, predvsem pa se ukvarjam z iskanjem nove službe. Poleg pisanja ponudb, telefoniranj se soočam tudi s kakšnimi pikrimi opazkami ljudi, ki verjamem, da po svoje mislijo le dobro.

Prijavila sem se na eno avstrijsko agencijo, ki je specializirana za posredništvo med delodajalci in potencialnim kadrom v IT stroki. Že pred časom sem imela intervju preko Skype-a z njihovo uslužbenko. Res, prijazna in ustrežljiva gospodična.

Učila sem se 8 let nemško, razumem 95% vse nemške besede.  Če pa jezika ne govoriš, ne moreš tekoče komunicirat. Pa vendar sva se razumele.
Tako sem videla zanimiv oglas za delo preko spletne strani te agencije, kjer sem ustrezala pogojem. Se prijavim na to razpisano delovno mesto. Že naslednji dan zjutraj me pokliče moja svetovalka iz agencije, mi pove točno za koga gre. Poslala mi je tudi povezave preko maila, na katerih sem lahko malce bolj spoznala morebitnega delodajalca. dogovorili sva se, da ji bom javila v kolikor menim, če se vidim v tem podjetju. Še isti dan sem ji poslala mail, da lahko pošlje moje papirje dalje. Pod papirji mislim na življenjepis v nemškem jeziku, spremno pismo ter še nekaj drugih podatkov, ki jih je svetovalka dobila med intervjujem. Naslednji dan zvoni telefon. Kliče me moja svetovalka. To podjetje me povabi na predstavitveni razgovor že naslednji dan. Svetovalka mi razloži kako bo potekal razgovor, na kaj na pazim in kako se naj pripravim.



Zaposlitveni razgovor naslednji dan poteka sproščeno. Ker sem zmeraj odkrita sem tudi tukaj povedala, da vem, da ne govorim tekoče nemško, da pa menim, da se bi v času dveh mesecev tudi vpeljala. Sledil je tudi tehnični preizkus znanja, ki sem ga opravila brez napak. V tem podjetju sem bila dobro uro in pol. Res so si vzeli čas in si naredili neko sliko o meni. Čez dva dni me pokliče svetovalka, torej danes in mi pove, da sem jim tehnično popolnoma ustrezala, vendar potrebujejo nekoga, ki tekoče govori nemško. Priznam, me je potrlo, saj sem se na razgovoru odlično počutila. Tudi agenciji, ki je želela feed-back, sem poslala mail, da je razgovor potekal dobro, da sem zadovoljna in, da so tam zelo topli ljudje. In potem....ko že vidiš luč na koncu tunela....zasveti še močneje. Ja, sem se razjokala, nisem robot. Malce sem se tudi začela pritoževat in jamrat. Ampak potem je, ne vem točno od kje, privrela na plano energija, ki me je našopala z optimizmom. Zato luč na koncu tunela ni ugasnila, ampak sveti še močneje. Ker enostavno vem, da je nekje služba zame. Tam bom delala z veseljem in tudi zelo uspešna bom. Pač to delo ni bilo mišljeno zame. Gremo dalje!

Predlagam nekomu, ki je zato pristojen, da ZRSZ (Zavod RS za zaposlovanje) nima več monopola na zaposlitvenem področju. Dajte še nekaterim agencijam koncesije, da bodo v istem rangu, koz ZRSZ. Torej, da se bo dalo tudi prek agencije uveljavljat denarno nadomestilo in podobne pravice. Zakaj? Iz preprostega razloga, konkurenca je vzvod, ko začneš delati bolje in bolj produktivno.

Naj razložim kaj sem mislila na začetku s tistimi pikrimi izjavami ljudi. Vedno, ko te srečajo, ti povprašajo najprej po službi. Nato ti dajejo dobrohotne nasvete, kam naj greš delat, zakaj oni vedo, da je to zame dobro, da naj bom vesela kakršnekoli službe ipd.

No dragi moji, pa nisem vesela kakršnekoli službe. Zakaj bi morala biti? Naj vzamem karkoli, samo zato, ker je pač naše gospodarstvo v razsulu in država namesto da bi vlagala v gospodarstvo raje dokapitalizira banke? Ne! Nisem jaz za to kriva. Niti to ni vzgled, ki ga želim dajati svojim otrokom! ''Dream big'' je eno mojih načel. Zakaj pa ne? Zato, ker nekdo tako reče? Zato, ker moram biti ponižna in vesela, pa tudi če mi kdo hodi po glavi? Koliko izobraženih ljudi pri nas dela za mizerne plače, s katerimi ne preživijo niti sebe, kaj šele svojo družino. Koliko delavcev se drži svojih služb, kjer delajo z njimi huje kot z sužnji, saj niso videli plače že nekaj mesecev. Koliko zaposlenih dela v službah samo zato ker morajo, ne pa zato, ker jih to delo veseli?
Je to vzgled, ki ga želim dati svojim otrokom? NE!

Imam velike cilje, imam še večje sanje! In to je nekaj, kar mi država ne more vzeti, niti obdavčiti!

Hiša ljubezni

Nekje živi ženska. Ime ji je Love. Na pogled simpatična, lepa. Njena lepo izvira iz njene notranjosti. Čeprav se zdi, da živi v ne sigurnih časih, ko je vsakdanji kruh na mizi privilegij, se v njenih očeh še vedno vidi iskrica. Nima lepih oblek, čevljev. Nima dokončane hiše, pa vendar je bogata. Njeno srce je polno ljubezni, ki čaka da privre na plano. Verjame v dobroto slehernega človeka, zato jo dosti ljudi vidi kot čudno. Ti ljudje so pustili, da umre otrok v njih. Ni ga več. Tako kot ni domišljije, velikih sanj in želja.

Love ima pred sabo velik cilj. Narediti hišo ljubezni. Beseda ljubezen opisuje nekaj lepega, toplega. Je kot topel spomladanski veter, je kot ogenj v kaminu, ki prasketa in se igra. Je kot mavrica na nebu neštetih barv. Prav takšna, kot je ljubezen, je tudi Hiša ljubezni.

V njej prebivajo ljudje, ki so bili od ostalih pozabljeni, potisnjeni na rob družbe, stigmatizirani zaradi socialnega položaja, telesne, ali pa duševne hibe.

Hiša ljubezni ne nudi le toplo ležišče, okusen obrok. Je več kot to. Tukaj je dom, tukaj je doma ljubezen.

Ta hiša stoji v osrčju prečudovite vasice, ki leži v dolini. Obdana je z mogočnim gozdom, ki daje zavetje.  Kot potka življenja se vije po sredi vasi majhen potok, ki se ob velikih nalivih spremeni v bučno in spoštovanja vredno deročo reko. Potok simbolizira filter, ki odnaša s sabo vso zlo, hudobije in nepravice.

V tej vasici živijo preprosti ljudje. Nimajo veliko, a naključnem popotniku, ki je slučajno prišel med njih, so pripravljeni dati tudi tisto malo kar imajo. Vaščani te vasice cenijo zemljo, ki jim rodi pridelke. Negujejo gozd, ki jim da les za hiše, ter drva za mrzle zime. Vedno in vsakemu priskočijo na pomoč, pa naj je to sosed, znanec ali popoln tujec. Dihajo kot eno in živijo v složnosti. So kakor marljive mravlje, ali čebele. Neutrudni. Na obrazu imajo gube, na rokah žulje, vendar pa so v srcu dobri in v očeh imajo enako iskrico kot Love.

Prav zaradi tega je Love izbrala to vasico za kraj, kjer stoji hiša Ljubezni. Hiša ljubezni je dobila ime, ker je nastala iz ljubezni same. Zgodilo se je tako, da je Love prišla v vas in predstavila svojo zamisel. Povedala je, do podrobnosti, kako bo hiša ljubezni delovala, kaj je njen namen. Materialnih sredstev ni imela, ne gradbenega materiala, ne denarja. Razložila je, da bi lahko prenovili staro tovarno, ki stoji sredi vasi. S tem bi polepšali tudi vas in jo še bolj navdihnili s toplino. Vaščani so bili na začetku malce zaskrbljeni. Kako pa do denarja, kdo bo to financiral in vzdrževal. Po nekaj trenutkih nelagodne tišine je vstal eden večjih kmetov ter se dobrohotno nasmejal. Povedal je, da kjer je volja je tudi pot. Da se mu zdi ideja fantastična, da bo prispeval svoj delež v obliki lesa, saj poseduje ogromno gozda. Po tem, ko so vaščani videli in slišali pogumnega kmeta, so se en za drugim opogumili tudi sami. En bo prispeval pesek, drugemu je ostalo nekaj cementa ter barve za pleskanje, tretji bo posodil vso orodje...Vsi so sodelovali, veliko jih je darovalo. Nekateri so ponudili svoje delo, gospodinje pa hrano za delavce. S skupnimi močmi je stara tovarna dobila novo podobo.



