Kako se je začelo

Začetek moje življenjske poti za začne točno pred 36 leti, enem dnevu in nekaj urami. Imam dva starejša brata, predvsem oče pa si je od nekdaj želel imeti tudi hčerko. Ko sem pokukala na svet je bilo veselje še toliko večje. Ni dolgo trajalo. Kot nekaj mesečni dojenček sem bila po protokolu obveznega cepljenja, cepljena proti otroški paralizi.
Preden nadaljujem citiram delček bloga iz strani Izmuzljiva definicija varnosti cepiv – Dr. Tetyana Obukhanych

Mnoga cepiva so narejena s spremenjenimi virusi. Ko virus, ki povzroča bolezen, izolirajo, ga z večkratnim poskušanjem po metodi »poskusi in zgreši« oslabijo, da bi naredili cepivo. Ker je postopek slabljenja nagnjen k napakam, obstaja tveganje, da bo virus v cepivu morda ostal dovolj virulenten in povzročil natanko to bolezen, proti kateri deluje cepivo. Oralno cepivo proti otroški paralizi (OPV), na primer, povzroči otroško paralizo (poliomielitis) pri približno enem od pol milijona prejemnikov tega cepiva. Ko pojavnost otroške paralize, ki jo povzroči cepivo OPV, preseže pojavnost otroške paralize, povezane z divjim virusom otroške paralize, uporabe cepiva OPV ni več mogoče upravičiti.