Okna so bila lesena s prečudovitimi polknami. Fasada je bila bež barve. Na vsaki okenski polici pa so se bohotile pelargonije. Na delu širokih vhodnih stopnic so naredili  rampo za dovoz vozičkov. V notranjosti je bilo tudi dvigalo, ki bo tiste, ki težje hodijo popeljalo v prvo nadstropje, kjer bodo spalnice. Vsaka soba je bila prepleskana z drugačno barvo v odtenkih mavrice. V spodnjem delu tovarne je bila velika hala. Ko so vaščani in Love tuhtali, kaj naj naredijo v tej sobi, je skozi vrata prišel podjetnik, ki je svoje otroštvo preživel v tej vasi. Predlagal je, da bi v spodnjem delu pripravili najprej pogostitev za vse sodelujoče pri tem podvigu, nato pa v tem prostoru naredili delovne prostore. Podjetnik, šarmanten mož sivih las, je dejal, da je vedno verjel, da vse kar daješ tudi dobiš. Zato se je odločil pomagati ljudem in delati dobro. Del svoje proizvodnje bo preselil v njegovo rodno vas, kjer bodo delo našli vsi stanujoči v Hiši ljubezni, kakor tudi tisti vaščani, ki nimajo zaposlitve. Ves dobiček, ap bi ostal za vzdrževanje Hiše ljubezni ter plačilo stroškov. Predlagal je, da odkupi nekoč staro tovarno in jo da v last in upravljanje Love. Love se sprva ni strinjala in je želela, da so lastniki vsi vaščani. Po prigovarjanju vseh le pristala. Rekla je, da želi, ko sama več ne bo zmogla upravljati hiše ljubezni, da jo bo prepustila nekomu, ki gleda na svet skozi srce z ljubeznijo.

Sčasoma so Love in vsi, ki so delali in živeli v Hiši ljubezni prihranili kar nekaj denarja, s katerim so odkupili še sosednjo stavbo, jo porušili in naredili poleg Hiše ljubezni še Hišo sreče. 

Tako je Love, poleg Hiše ljubezni, dokončala še svojo hišo v tej isti vasi. Preselila se je nazaj, saj je bila to tudi njena rodna vas, kjer je preživljala svoje otroštvo. 

V dolini tihi je vasica mala...
tam sta ljubezen in sreča doma.

Spremembe, učenje, spoznanje

Trenutno sem v takšnem obdobju življenja, ko mi ne gre vse po začrtanih poteh. Vendar vem, da bo tudi to minilo. Nič ne traja večno, torej, tudi to obdobje v katerem sem zdaj, se mora enkrat končati.
Ujeta sem v svoje misli, občutke. Premlevam tisoč in eno stvar, ki sem jih prebrala v teh zadnjih dveh letih.
Delam na sebi z vso vnemo, saj se prekleto dobro zavedam, da človek lahko spremeni le in samo samega sebe.
Torej učim se biti pozitivna, pomagati drugim in se ne ujeti v rutino vsakdanjega dne. Ja, prav razmišljate....to je res težko. Pa vendar, če si vztrajen, če imaš jasen cilj pred sabo in delaš na tem, se stvari počasi obračajo.
Lahko rečem, da mi ne uspeva vedno. Ampak se zaradi tega ne obsojam. Ljudje smo zmotljivi, delamo napake. Naša reakcija na naše zmote je tista, ki nas naredi velike ali majhne. Vsaka napaka nas namreč nekaj nauči. Bodimo hvaležni za to. Tudi jaz sem. Čeprav se včasih ujamem, da si kar naglas rečem: ''A ti je bilo tega treba...'', nakar se ustavim malce pomislim in se nasmejim sama sebi.

Ena težjih stvari, ki se je, priznam, še zdaj nisem odvadila povsem, je govorjenje o osebi, ki ni prisotna pogovoru. Vendar sem našla dobro rešitev. Vedno kadar se pogovarjam in pogovor nanese na nekoga, ki ni poleg, govorim o tistem človeku le dobre stvari. Težko je vztrajati, ker sogovorec  nemalokrat želi slišati naše mnenje o nečem slabem.. Ljudje smo bitja, zelo kompleksna, zelo inteligentna in včasih tudi zelo zlobna.


Poskušala sem se postaviti v vlogo osebe, katero se ogovarja. Kako je hudo slišati govorice na svoj račun. Človek, ki je deležen tega, je zelo prizadet potrt, predvsem pa zgubi zaupanje v nas. Na drugi strani, če govorimo dobro o človeku, izpostavimo njegove dobre lastnosti in dejanja, mu lahko to le dvigne samozavest. Zakaj bi morali brusiti jezike in prenašati ''babje čenče''?
Velikokrat se zgodi, da obsojamo nekoga za neko stvar, ki smo jo slišali od drugega človeka, ta jo je pa spet od drugega itd. Prvič je samo logično, da takšna informacija ni resnična. Drugič pa.... kdo smo mi, da bi nekomu sodili in ga obsojali? Tako kot imajo vsake oči svojega malarja, tako ima 100 ljudi 100 različnih pogledov na enak dogodek.
Žal obstajajo ljudje, ki se naslajajo nad bolečino posameznika. So kot paraziti, recimo Bela omela, ki se gosti na drevesu, kot parazit. Iz njega črpa hrano. Takšni ljudje, ki živijo kot zajedavci in črpajo energijo iz svojega ''gostitelja''. Temu lahko naredimo konec. Kako? Spremeniti moramo sami sebe v tem smislu, da nas govoričenje in ''mešanje dreka'' takšnih oseb ne bo prizadelo. Njihove besede niso odraz našega življenja, marveč njihovega karakterja in včasih tudi njihovega življenja. To je dolgotrajen proces, vendar se izplača.

Lovim se tudi, a mi gre že kar precej dobro, pri kontroliranju jeze. Jeza je v bistvu negativno čustvo. Je odraz naše vzgoje naših življenjskih smernic, naukov, okolja in še kakšnega faktorja. Lahko se naučimo kontrolirati svoje izbruhe. Boste rekli: ''Ja, je pa lažje govoriti, kot narediti.'' Res je ni lahko! Se pa da!
Tu lahko povem, da pišem iz lastnih izkušenj. V partnerstvu recimo, ko se poznate ''v nulo'', ko točno veste s čim boste partnerja raznežili, nasmejali pa tudi razjezili, lahko rečem, da ima vsak od partnerjev vsaj 50% platna in škarij v svojih rokah. Pride do situacije, kjer recimo jezik prehiti razum. Vam partner pove nekaj sočnih. Kaj se takrat v nas dogaja? ''Kako mi lahko to govori? Ko pa ve, kaj vse jaz naredim, koliko se žrtvujem itd....'' V nas začne počasi vreti. Če se v tem trenutku ne zasučemo 180 stopinj v razmišljanju, sledi čez nekaj sekund prepir, ki potem eskalira v besede, ki jih kasneje največkrat obžalujemo.


Naučila sem se, da v tistem trenutku preklopim v glavi na nek smešen prizor, ali iz filma, ali iz realnega življenja. Posledično se mi nariše nasmeh na ustih. Posledično partner misli, da se smejim iz njega in ga to še bolj podžge. Preden pa bi iz partnerjeve strani bilo izrečeno kaj hudega, se mu približam in mu rečem: ''Smejim se zato, ker vidim, kako bi se zdaj za neko banalno stvar na smrt skregala. Veš dragi, življenje je prekratko za to. Rada te imam!'' Včasih pa si zapojem tudi refren pesmi T. Domicelja, Vem, da danes bo srečen dan.
Ko se to naredila prvič, da vam ne rečem kakšna reakcija je bila s strani mojega partnerja. Gledal me je res kot tele v nova vrata. Vendar sem ga s vsem skupaj uspela toliko zmesti v pozitivno stran, da se je začel smejati tudi on.
Hočem reči, da so stvari, ki jih lahko izboljšamo, s katerimi posledično vplivamo tudi na druge. Vendar le s tem, da začnemo spreminjati sami sebe.

Nobena pot do uspeha ni lahka! Je pa uspeh oz. cilj zato toliko slajši, ko ga dosežemo :)

Spodbujajmo sanje drugih!

Življenje je pot, polna ovinkov. Nalaga nam bremena, ki so včasih težka, zelo težka. V takšnih trenutkih se nam včasih za hip poruši cel svet, ravnovesje naše notranje biti.
Pomembno je da ne podležemo zagrenjenost, žalosti ali celo nemoči. Z leti vsak človek, glede na svojo prehojeno pot, dobiva bolj trdo kožo, izkušnje, drugačno predstavo o stvareh, o katerih je v mladih letih mislil čisto drugače. Prav je, da z leti dozorevamo.

Marsikdaj sem se ujela ob premišljevanju sorazmerja med leti in zrelostjo. Takrat sem si včasih rekla, kako lepo bi bilo biti star spet 20 let in imeti to razumevanje in razmišljanje. Ampak vem, da ne bi bilo enako. Moje življenje in jaz ne bi postala enaka kot sem zdaj. Za vsako svojo izkušnjo sem hvaležna. Tudi za tiste, ki so bilje manj prijetne. Mladost je tisto obdobje našega življenja, kjer se moraš učiti na lastnih napakah. Moraš pasti, da se potem lahko naučiš zopet vstati. Verjamem, da je vsaka slaba stvar (kar se nam takrat zdi), za nekaj tudi dobra.

Žal smo bili mi, naši starši in prejšnje generacije vzgojene tako, da je bilo nedopustno sanjati velike sanje. Recimo, ko kot majhna punčka rečeš, ko bom velika bom doktorica in bom imela služkinjo. In kadar tej punčki nekdo že v štartu pove, da je to skoraj nemogoče, ali glede na ocene v šoli, ali glede na trenutni socialni status staršev ipd., se ji podrejo vse sanje. Podobno je o sanjanju zadetka na lotu. Zakaj ne bi smeli sanjati? Vse kar je treba narediti je, da kupiš srečko.
Zakaj nam prepovedujejo sanje. Zakaj nekoga, ki sanja o tem, da bo nekoč velik podjetnik in bo imel uspešen proizvod zatremo že v kali. Če smo ljudje, bi morali spodbujati sanje. Ne pa jih poteptati in sanjače etiketirati kot ljudi, ki so nerealni in živijo v oblakih.

Menim, da so pa prav sanje oz. naše želje tiste, ki odražajo naše cilje, ki bi jih radi v življenju dosegli. Ne glede, če je cilj velik ali majhen, bi bilo prečudovito, če bi se medsebojno spodbujali, sploh če gre za mlade ljudi ali otroke.
V življenju je dobro imeti cilje. Cilj nas žene, da delamo stvari, s katerimi smo potem bližje le-tem. To je bistvo našega življenja. To je tista sila, ki nas žene naprej.
Torej sanjajmo, imejmo cilje. Na zaničujmo želje, sanje ali cilje drugih. Stopimo iz okvirje, iz vseh kalupov, ki nas omejujejo.

Naši starši, njihovi starši pa tudi vsi mi, ki smo že starši vzgajamo svoje otroke, kot najbolje znamo. Zgledujemo se po vzgojnih prijemih svojih staršev, dodajamo tudi svoje metode. Bistvo vsega pa je, da se vzorec pri vzgoji rušenja sanj ponavlja iz generacije v generacijo.

Povejmo svojim otrokom in tudi drugim, ki ne verjamejo v sanje, da so sanje dobra stvar. Da je brezciljno tavanje skozi življenje tisto, ki nas drži nazaj pred lepoto življenja samega.
Bodimo tisti, ki spodbujamo razvijanje, posameznika. Dovolimo mu rasti in ga spodbujajmo na njegovi poti. .
Zgrabite svoje sanje in jih poskušajte uresničiti!
"Nikoli, nikoli, nikoli se ne vdajte, bodite pošteni in častitljivi" (Winston Churchill).
Uspejo le vztrajni!

Jebemo gajbe!

V naši državici, prelepi obdavčeni Sloveniji je težko dobiti službo. Če jo pa že imaš si tiho kot rit, se sploh ne upaš naglas oglasiti in kratko malo lahko vozijo po tebi, ker si ti sam vrli Slovenček ponižen in tiho. Si pač vesel, da šiht sploh imaš. Kajti ko mesec pride naokoli, si vseeno lahko plačaš vsaj nekaj položnic, čeprav potem za hrano in benzin ne ostane dosti.
Naš vrli Slovenček je zato uporabil svojo prečudovito hlapčevsko betico in se spomnil na prelepo sosedo Avstrijo. Šel je tja, ponižno in s sklonjeno glavo. A lej ga zlomka! Našel si je šiht! Kljub temu, da nima plačanega prevoza in malice, se tistemu, kar dobi na mesec lahko reče Plača z veliko začetnico. Slovenček je vesel, da bo končno zadihal, uspel poravnati vse zapadle obveznosti, sčasoma si bo pokril še limit in vse ostale pufe.
A kaj ko se mati Slovenija začne mačehovsko obnašati. Slovenčkov dohodek je obdavčen pri lepi sosedi, naša pohlepna, davkov lačna, država pa je ostala brez vsega. Tu zajebe spet vlada. Najprej upravno sodišče pozove ustavno sodišče, da naj ugotovi, da je peti odstavek 113. člena Zakona o dohodnini protiustaven. Tole je ta zloglasni odstavek:

(5) Rezidentu - čezmejnemu delovnemu migrantu, ki od delodajalca, ki ni rezident Slovenije, prejme dohodek iz delovnega razmerja za zaposlitev, opravljeno v tujini, se prizna zmanjšanje davčne osnove od tega dohodka v višini 7.000 eurov letno. Čezmejni delovni migrant je zavezanec, ki zaradi opravljanja dela v tujini odhaja v tujino in se dnevno ali najmanj enkrat tedensko vrača v Slovenijo.

No in ustavno sodišče je izdalo  odločbo, v kateri piše tudi:

29. Državni zbor in Vlada v konkretnem primeru nista izkazala razumnih in stvarnih razlogov za privilegirani davčni položaj čezmejnih delovnih migrantov. Zmanjšanje davčne obremenitve v pavšalnem znesku, ki ga kot prvi razlog navaja Vlada, ne izkazuje cilja, temveč je le drugo ime za uporabljeno sredstvo. Zgolj pavšalno sklicevanje na drugačen delovni položaj teh oseb pa ne izkazuje razumnega razloga, ki izhaja iz narave stvari, za njihovo različno urejanje. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je peti odstavek 113. člena ZDoh-2 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

Draga naša velecenjena vlada!

Imamo cel kup pravnih strokovnjakov. Če ste sami nesposobni, napisat peti odstavek 2013 člena Zakona o dohodnini tako, da bi v njem izkazali razumne in stvarne razloge za privilegiran davčni položaj čezmejnih dnevnih migrantov, bi najeli strokovnjaka. Če je denar za vsako pasjo procesijo, bi se pri Svetem patronu, morala najti sredstva tudi za to.

To je samo še prilivanje benzina na ogenj. V Sloveniji namreč Slovenček ne dobi službo, ker ste zafurali gospodarstvo! Dajte finančne injekcije raje v gospodarstvo, kot pa brezpredmetna dokapitalizacija bank.

Draga, spoštovana vlada in cenjeni posl(r)anci! Ni sramota priznati napake in lastno nesposobnost v določeni zadevi in prepustiti drugemu, ki zadevo veliko bolj obvlada, da reši položaj. Sramota in norost je vztrajati na nekem položaju brez potrebnega znanja in posledično delati škodo ljudem - vrlim Slovenčkom.


Zavedajte se so Slovenčki blizu vrelišča. Ne, ne grozim vam. To je le svarilo. Ukrepajte in nam vrnite državo za katero smo se borili, tisto Slovenijo ki smo jo imeli radi. To je bila naša mlada država, za katero sem kot najstnica nesla 25.6.1991 na hrib zastavo naše države z narisanim grbom. Drug je nesel spet lipo. Zasadili smo jo na hribu nad vasjo. Deževalo je, a spomnim se, kako smo bili ponosni. Ponosni na našo državo, na Slovenijo. Res takega patriotizma, kot sem ga takrat čutila, nisem nikoli več za tem.

Pogrešam te Moja Slovenija!

KurcŠlus!

Evo, spet me je malce sesulo. Ampak nič ne de, se bom že sestavila. Pravijo pa, da papir vse prenese, oz. virtualni papir. Zato se bom sedaj malo spihala. Tisti, ki ste šibkega zdravja se dajte prej posvetovat s svojim davčnim svetovalcem ali pa kar s finančnim ministrom.