Moja mama ni imela celo leto porodniškega dopusta. Zato sem bila v varstvu pri stari mami. Opažala je, da sem po cepljenju preveč spala, nato pa so me zagrabili nekakšni krči in postajala sem modrikasta. Seveda so me takoj odpeljali nazaj k zdravnici, ki je bila odgovorna za cepljenje. Po pregledu je dejala: “Pa nemojte brinuti. To vam je obična gripa.” Predpisala je nekakšna zdravila in poslala domov. Ker si pa mama (hvala Bogu za njeno trmo!) ni dala reči, da je to le gripa, so me odpeljali v murskosoboško bolnišnico. Tam so jo najprej nahrulili, zakaj nima napotnice (pišem po pripovedovanju mame in očeta, saj sem bila takrat jaz stara komaj kakšnih 6 mesecev). Na srečo je prišel nek zdravnik mimo in nas takoj sprejel. Po natančnejšem pregledu (tudi lumbalno punkcijo – pregled likvorja) so ugotovili, da prebolevam serozni meningitis. Stanje je bilo že tako resno, da bi v primeru nehospitalizacije, diagnoze in zdravljenja, bilo lahko tudi usodno. Naslednji dan so me z rešilcem prepeljali v ljubljanski Klinični center. Po raznih pregledih in analizah so se zdravniki čez nekaj dni pogovarjali z mojimi starši. Rekli so, da sem prebolevam cerebralno paralizo ter serozni meningitis. Povedali so, da bom verjetno duševno zaostala, da ne bom mogla hoditi itd.
Ne predstavljam si, ker sem sedaj tudi sama mama, kako sta se mogla počutiti moja starša, ko so jih zdravniki postavili pred dejstvo. Sledili so obiski pri terapevtih, pediatrih, ortopedih etc.
Čez čas so ugotovili, da imam ohromljeno desno nogo, pravzaprav spodnji del noge, kjer se mišica, ki vleče stopalo navzgor ni razvijala.
Bil je tudi dr. Demšar in obiska pri njem mama nikoli ni pozabila. Pogledal jo je v oči, kot da bi jo želel prestreliti in dejal: “Gospa, pa kaj se vi greste? Kje ste hodili tako dolgo s tem otrokom? Zavedajte se, da je samo od vas odvisno ali bo vaš otrok hodil in KAKO bo hodil!” Mama je bila trdno odločena, da bom shodila, čeprav se je zato večkrat morala skregati z okolico in se odreči marsičemu. Njena mama ji je vedno govorila, da je mačeha lastnemu otroku, mojemu očetu sem se smilila….a mama je vedela, da se le s trdim delom in trudom, da narediti tudi ”nemogoče”.
Bila sem živahen otrok. Nikoli pri miru. Po štirih sem bila tako hitra, kot moja 2 brata po dveh . Desno nogo pa sem vlekla za sabo. Mama je šla v drvarnico po drva, jaz pa kot vedno sem se plazila po štirih. Ko je vstopila v kuhinjo, me je videla, kako stojim sredi kuhinje in držim smetišnico v roki. Naredila sem nekaj ponesrečenih korakov. Mami so padla od presenečenja drva iz rok in takrat je dobila še večjo moč in voljo, da se vse da doseči! Ko sem bila stara 15 mesecev sem torej shodila.
Tako je (tudi oče je bil dosti soudeležen, a vseeno je mama bila prva na bojni črti) začela telovadit doma z mano. Vsak večer mi je razgibavala desno nogo. 4 leta me je vsak dan peljala na terapije 40 km z avtobusom, ob 10-ih dopoldne pa je morala biti že v službi. Danes se ji neizmerno hvaležna, a kot otrok tega nisem razumela, saj je bila vedno ”tečna”. Venomer je govorila: “Stegni koleno! Ravno dajaj stopalo pred sebe”… Ko sem bila stara 7 let so me v celjski bolnišnici operirali. Imela sem 42 šivov ter 2 žici (debelo in tanjšo) skozi celo stopalo. Hoteli so mi presaditi mišice in s tem spremeniti tudi funkcionalnost le-teh. Mišica, ki vleče stopalo navzdol je bila dobra, zato so hoteli, da bi jo presadili in bi ta mišica vlekla stopalo navzgor. Vendar operacija ni uspela. Imela sem mavec na nogi skoraj dva meseca. Hodila sem po berglah. Tudi z berglami sem lahko skoraj dohitela svoja brata, ki sta bila brez . V vasi poleg Celja imam tudi teto in strica. Teta je bila takrat medicinska sestra in mi je vsak dan med mojim bivanjem v bolnišnici (en mesec in pol) prinesla sveže jagode posute s sladkorjem. Vsak dan me je prišla tudi večkrat obiskat. Hvala teta! To so bili časi, ko ni bilo toliko avtomobilov, da o avtocestah sploh ne govorim. Zato tudi mojih staršev ni bilo vsak dan na obisk. Tudi zato so mi obiski moje tete M. ogromno pomenili.
Ko so mi pobirali šive iz noge se spomnim, da sem mamo tako močno držala za vrat in tulila, da sva bile po tem obe smrkavi. Ko sem pa videla zdravnika kako se s kleščami približuje moji nogi, da odstrani žice, sem pa skoraj pobegnila iz postelje. Po tem je bilo potrebno vložiti še ogromno energije, truda in tudi živcev (maminih), da je danes stanje takšno, kot je.
Elektromiografijo ali EMG sem imela več kot 10 krat. Na zadnje pri 16 letih, ko sem imela plesno skupino – a to je že zgodba za drug blog. Sledile so terapije v Ljubljani na Inštitutu za rehabilitacijo, razgibavanja, telovadbe. Mama je celo izborila aparat za elektro-stimulacijsko terapijo za domov. Uporaba tega aparata je bila kratkotrajna, saj sem dobila hudo kožno reakcijo.
Vem, da marsikateri od vas, spoštovani bralci,  ne razume kaj pomenijo vse te terapije in pregledi. To nima niti toliko pomena oz. ta blog ni napisan za to. Napisala sem ga, da bi se zahvalila svojim staršem, predvsem mami za nesebično razdajanje, za pozitivno trmo in zato, da je ženska, ki ve, kako je treba premikati gore!
Napisala pa sem ga tudi Zate, ki ta blog zdaj prebiraš, da se boš končno začel zavedati, da besede “nemogoče” ni. Potrebno je imeti cilj, ga vizualizirati in biti trdno odločen, da ga boš dosegel, ne glede na očitke okolice in ne glede na karkoli. Zaupaj vase, zaupaj Univerzumu! Misli pozitivno! Naj ovire postanejo izzivi!

Naključje ali?