V glavnem, jebeni nepremičninski davek in naša lepa, a z glupimi ''veljaki'', okrašena S(Z)lovenija.
Pa poglejmo.
Na parceli, ki sem jo dobila od staršev, stoji stara hiša. Ima vodovod in elektriko, ampak je za podret. Tako sva jo podrla na najine stroške. Za električno omarico in vse ostalo kar se tiče tega je šlo kar nekaj najinih everčkov. Ah, saj res, potem sva morala plačati bager, da je uredil dvorišče, ker je bilo zelo razrito. Plačala sva....
No, da ne naštevam sedaj vseh gradbenih del, ki sva jih s partnerjem plačala sama, tisti, ki ste kdajkoli gradili veste, da so stroški ogromni. Najina hišica je sedaj tako daleč, da ima vgrajena okna in na grobo potegnjeno elektriko. Vse sva sama plačala. Dosti je bilo tudi prostovoljnega dela za vatikansko valuto (Bog lonaj) s strani sorodnikov in prijateljev.
Avgusta ostanem brez službe. Imam pa stanovanjski kredit, ki ga moram plačevati. Dam kredit v mirovanje. Še vedno sem optimistična in si pravim, nekako že bo. Našla bom službo.
Pošiljam prošnje, najmanj 2-4 na teden. Iz sosednje Avstrije mi vsaj pošljejo odgovor, da žal nisem prišla v ožji izbor. Medtem, ko se našim delodajalcem to ne da. Ko jih v bistvu nič ne stane, če pošljejo mail. Pa ok....saj bo, si pravim.

In seveda potem po dolgem času gledam poročila. Nepremičninski davek ....A ste nori ali kaj vam je. Preprosto vas vprašam Ljuba država ZAKAJ? Na svoji zemlji si sam bajto zgradiš, za katero si vzameš kredit, ki ima seveda obresti. Vsaka opeka, vsaka cev...no za vse kar je v hiši smo že plačali DDV!!!
Za nekaj svojega bom zdaj plačevala davek?!? In res svaka vam čast posRanci tam v parlamentu. Spustite se na realna tla. A vi sploh veste kako živimo v tej državi? Recimo, da tudi ne bom dosti mimo ustrelila, čeprav povem na pamet, da je 70% Slovencev na robu preživetja/živčnega zloma/ipd.... Tudi tisti, ki delajo za minimalca! Aja, pa še eno budalo se je znašlo, ki je reklo, da bi trebalo minimalne plače ukinit, ker jo pač nekatera podjetja ne zmorejo več izplačevati. Oprostite, ampak, če svojemu zaposlenemu ne moreš izplačati niti minimalne plače, je res bolje, da podjetje zapreš! Naj potemtakem ljudje hodijo dela za borih 200-300 €, ali pa celo zastonj?!? Pa, da se ne vtaknem zdaj v socialno pomoč, ali bolje rečeno kredit.


Namesto, da bi vlagali v gospodarstvo, odpirali nova delovna mesta, raje tuhtajo kakšen davek še lahko naredijo, da bi zafilali kao proračunsko luknjo. Vam povem jaz, kakšen davek! Vsakemu polnoletnemu državljanu namestite na rit števec in ga obdavčite glede na pavšalno količino dreka, ki jo tazadnja izloči.

Nisem več ponosna na to, da sem Slovenka! Lepa je naša država krasni potenciali. Poglejte samo naše športnike. Glede na (ne)številčnost prebivalstva imamo res vrhunske rezultate. Na to sem že ponosna! Ampak vedno bolj me je pa sram, da nekdo kaže Slovencem luno v vodi, nas ima za budale. Mislim, da ni več tako daleč, ko bo prekipelo tem vrlim Slovencem. Pa ne govorim o takšnih protestih, kot so bili lani v Mariboru, ampak o še mogočnejših, bolj glasnih.

Ker veste kaj, mi nimamo nič več izgubiti. Vzeli ste nam vse, dostojanstvo, službe, zdaj nam želite vzeti še naše nepremičnine, vsaj kot je zapisano v nepremičninskem zakonu, si to jaz tak razlagam:

11. člen
(odpis davka za fizične osebe)
Ne glede na določbo zakona, ki ureja davčni postopek, davka na nepremičnino ni mogoče odpisati iz razloga, če bi bilo s plačilom
davka ogroženo preživljanje davčnih zavezancev in njegovih družinskih članov.



12. člen
(izvršba na nepremičnino)
Ne glede na določbo prvega odstavka 142. člena ZDavP-2, se davčna izvršba na nepremičnini lahko opravi, če davka ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz premičnega premoženja, tudi v primerih, ko je vrednost nepremičnine nesorazmerno velika glede na višino neplačanega davka.

Torej nima veze, če pocarkam jaz in moja familija, glavno, da boste vi imeli tam ta vaš davek! A ste vi še sploh ljudje??
Težko prigaran denar, ki je vložen v lastno hišo, bo zdaj hotela vzeti parazitska država. Sramota! Raje dajte v stečaj banke, ki smo jih že X krat dokapitalizirali! Raje se spravite tudi na svoje posransko politikanske plače, potne stroške in sejnine. Raje očistite slovenijo skorumpiranih tajkunov in politikov. Aja....pa tako ste pametni, da boste zdaj sami sebi plačevali nepremičninski davek. Bravo!! IQ na višini sobne temperature.


Vstanimo v suženjstvo zakleti,
ki vlade nas teži gorje.
Zdaj pometimo po parlamentu,
zmečimo ven te svinje
(pardon, ker žalim živali).

Odrasli otroci

Otroci na pragu odraslosti, se pogosto soočajo s težavami razvoja lastnega mnenja in uveljavitev le-tega. Kako torej prebroditi najenostavneje tisti del mladosti, ki je najranljivejši a hkrati tudi najlepši.

Kakšen odnos imate s svojimi starši?

Moja mama mi je večkrat rekla: "Ko boš odrasla, boš videla, da sem imela prav..." Ja pa kaj še!! Takrat je moja pamet plavala v nekem pink svetu, kjer so bili vsi prijazni, vsi čudoviti in nobeden tak, ki bi ti želel škoditi. Uveljavljanje lastnih interesov mi je predstavljalo dnevne prepire predvsem s mojo mamo, ki je, moram priznati, to stoično prenašala. Ko sem bila stara 12 let, sem komaj čakala, da bom stara 18 let, ker potem bom velika, odrasla! Šla bom lahko kamorkoli in s komerkoli in noben ne bo imel pravice mi ničesar očitat, kaj šele komandirat! Naj povem tako za informacijo, da je bilo to v času, ko ni bilo pri vsaki bajti računalnika. Internet je bil v pleničkah, mobilni telefonov ni bilo, srečni smo bili, da smo imeli vsaj stacionarne in kaj je to WiFi se nam niti sanjalo ni. Kratice kot so lol, imao, xoxo itd nismo poznali. A smo imeli svoje stvari. Namesto na Facebook-u smo se družili na šolskem igrišču ali pa v kakšni zidanici v goricah. Bilo je luštno in nepozabno obdobje.

Tudi takrat smo bili kot mladi mulci uporniški in hoteli imeti svoj prav. Moji starši so me vsake toliko postavili na realna tla. Recimo ob polnoletnosti, so še vedno veljala podobna pravila, kot takrat, ko sem imela 12 let. Seveda, je mama rekla "Dokler si pod najino streho in te midva preživljava, veljajo najina pravila"

A to ne pomeni, da nisem smela imeti svojega mnenja. Seveda sem ga lahko! Večkrat smo imeli konstruktivno debato, kjer se lahko povedala svoje mnenje, ki ga je bilo potrebno tudi argumentirati. Torej so mi starši dovolili odrasti. Seveda ob stalnem vodenju in dajanju nasvetov. A tudi oni so se sčasoma naučili, da mi lahko svetujejo, vendar bom jaz naredila, kot se meni zdi prav.

Skozi leta sem pa ugotovila, da marsikateri odrasel človek, po letih vsaj, se vede v družbi svojih staršev, kot nebogljeno pišče, ki ne sme izraziti svojega mnenja, če ni enako kot mamino/očetovo. Zakaj je to tako? Verjetno zaradi pretirano zaščitniškega odnosa s strani staršev skozi celotno obdobje. To ne pomeni samo tega, da so otroka učili, da se ne teka po cesti, da se ne pogovarja z neznanci ipd. To pomeni včasih tudi to, da se namesto otrok dela domače naloge ter se prebere knjigo, da potem lahko otrok napiše obnovo. Zakaj bi moralo iti po težji poti, če lahko gre po lažji, si je mislil otrok.
Pa tudi nekaterim staršem,  predvsem mamica ogromno pomeni, ko se lahko pohvali pred svetovnim občestvom, kakšno veeeeliko petico je dobil njihov otrok pri domačem branju. A res? Jo je dobil otrok, ali pa morda njegova mamica? To pomeni tudi to, da veliko otrok nima delovnih navad, kar se tiča dela po hiši ali gospodinjskih opravil. Odvisni so od svojih staršev. To seveda v času adolescence prija otrokom. A, ko odrastejo, vidijo, da sami ne znajo ničesar, da so odvisni od svojih staršev. Da zaradi vsega tega niti nimajo pravice kaj povedati!

Torej delajo starši otrokom levjo uslugo, kar pa žal, otroci spoznajo prepozno.

Zato je prav, da se otroci naučijo, včasih tudi na težki način, da brez IČ ni NIČ. 

Vprašanje na začetku je bilo, kako se razumete s svojimi starši, dobro. Lahko poveste svoje mnenje? Ga kdo upošteva?

Treba si je to izboriti, saj nekateri starši težje razumejo, da njihov otrok ni več star 8 let, ampak je star 18, 28 ali celo več, pa ga še zmeraj tretirajo, kot majhnega otroka, ki ne ve nič in je odvisen od njih.

Pa samo še to, drage mame, če boste hčerki včasih rekle, da je ona na vrsti za kuhanje bo vam čez čas hvaležna. Očetje pa kar dajte svojemu sinu včasih kak izvijač ali kladivo v roke, če ne drugega bo vedel vsaj razliko!

Pa lep dan še naprej!

Sem kot kapljica v morju, le ena izmed mnogih. 

A morje brez mene ne bo nikoli enako, kot je zdaj.
L.V.

Odkrivanje svoje osebnosti, spoznavati samega sebe je nekaj neverjetno čudovitega. Kako lahko s svojo mimiko obraza, s svojimi kretnjami ali besedami, vplivaš na okolico dobro ali pa slabo. Vedno težim k temu, da pomagam drugim, če le lahko. Kadar potrebujejo tišino, molčim z njimi. Kadar potrebujejo nekoga, da jih posluša, poslušam. Včasih je potreben pogovor, torej se pogovarjam. Kakorkoli, samo, da nekomu vsaj za hip olajšam, ali pa polepšam vsaj tisti trenutek, ko sem z njim. Na obrazih ljudi je razbrati  mirnost, veselje, ali vzhičenost v danem trenutku. In, če vem, da sem jim pomagala do tega boljšega občutka, je tudi moj dan lep in čudovit.

Prijazna beseda in iskren pogled v oči, včasih naredita majhne čudeže. Zanimivo je, ko pomislim na vsa naključna srečanja in njihove reakcije, ko rečem:"Na svidenje! Pa lep dan še naprej!"
Kako malo je potrebno, da delavki na občinskem uradu narišeš nasmeh na lice, po napornem dnevu, kjer je srečala veliko ljudi s takšnimi ali drugačnimi zahtevami. Ko ti pomaga pri opravilu, zaradi katerega si prišel, utrujeno in že malce rutinsko reče "Na svidenje!". Nasmehnem se in rečem "Hvala lepa in na svidenje! Pa lep dan še naprej!" Izraz na licu delavke v tistem hipu je nekaj neprecenljivega in seveda tudi lasten občutek, da si nekomu polepšal dan.

Spomnim se poštarja, ki je včasih vozil pošto v našo ulico. Prijel se ga je vzdevek Bulldog. Verjetno zaradi njegovega mrkega pogleda. Večkrat je brez pozdrava dal pošto v hišni nabiralnik, čeprav je bil nekdo na dvorišču. Lahko bi mu dal pošto v roke, pa mu je ni. Nekega dne sem bila prislonjena ob našo ograjo, tik poleg nabiralnika in občudovala prečudovito vreme, ptičje petje in vonj po pokošeni travi. Zaslišim tisti znan zvok mopeda. Bil je poštar. Ustavil se je pri ograji in vzel pošto iz torbe. To je počel že tako rutinsko, da bi človek mislil, da me tale možakar sploh ni videl stati tik ob njem. Ko je segel proti nabiralniku, sem stegnila roko in vzela pošto. Narahlo sem se nasmehnila "Dober dan! Bo kaj dobrega v današnji pošti?" mu pravim. A poštar se sploh ni zmenil za moje besede, le nekaj je zamomljal v svojo brado. Ko se je že odpravljal, pa mu dvignem roko v pozdrav in rečem "No, pa lep dan vam želim še naprej!" Nakar se je ustavil, ugasnil moped, me pogledal in rekel "A me ti malo zajebavaš? "Ne,  ne gospod, nikakor. Vidim, da ste verjetno utrujeni pa vam res želim čim lepši dan.", mu odvrnem. V tistem trenutku se mu je na lica narisal nasmeh, tak iskren, prisrčen. Dejal mi je, da mu bo to res polepšalo dan, ki se je sicer zanj začel bolj slabo. Nekateri ljudje, katerim je nosil pošto, so ga ta dan užalostili. Pogoltniti je moral ves gnev zaradi stvari, katere sam ni mogel spremeniti, niti ni bil za njih odgovoren. Nazadnje mi je samo rekel :"Oprosti, da sem bil prej tako osoren. Pa hvala, da si mi vrnila upanje v dobre in prijazne ljudi!" Le nadaljuj z dobrim delom! Pa lep dan tudi tebi!"

Ne potrebujemo dosti, včasih le prijazen nasmeh, pozdrav ali pogled v oči. Svet bo lepši, če bomo v drug drugem videli v prvi vrsti človeka. Tudi če ima kdo slab dan, oz. se ga drži sloves godrnjača, ne pomeni, da je to povsem res. Preseneti vas lahko njegova reakcija , ko mu boste pričarali nasmeh na obraz, ali pa voščili le prijazno besedo.
Konec koncev smo vsi le ljudje, ki potrebujemo bližino in toplino drug drugega.

Pa lep dan vam želim! ;)

Stres!!! Je to dobro ali slabo?

Vsak dan poslušam, kako je vse stresno, kako je služba stresna, doma je stresno, vse je natempirano. Nisem še srečala človeka, ki bi imel pozitivno mnenje o stresu. Pravzaprav, ob sami omembi stresa, se ljudem ponavadi namršči čelo in dobijo tak zaskrbljen izraz.

V Ameriki so naredili študijo, kjer so spremljali 30.000 odraslih oseb in to 8 let. Rdeča nit je bila posvečena stresu. Zato so jih na začetku vprašali "Koliko stresno je za vas bilo prejšnje leto?". Naslednje vprašanje pa je bilo:"Ali verjamete, da stres škoduje vašemu zdravju?" Ugotovili so, da se je ljudem, ki so v prejšnjem letu izkusili zelo dosti stresa, riziko, da bodo umrli, zvišal za 43%. AMPAK, to je veljalo le za tiste ljudi, ki so verjeli, da je stres škodljiv za njihovo zdravje. Zaradi oboljenj, ki jih tesno povezujejo s stresom (kardio vaskularne bolezni) na leto umre okoli 20.000 Američanov. Stres, oz prepričanje, da je stres ogrožujoč za zdravje, je na 15 mestu vzrokov smrti v Ameriki. Ta je na lestvici (slika spodaj) najpogostejših vzrokov smrti in to na višjem mestu, kot je Aids ali umor.

Kadar smo podvrženi stresni situaciji, se v našem telesu dogaja marsikaj. Puls naraste, srce dela z vso močjo, naše žile se zožijo (možen nastanek kardio vaskularnih obolenj)....AMPAK samo pri ljudeh, ki verjamejo, da je stres škodljiv. Pri ostalih srčni puls sicer naraste, a žile ostanejo enake, se ne zožijo. Kaj je drugače? Lastno prepričanje človeka. Nekoga bo zgrabila panika, ne zmore pritiska, telo se na vse to odziva. Človek se začne potiti, marsikdo občuti tudi slabost in vrtoglavico.
Nekdo drug, pa bo v stresni situaciji, ko mu je že puls narasel rekel sam sebi: "Da! Situacija je stresna. Vendar to je moje telo, ki mi pomaga vse to v miru prebroditi". S tem da srce razbija in dihanje postane hitrejše, naši možgani dobijo več kisika. In ti nam potem lahko predlagajo hitro dobre rešitve. A treba je ostati fokusiran. Ni lahko. Ko pride res stresna situacija, recimo težek izpit na fakulteti, pogovor s šefom, ki veš, da ne bo prijeten, nastop v živo na TV ipd., se je težko zbrati in pomiriti. Meni je pomagalo naslednje. Preden sem vstopila ali v predavalnico, k šefu, ali pred kamere, sem nekajkrat globoko vdihnila, preštela počasi do deset, v mislih odšla na travnik poln cvetlic, kjer sem se v mislih sprostila in umirila. Srčni utrip je bil še vedno zvišan, vendar sem bila pozitivno vznemirjena in prepričana sama vase, da bom uspela. Takšno stanje v našem telesu je podobno kot pri dejanju poguma ali veselja. 