Po rojstvu drugega otroka, leta in po končani porodniški nisem imela službe. Prijavila sem se na Zavod za zaposlovanje. Takrat sem imela končano le Gimnazijo in bila po poklicu (tako je pisalo v takrat še aktualni delovni knjižici) gimnazijski maturant. Vedela sem, da kot gimnazijec nisem konkurenčna na trgu delovne sile. Da biti gimnazijec brez dokončane fakultete v bistvu ne pomeni prednosti, ampak kvečjemu slabost. Zato sem svetovalko na zavodu vprašala ali sofinancirajo kakšen študij ali prekvalifikacijo. Že od nekdaj je bila moja želja delo z računalnikom, konkretneje programiranje. In na mojo veliko presenečenje je zavod financiral v celoti izobraževanje odraslih za poklice, ki so na trgu iskani, med njimi je bil tudi poklic elektrotehnik računalništva. Tako sem zaprosila za financiranje moje prekvalifikacije. Po uspešno zaključenem testu sposobnosti, ki ga je izvedel zavod, sem se podala na pot šolanja. Stara 30 let sem se znašla spet med srednješolskimi klopmi. Svetovalka me je sicer posvarila, da se je šolsko leto začelo že septembra, jaz pa sem začela konec novembra. Vedela sem, da bo naporno, ne samo zaradi dveh otrok od katerih sem enega še dojila, ampak tudi zaradi tega ker so moji sošolci bili skoraj 3 mesece s snovjo pred mano, tako tudi z testi. Verjela sem vase in sem vedela, da jaz to zmorem, zato sem zavihala rokave.
Z vsakim od profesorjev sem se dogovorila kdaj opravljam preizkuse znanja za snov, ki je v bistvu nisem poslušala. Tako sem v januarju nadoknadila vse in tudi za sprotno snov opravila vse teste.
Še danes se spomnim profesorice, ki je poučevala predmet Algoritmi in programski jeziki. Učila nas je osnove programiranja v C++ programskem jeziku. Jasno je, da je v tistem enem letu, kolikor je trajalo izobraževanje to znanje, ki smo ga osvojili, le kapljica v morje od programiranja. Vsak teden nam je vsaj enkrat dala jasno vedeti, da smo vsi, razen mladeniča, ki je štel nekje 20-21 let, prestari, da bi uspeli kot programerji. A zame to ni predstavljalo prepreke, zame je to bil bolj izziv in jaz obožujem izzive.
Gnala me je lastna motivacija, zato sem bila obenem tudi najboljša ”dijakinja” v tisti generaciji izobraževanja odraslih. Konec marca sem začela s pisanjem prošenj delodajalcem iz računalniške smeri, čeprav smo poklicno maturo opravljali komaj v maju. Bila sem povabljena na razgovor k enemu podjetju S., ki je delovalo v industrijski coni v Mariboru. Ker vem, da je tam ogromno podjetij sem se odločila, da nekaj dni prej poiščem točno lokacijo, kje se to podjetje nahaja. Ko sem se tako vozila po industrijski coni me je pot pripeljala tudi do velike sončno rumene stavbe. Pred stavbo se je nahajalo veliko parkirišče z zapornicami. Ko sem tako zasanjano gledala v to prečudovito stavbo, sta iz stavbe prikorakala dva poslovneža, uglajena, vsak s svojo aktovko v rokah. Takrat sem si tako zaželela, da bi tudi jaz delala nekoč v tej stavbi, pa čeprav sploh nisem vedela katero podjetje deluje tam in s čim se sploh ukvarjajo. Našla sem lokacijo podjetja, ki sem ga iskala in opravila tudi razgovor, a žal neuspešno. Pa nič zato, nisem vrgla puške v koruzo. Še naprej sem pošiljala prošnje. Vsak dan sem redno spremljala nove objave za delovna mesta preko spleta. Naletela sem na en razpis, kjer so potrebovali osebo mojega profila. Bilo je napisano, da gre za izmensko delo in sama pri sebi sem si mislila, da je to spet neka trgovina, kjer prodajajo računalniško opremo. Ko sem oglas prebirala dalje, je bilo navedeno, da so želena znanja pisanje programske kode, delo na zbirkah podatkov ipd. Takrat sem se vsega skupaj kar malo ustaršila. A po krajšem razmisleku sem si rekla: “Ja kaj pa se mi lahko zgodi oz. kaj izgubim, če pošljem prošnjo in življenjepis?” Ugotovila sem, da nič ne izgubim, le pridobim lahko novo službo. Konec meseca maja, točno na sinov 10-i rojstni dan sem bila povabljena na razgovor. Mislim, da količina mojega računalniškega znanja ni niti toliko pripomogla k temu, da sem službo dejansko dobila, kot dejstvo, da sem šla na razgovor čisto neobremenjeno, polna optimizma. Po podpisu pogodbe so mi povedali, da se dejansko delo odvija na drugi lokaciji. Razložili so mi pot do moje službe in vsa polna pričakovanja sem se čez en teden odpravila v novo službo. Bolj, ko sem se vozila proti službi, bolj sem imela občutek, da sem pa jaz že tukaj enkrat bila. In glej ga zlomka. Pot, ki so mi jo opisali me je vodila točno do sončno rumene velike stavbe. Od začudenja sem kar obstala. Uresničili sta se mi v bistvu 2 želji, da delam v tej prečudoviti stavbi in, da sem kljub napovedi profesorice, da smo skoraj vsi prestari za programerje, to tudi postala! Zdaj teče že šesto leto odkar delam v veliki, sončno rumeni stavbi kot programerka.
Dandanes razumem, da je moč misli in želje nekaj skoraj magičnega. 
Deluje po principu: To kar misliš, to si. 
Ali povedano drugače: Kakorkoli misliš pozitivno ali negativno – vedno imaš prav – vedno se bo zgodilo točno tako kot si misliš.
Jaz sem se odločila za pozitivno!