Poleg že prej naštetih stvari, ki se nam dogajajo v telesu, se izloča tudi hormon oksitocin. Vem, nekateri mi boste ugovarjali in dejali, da je oksitocin hormon ljubezni. Imate prav. Sprošča se namreč, kadar smo zaljubljeni, pomaga nam, da smo bolj sočutni in pripravljeni pomagati. Ta hormon, ki se sprošča tudi v stresnih situacijah, nas motivira, da si poiščem podporo. Zbližuje nas z drugimi ljudmi, oz. nas socializira. Zato tudi čutimo potrebo po tem, da nekomu povemo, zaupamo kako se počutimo. Kadar se pojavijo problemi in življenje postane težko, dobimo tudi zaradi oksitocina občutek, da potrebujemo bližino ljudi. Tudi, ko nismo sami podvrženi streu, ampak smo na drugi strani, ko želimo z našim poslušanjem in bližino nekomu pomagati, se v našem telesu sprošča oksitocin. Ta hormon ima tudi blagodejen učinek na telo. Zaradi njega ostanejo žile tudi v stresnih situacijah normalno široke, se ne zožajo. Srce ima receptorje za oksitocin. Srcu pomaga, da se celice regenerirajo in pozdravijo vso škodo, ki je bila povzročena s stresom.

V sebi imamo torej mehanizem za blažitev stresa. Ta mehanizem je človeška povezanost, empatija, pomoč prijatelju, sosedu, sodelavcu ali znancu v stiski.
Na 1000 Američanih, starih med 34 in 93 so opravili raziskavo kjer so jim poleg vprašanja o tem, kako stresno je bilo prejšnje leto, postavili še naslednje vprašanje:: "Koliko časa ste porabili v prejšnjem letu za pomoč ljudem v vaši soseski, prijateljem in znancem?" Za vsako stresno izkušnjo, med ljudmi v študiji, kot je slaba finančna situacija, spori v družini, se je riziko za smrtnost zvišal za 30%. AMPAK ...Pri osebah, ki so drugim pomagale, so dobrodelno usmerjene, se je riziko v podobnih stresnih situacijah povečal za 0%.

Torej iz napisanega se da sklepati, da je zgrešeno naše prepričanje.  Preprosto verjamemo, da je res, da je stres nekaj strašnega in negativnega. V kar verjamemo, pa postane za nas tudi resnično. Torej...zakaj ne bi spremenili svojega prepričanja? Počasi. Korak za korakom.

Izkoristimo tudi drugo orodje, ki ga imamo, mehanizem hormona oksitocin. Postanimo človek, ki rad pomaga, ker ga to veseli, ker ga to navdaja z občutkom, da je naredil nekaj dobrega.

Da! In če bomo pomagali bomo naredili dobro sočloveku, in tudi sami sebi!

Carpe diem!

Ni problemov/ovir - oobstajajo le izzivi in radosti življenja

Vsak je že slišal za frazo: ''....življenje ima vzpone in padce...''. Malce sem raziskovala, poslušala ljudi in ugotovila naslednje. Večina ljudi, ki jih sama poznam, nimajo tistega zanosa oz. energije v sebi, da bi po tistem, ko jim življenje naloži križ (v bistvu so si ga sami, ampak o tem pozneje), se znali pogumno soočiti s težavo. Ne primejo tako rekoč, bika za roge in nočejo/ne morejo vstati in iti kljub potolčenim kolenom naprej.¸

Težave/probleme ali kakorkoli to poimenujete, kar se vam dogaja, ste si nakopali sami

No zdaj boste rekli, glej čisto se ji je zmešalo. Pa mi vseeno dovolite, da razložim.

Ko je bil moj najstarejši sin star dve in pol let mi je rekel, naj mu dam tableto, ker ga boli zob. Vsakodnevno je videl svojega dedka jemati zdravila v obliki tablet ali kapsul. Eno je bilo proti visokemu pritisku, drugo proti bolečinam tretje proti holesterolu itd. Sin se je naučil, da za vsako tegobo obstaja tableta, se pravi mora biti tudi za zobobol. Bila sem zmedena, kako naj dam 2 in pol letnemu otroku tableto? Sirupa ni želel. No v tistem trenutku me je prešinilo. Vzela sem iz predala Tic Tac bonbone, ki seveda navidezno spominjajo na tablete. Pristopila sem k sinu s ''tableto'' in kozarcem vode in mu naročila naj tableto da v usta in hitro požre s pomočjo vode. Rezultat tega je bil ta, da sina čez pet minut več ni bolel zob. Dala sem mu placebo. Sam sebe je prepričal, da mu je ta tableta pomagala in res mu je.

Med prebiranjem raznorazne literature sem  naletela na t.i. poglavje o učinkih placeba. Testirali so novo zdravilo. Polovici udeležencem testa so dali pravo zdravilo, polovici pa placebo (seveda jim tega niso rekli). Obema skupinama so dejali da gre za to in to zdravilo, ki pomaga za te in te težave in da ima vsako zdravilo, tako tudi to, stranske učinke. Seveda so farmacevte zanimali predvsem stranski učinki. Zato so obema skupinama udeležencev testa povedali tudi, da v primeru slabosti, vrtoglavice ali driske to nemudoma tudi povejo. Po zaključenem testu so ugotovili, da sta imeli obe testni skupini, pa čeprav je ena od njih nevedoč dobila placebo t.i. nadomestek, ki nima učinka, podobne stranske učinke v podobnih razmerjih.

Kaj vam želim s tem povedati? Da je to, v kar verjamete za vas tudi nedvomno resnično! Včasih se naš um tako poigrava z nami, da to ni res. Sedaj pa je čas, da stvar vzamemo v svoje roke. Tako kot kočijaž prime uzde in on vodi konje, ne pa konji njega, tako sedaj mi vodi svoj um.

Malce premislite in mi lahko kar v komentarjih pod blogom napišete, kaj je vaše mnenje.

Moja babica, ki jo imam rada in jo spoštujem, je pa res imela že vse mogoče bolezni na tem svetu. Ob nedeljskih obiskih pri njej najraje govori o boleznih. Vedno nam razloži koliko tablet ima zjutraj, opoldne zvečer in še kakšno vmes. Babica je starejša ženica in bliža se 80-emu rojstnemu dnevu. Ima svojo predstavo o življenju in svojo predstavo o ljudeh. Vse, ki jih pozna ima lepo popredalčkane. In pri njej ne moreš ven iz tistega predala, v katerega te je ona dala, tudi če se postaviš na glavo. Se pravi ima neko svoje prepričanje. V to prepričanje trdo verjame.Verjame v to da je bolna. Verjame, da je ta in ta človek v tistem predalu in karkoli bo že naredil v tistem predalu je in pika! 

V kar verjamemo je za nas tudi resnično! 

Zdaj razumete zakaj sem napisala zgoraj z odebeljenimi črkami: Težave/probleme ali kakorkoli to poimenujete, kar se vam dogaja, ste si nakopali sami? 

Če ste še vedno skeptični, kar ni nujno slaba lastnost, si pa vzemite papir oz. majhno beležko tako, da jo lahko date v žep ali torbico in seveda pisalo. Čez dan, ko se zalotite, da premišljujete, si vzemite tisto beležko in zapišite kaj vam roji po glavi. Zapišite svoje misli. Ne goljufajte, saj s tem goljufate le sebe.

Zvečer ko ležete v posteljo in ste umirjeni, pa vzemite tisto beležko in pokukajte v njo. Sedaj pa primerjajte vaše mislin iz te beležke in vaše življenje. Dokaj podobno? Čudež? Ne, ni čudež. Tako deluje vesolje oz. univerzum. 

A ste še vedno skeptični? Vaja, ki jo bom zdaj predlagala je, priznam, malce zlobna, ampak ne zato, ker bi jaz hotela škodovati vam. Zlobna v tem smislu, da boste z izvajanjem te vaje lahko prišli do hudega glavobola. Ne ni to nek voodoo ali hokus pokus. Vaja je sledeča. Cel dan, začenši zjutraj, si ponavljajte v mislih kako močno vas boli glava. Prepričajte sami sebe, da vas boli glava in da imate strašen glavobol. Boli vas glava tako močno, da vam kljuva po sencih in čelu. To ponavljajte čez dan, verjemite v to! Prepričajte se! Zvečer boste, če ste vajo res dobro izvedli, šli spat z groznim glavobolom.

Upam, da sem vas do zdaj že uspela vsaj malo prepričati :)

Predlagam vam, da vzamete tisto beležko od prej, ko ste si skoz dan zapisovali svoje misli. Ocenite v odstotkih, koliko misli je bilo bolj negativnih kot pozitivnih. Verjetno več kot 50%. 

A si vi zaslužite, da je vaše življenje več kot 50% negativno?

Verjetno boste rekli ne. Kako pa spremeniti to? V kar verjamemo je za nas tudi resnično! V kar sami sebe prepričate, postane tudi resnično. Kar vam cel dan roji po glavi, vaše misli so takorekoč afirmacije, to postane za vas realnost.

Torej zakaj nebi spremenili za 180 stopinj vašega razmišljanja? Dovolite si biti pošteni do sebe in dovolite si boljše življenje. Začnite misliti pozitivne stvari. Vsak vaš negativen stavek lahko obrnete v pozitivnega. Vsaka vaša misel-afirmacija je kot naročilo za prihodnje trenutke vašega življenja.

Ni se lahko odvaditi starih navad. Vendar če se potrudite, da vas nov življenski križ ne bo dotolkel, ampak boste vstali in šli dalje! In to brez križa! Upam, da ste razumeli, da vam svojega križa/težave ni potrebno nositi s seboj. Spremenite vaš miselne vzorce in tudi križ/težava se bo spremenila v radost življenja.

Torej naj za vas ne bo križev/problemov/težav, to naj bodo le izzivi na poti skozi naše čudovito popotovanje, ki se mu reče življenje! Spremenite svoje razmišljanje in stem spremenite tudi svoje življenje!

Imejte se radi ;)

Česar nočeš - vztraja

Veste tisto....pomislite na nekoga in v tistem trenutku zazvoni telefon in vas je taista oseba poklicala?
Oz. si želite nekaj zelo mogčno in vam nekako tista stvar pride v življenje. Ali pa ko vaša kolegica reče: "Pritegnem samo slabe moške, počutim sem kot magnet za njih"
V tem stavku je dosti resnice, čeprav se ona tega ne zaveda.

Če boste ves čas govorili in razmišljali:
- nočem več kredita
- nočem več dolgov
- nočem več nezvestega partnerja
- nočem tečnega šefa
- nočem dolgočasne službe
- nočem več te bolezni
- nočem...itd

boste dobili točno to česar nočete, ker: "What you resists - persists" oz. "Česar nočeš - vztraja".

Ljudje se preveč fokusiramo na stvari, ki jih nočemo. Če boste pa znanca vprašali, kaj dejansko hoče, oz. kaj so njegovi cilj, 90% ljudi ne bo znalo odgovoriti. Vesolje/Univerzum za nekatere je to Bog, reagira na vaše želje, ki so podkrepljene s čustvi in vam pošilja še več tega. Vesolje/Univerzum /Bog ne razume besedice nočem ali hočem. Reagira na vaša čustva in stvar, na katero ste osredotočeni. Recimo dobite obvestilo od banke, da morate plačati zapadle obveznosti kredita v roku 8 dni. Kaj boste ob tem občutili? Verjetno jezo, razočarjanje, nezmožnost, da bi kaj spremenili in osredotočali se boste na kredit. Dobili boste še več skrbi s kreditom.
Verjetno boste zdaj rekli, ja in kako naj to spremenim?
Verjemite v to, da se problemi na koncu rešijo. Nobena juha ni tako vroča kot se skuha. Naredite tudi sami nekaj za izboljšavo in se osredotočajte na korake k rešitvi.


Da povem še svojo zgodbo. Letos v začetku julija sem dobila odpoved iz poslovnih razlogov. Nisem je pričakovala. V bistvu je bilo to kot strela iz jasnega. Eno sredo med delom dobim mail, da moram na upravo na nujni sestanek. Ko so mi govorili zakaj me odpuščajo so bili vsi poklapani, češ hoteli smo te obdržati, a podjetje je v zares slabem stanju. Jaz sem pa le rekla: "Veste, ko se ena vrata zaprejo, se vedno odprejo tudi druga".

Seveda bi sama sebe lahko prepričala, da je to neka katastrofa. Pa še v tem času, ko je slovensko gospodarstvo na psu, služb ni, brezposelnost je iz dneva v dan večja. A se nisem.
Že nekaj časa sem v prejšnji službi prosila za povišico. V glavi sem imela točno določeno cifro koliko želim zaslužiti na mesec. V nekaj letih je nisem dobila. Parter mi je že nekajkrat rekel, da naj pustim tu službo in grem naprej, drugam. A sem se misli otepala, ker mi ni lepo živeti v nesigurnosti. Naj dam odpoved, ko najdem drugo službo? Kaj bo pa z mojim stanovanjskim kreditom? Službe ne bo takoj dobila za nedoločen čas, kaj če novim delodajalcem ne bom všeč... In kaj je bilo to? Bilo me je strah! Strah je grdo čustvo, ki te lahko ohromi v sekundi. Začenjaš dvomiti v sebe in svoje sposobnosti.
A tudi če me je bilo strah, sem vedela , da moram dobiti večjo plačo!

In nato se je zgodila odpoved. Seveda sem tudi sama samo človek. Zagrabila me je panika, strah, kako in kaj...Vendar ni trajala dolgo. Začela sem se zavedati, da je pač to potrebno za uresničevanje mojega cilja. Večja plača!
Vesolje/Univerzum /Bog naredi stvari po svoje. Ampak ne prestrašite se. To so stvari, ki se zgodijo na poti do vašega cilja. Glejte na stvari iz drugega zornega kota!

V moje primeru verjetno v tisti službi nikoli ne bi dobila povišice, oz. vsaj ne v kratkem časovnem obdobju. Ker me je oviral strah ,da bi sama dobila odpoved, sem jo pač dobila jaz od delodajalca. Aleluja! Vse se zgodi z razlogom. Danes sem prvi dan uradno brezposelna (odpovedni rok). A jaz vem, da bom v zelo kratkem času našla posel, ki ga rada opravljam, ki ga dobro opravljam in kjer bom dobila zaslužen/željen mesečni dohodek!

Torej veste česa nočete. Zdaj mi pa povejte kaj hočete? Kaj so vaši cilji? O čem razmišljate, ko zvečer ležete spat in kadar zjutraj odprete oči? Ne postavljajte si ovir! Naj vas ne bo strah (čeprav je to zelo človeško). Strah je votel. Saj veste, kako učimo otroke, strah ima le velike oči, znotraj ga pa nič ni!


Ne bodite sami sebi sovražnik. Na koga se lahko najbolj zanesete in to vedno 24/7? Na vas same! Bodite si najboljši prijatelj. Spoznajte sebe in svoje želje!

In naj vam nobeden več nikoli ne reče: "Ah, saj ti tega ne boš zmogel!" Kako pa on to ve, če ste pa vi prepričani v nasprotno? Verjemite sebi in zaupajte vase! Postavite si cilje! In zanalašč dosežite tisto, o čemer so drugi dvomili.

Imejte se radi, ker življenje je lepo!

I am creator of my own reallity!

1. ASK

Imam čudovito hišo v Prekmurju. Je nizka hiška sezidana v panonskem stilu, ozka, dolga in predvsem pritrična. Fasada je nežno rumene barve. Ima dva vhoda glavnega in stranskega. Kadar stopim v hišo se pred mano prikaže dolg hodnik lepo razsvetljen in prebarvan v tople barve. Sezujem se in čevlje odložim v garderobno sobo, kjer so police za čevlje tik nad tlemi. Zgoraj pa so obešalniki kamor obesim plašče. Vstopim v dnevno sobo, kjer mi v oči pade veli LCD televizor na steni. V kotu je mala pisalna miza, kjer imam vse potrebno za vodenje svojega biznisa in domačega proračuna. Velika sedežna garnitura ponuja udobno namestitev za celotno mojo družino. Za sedežno se razprostira velika miza, kjer se rojevajo nove ideje in pojejo prave pojedine v krogu mojih najdražjih. Na levi strani je kuhinja. Lična urejena.
V moji hiši so še 3 sobe. Za vsakega sina po ena in najin raj, kjer se v soju nežnih luči s partnerjem zaprem v intimno ozračje. V hiši ne manjka tudi stranišče in moderna kopalnica s talnim gretjem. Ko mi mojstri delajo v hiši, sedim in pijem kavo ali deci našega dobrega vina in jih opazujem. V naši kleti je vsako leto 800-1000 L dobrega vina.


Imam ljubečega partnerja, ki mi vsak dan znova pove, kako sva lahko hvaležna da sva se našla. Je optimističen, ljubezniv in pozitiven. Je moja skala. Dva čudovita sinova, mamino veselje in ponos! Smo zdravi, se razumemo in spoštujemo.

Vozim "custom made" Fiat 500 je oranžno rumene barve ima vso možno opremo in sončno streho. Ob straneh mojega konjička je napoisano: life is good!

V poslovnem svetu sem zelo uspešna. Opravljam delo, ki me veseli. Moji sodelavci me cenijo in spoštujejo. Vsako jutro pred službo se zahvalim za njo. Rada delam. Delo me navdihuje in krepi mojega duha. Zaslužim nadpovprečno plačo 10.000,00 netto mesečno. Sem sama svoj šef :)

Nepričakovano sem dobila 300.000 €. Z družino grem na nepozabno potovanje. Ogledamo si Benetke, Pariz in London. Kopamo se na najlepši plaži in smo gostje hotela s petimi zvezdicami. Življenje je dobro!


3. BELIEVE

Verjamem in vem, da živim to življenje. To je moja realnost, ki si jo ustvarjam sama!



2. RECEIVE

Vse je poravnano, moj um, univerzum in moje misli.