Wake up call

Tečejo zadnji dnevi avgusta leta 2012.
Vedno sem živela s cilji. Z neko vizijo. Vedno sem delala v smeri cilja in vizije. Vedno sem ohranjala pozitivno naravnanost. Kako deluje princip pozitivne in negativne naravnanosti pa sem občutila tudi sama.
Leta 2010 v jeseni je nek projekt, ki sem ga delala, splaval po vodi. Pravzaprav je po spletu okoliščin prišlo do prave male katastrofe. Da so se stvari postavile spet na svoje mesto je zaslužna ekipa mojih sodelavcev. Zatorej hvala jim! Sledile so sankcije, ki niso bile nič kaj prijetne za moj žep. Takrat sem zapadla globoko v občutke sovraštva, zamere, jeze – se pravi samih negativnih čustev. Življenje se je zasukalo. Komaj smo se prebijali iz meseca v mesec. Partner mi je prigovarjal, da naj se usedem s šefom in mu pojasnim stvari. Vendar nisem verjela, da bi me on sploh poslušal, saj so ”rane” bile še sveže. Čeprav sem v začetku 2011 diplomirala, se zaradi tega moj zaslužek ni nič povečal. Postajala sem čedalje bolj zagrenjena in jezna na sebe, šefa in službo. In potem je tu moj sodelavec A., ki sem ga videvala le redko, saj je odgovoren za trženje naših izdelkov in zato tudi ogromno na poti. Vedno, kadar me je videl me je vprašal: “Lidija, kako si?” Moji odgovori so bili predvsem takšni:
- kot drugi hočejo
- kot kup dreka
- slabo …
In, ko je poleti pred dopusti istega leta spet naneslo, da sva se srečala, me spet povprašal kako sem. Seveda je že vedel odgovor vnaprej. In res je bil moj odziv negativen. Takrat me je pogledal v oči in mi rekel nekaj česar ne bom pozabila: “Lidija, pa kaj samo jamraš? Vsakič, ko te srečam in te povprašam po tvojem počutju, praviš, da si slabo. Pa res ni ničesar v tvojem življenju, za kar se lahko veseliš?”
Takrat sem se ustavila in se zamislila sama nad sabo in svojim življenjem. Videla sem, da to v bistvu nisem jaz…kje je tista nasmejana ženska polna optimizma in pozitivnih misli. Konec koncev je ogromno stvari za katere sem hvaležna in vesela! Negativa me je kot vrtinec potegnila vase in še srečo imam, da sem se takrat predramila. Zato pa: Hvala ti A.!
Ko sem se ozrla nazaj sem videla, da sem skozi celo to obdobje govorila samo o slabih rečeh doma in v službi. Kratko malo smilila sem se sama sebi. Kako pa sem potem sploh lahko čakala drugačen odnos mojih nadrejenih do mene, mojih sodelavcev in moje družine. Bil je začaran krog. Bolj, ko sem izžarevala negativno energijo, slabši so bili odnosi soljudi do mene. Mene pa je to samo še bolj spravilo v slabo voljo in zgodba se je tako ponavljala.
Takrat sem sklenila, da bom zadeve spremenila. Več se bom smejala. Ne bom govorila o slabih stvareh. Delu se bom posvečala še z večjo vnemo, da dokažem nadrejenim in v prvi vrsti sebi, da znam, da obvladam. S tem, ko sem spremenila svoj način mišljenja in svoj odnos do same sebe, sem spremenila tudi odnos drugih ljudi do mene. Življenje je postajalo boljše in lepše. Stvari, ki so se mi pred nekaj časa zdele katastrofalne, so se mi zdaj zdele malenkostne oz. nevredne, da bi si človek zaradi njih belil glavo. Ugotovila sem, da so v življenju vzponi in padci. Pomembno je, da iz ”padca” ne delamo slona, da smo sposobni vstati in iti naprej še bolj pozitivno trmasti in bolj odločeni, da nam bo pa tokrat uspelo. V jeseni 2011 mi je šef vrnil mojo plačo v prejšnje stanje pred neuspelim projektom. Od takrat, ko sem se določila, da bom urila sama sebe v pozitivnem mišljenju se mi dogajajo čudovite stvari in hvaležna sem za vsako izmed njih! In če me danes kdo vpraša Lidija kako si, vedno odgovorim pozitivno
- Odlično sem
- Dobro sem, poglej kakšen prekrasen dan je (čeprav me včasih kdo čudno pogleda, če slučajno dežuje)
Naučila sem se spoštovati samo sebe, videti v sleherni stvari pozitivne strani in si vsak dan nadeti nasmešek na obraz!
Življenje je lepo, uživajmo ga! <3