Follow your bliss and the universe will open doors for you where there were only walls.

Biti ženska

Minil je 8. marec, dan žena, ki za moške simbolizira neko prekletstvo, v smislu: "Ja spet ji bom moral kupiti neko rožo." V veliki večini se ta praznik ignorira. Pripisuje se ga nekim izumrlim političnim gibanjem. Vendar je mnogo več kot to.

Skozi zgodovino so bile ženske vedno zatirane. Bile so ''sredstvo za rojevanje otrok'' in skrb za njih ter dom. Ženske so tudi vzgajale tako svoje hčere. bodi vzgledna žena, mati. Kuhaj, peri, pomivaj, ne ugovarjaj možu. Na srečo so se ženske zbudile. Saj so uvidele, da zmorejo veliko več kot samo to. Vendar pa se še vedno stigmatizira in tudi dikriminira glede na spol. Opazke kot so: "Ni čudno, da je tako, če je pa ženska stala za tem projektom", ali "Kako ne bo prišlo do nesreče, ko je pa ženska  za volanom." Danes se vse bolj uveljavljajo ženske na izrazito tehničnih področjih, ki so prej veljala za moško domeno. A to še ni vse, poleg najrazličnejših služb, ki jih opravljamo, nas veliko skrbi tudi za otroke, gospodinjstvo in dejstvo, da hišo/stanovanje prav me naredimo dom.
Vendar so se pa naše prednice morale prekleto boriti za vsako pravico (ki nam je mogoče zdaj samoumevna), ki jo imamo.
-->
Kronološki pregled:
v 18 stoletju v večini dežel:
- prepoved razlikovanja po spolu
- ženski je dovoljeno upravljanje z njenim premoženjem, če je njen mož nezmožen
- prepoved vsiljenih porok
- 1754 je Dorothea Erxleben postala prva ženska z nazivom doktor.
- v New York-u morajo imeti možje ženino dovoljenje, za prodajo njenega premoženja
- v drugi polovici 18.stoletja so v Franciji bile tudi ženske krojači  sprejete v združenje krojačev
- 1786 so v rusiji ženske lahko začele obiskovati osnovne in srednje šole
- ločitev so legalizirali za oba spola
v 19 stoletju v večini dežel:
- z kraljevskim dovoljenjem je lahko postala samska ženska tudi uradno polnoletna (poslovno sposobna)
- odpre se kar nekaj srednjih šol za dekleta. Ženskam je dovoljeno opravljanje dela učiteljice.
- poročene ženske so imele veliko več pravic kot samske: lahko so imele (ne pa tudi opravljale) nepremičnine na svojem imenu, lahko so patentirale kakšen izum, lahko so imele ločene finance, dovoljeno jim je bilo upravljati z njihovim lastnim zaslužkom

 v 20-em stoletju v večini dežel:
- ženske so lahko postale pravnice
- poklic medicinske sestre je dovoljen za ženske
- ženskam je dovoljeno imeti skrbništvo svojih otrok po ločitvi
- neporočene ženske so lahko tudi uradno postale ''mame'' svojih nezakonskih otrok
- 1907 prva ženska v parlamentu na Finskem
- ženske lahko pričajo na sodišču
- 1918 Prva sovjetska ustava, ki navaja enakost med moškim in žensko
- 1924 na Danskem prva ženska ministrca za izobraževanje Nina Bang
Počasi so se začele po vsem svetu odpirati univerze tudi za ženske, dobile so poslovnoo sposobnost, v nekaterih državah je bila prepovedana diskriminacija glede na spol. Od 1945-ega leta dalje so tudi v bivši Jugoslaviji ženske dobile volilno pravico. (več si preberite na: Wikipedia )

-->

Kje se je zalomilo skozi čas? Zakaj so se naše prednice morale boriti za stvari, ki bi res morale biti logične. So krivi moški? Ali so pa krive družbene razmere, nepisana pravila vzoge otrok ter seveda razlikovanje pri vzgajanju fantov ali deklet. Vse to skupaj  me spominja na slab prvi vtis ob nastopu v novo službo. Ta te spremlja tako dolgo, kot si tam zaposlen. Ženske imamo pečat. Ampak ta ni nujno negativen. Nekdo je dejal: "Problem sam po sebi ni problem. Problematično je naše dojemanje problema". Torej bodimo posnosne, da smo ženske.

Žalostno je, da je v nekaterih državah ženska še zmeraj tretirana, kot drugorazredno bitje, ki se ga lahko zatira, posiljuje in zlorablja na 100 in en način. Če samo pogledamo po naši okolici, so v nekaterih domovih ženske, ki se bojijo spregovoriti, ki so fizično in psihično maltretirane. Poleg tega, da že same v svojem svetu zelo trpijo, brez kančka samozavesti, brez nekega upanja, jih okolica, ki ve kaj se dogaja ignorira. Ni problemov, če ga nočeš videti! Ni pretepenih žensk v Sloveniji!
Drage moje dame, polagam vam na srce imejte najprej v prvi vrsti rade najprej sebe. Kako bodo vaši otroci srečni, če ve niste srečne? V kakšne ljudi bodo vaši otroci zrastli, ko pa odraščajo v takšnem okolju? Prenehajte se smilit same sebi! Konec je z jamranjem! Na vrsti so dejanja.

Naredite/mo nekaj za boljši jutri vseh nas. Predvsem pa ne pozabimo: Biti ženska je privilegij!

IJJ - profil 2008

To je moj prevod članka iz Süddeutsche Zeitung, Objavljen pa je bil samo v papirni izdaji
4.1.2008, na strani 4. Če prevod ni čisto točen se oproščam.

Vir informacije: tukaj

Politika v EU živi tudi od simbolov. Evropska zastava, himna ali dan Evrope so eni izmed njih. Zdaj spada med njih, čeprav neuradno,  tudi zvezdogled (Astrolabium – ne vem če je prevod točen). To napravo, ki so jo nekoč astonomi in mornarji uporabljali za navigacijo, je prejel predsednik slovenske vlade Janez Janša od portugalskega kolega Jose Socrates-a. Naprava naj bi mu pomagala pri krmarjenju EU ladje, ko je Slovenija po Silvestrovem prevzela vodenje EU.

-->

Nekdanja jugoslovanska republika, je prva med mlajšimi pristopnicami prevzela za 6 mesecev vodenje EU. In Janša, kot visoko sporen politik, zastopa Evropsko unijo. 49 letni, ki od jeseni 2004 vlada z desnosredinsko koalicijo, je v časopisu v Ljubljani označen kot »Slovenski Putin«, za politične nasprotnike pa je znan kot »Princ teme«. Janši je očitano, da je omejeval svobodo medijev. Nedavno je skoraj 600 novinarjev podpisalo peticijo proti »cenzuri«. Pravi, da gre za levičarsko kampanjo.

Boj proti vadanju stare komunistične elite, vidi Janša kot življensko nalogo. Ta boj je vodil že konec 80-ih let, ko je njegova dežela pripadala še Jugoslaviji. Takrat je ta vojaški znanstvenik sam delal kot novinar v režimsko kritični reviji Mladina. Ko je odkril načrte za državni udar Jugoslovanske narodne armije (JNA), je bil v zrežiranem postopku  obsojen na 18-mesečno zaporno kazen.

Med demokratičnim preobratom v Sloveniji, ki je junija 1991 vodil k samostojnosti, je  Janša igral ključno figuro. Kot obrambni minister je organiziral 10 dnevni odpor slovenske teritorialne obrambe proti JNA, ki je kmalu bila primorana k umiku. Toda protikomunistični Robin Hood je bil leta 1994 odstavljen, po tem ko je ukazal specialni enoti naj krvavo pretepejo bivšega uslužbenca. Ta naj bi bil vohun za tedanjega predsednika in dolgoletnega vodje KP, Milana Kučana. Dodaten razlog za odpustitev Janše je bil, da je med balkansko vojno dostavljal orožje v Bosno, Makedonijo in  Albanijo. Pred kratkim je bilo, v lokalnih medijoh rečeno, da je z orožarskim poslom zaslužil približno 300 milionov nemških mark.

-->

1958 leta v Ljubljani rojen politik izhaja iz domobranske družine, ki je v drugi svetovni vojni sodelovala s nemškimi in italijanskimi okupatorji. Slovenska družba je do danes razdeljena med zapuščino domobrancev in partizani jugoslovanskega ustanovitelja Tita. Janša verjame, da njegova dežela potrebuje »konzervativno revulocijo«, saj po njegovem mnenju obstaja še preveč »komunističnega kadra« pri vzvodih moči. To je povedal že tolikokrat, da je dosti Slovencev že utrujenih od te izjave. Ta vitek hribolazec ima dva otroka, s čigar mamo živi ločeno. V javnosti se rad pokaže s mlado, privlačno medicinko ob svoji strani.