Kako se je začelo

Začetek moje življenjske poti za začne točno pred 36 leti, enem dnevu in nekaj urami. Imam dva starejša brata, predvsem oče pa si je od nekdaj želel imeti tudi hčerko. Ko sem pokukala na svet je bilo veselje še toliko večje. Ni dolgo trajalo. Kot nekaj mesečni dojenček sem bila po protokolu obveznega cepljenja, cepljena proti otroški paralizi.
Preden nadaljujem citiram delček bloga iz strani Izmuzljiva definicija varnosti cepiv – Dr. Tetyana Obukhanych

Mnoga cepiva so narejena s spremenjenimi virusi. Ko virus, ki povzroča bolezen, izolirajo, ga z večkratnim poskušanjem po metodi »poskusi in zgreši« oslabijo, da bi naredili cepivo. Ker je postopek slabljenja nagnjen k napakam, obstaja tveganje, da bo virus v cepivu morda ostal dovolj virulenten in povzročil natanko to bolezen, proti kateri deluje cepivo. Oralno cepivo proti otroški paralizi (OPV), na primer, povzroči otroško paralizo (poliomielitis) pri približno enem od pol milijona prejemnikov tega cepiva. Ko pojavnost otroške paralize, ki jo povzroči cepivo OPV, preseže pojavnost otroške paralize, povezane z divjim virusom otroške paralize, uporabe cepiva OPV ni več mogoče upravičiti.

Moja mama ni imela celo leto porodniškega dopusta. Zato sem bila v varstvu pri stari mami. Opažala je, da sem po cepljenju preveč spala, nato pa so me zagrabili nekakšni krči in postajala sem modrikasta. Seveda so me takoj odpeljali nazaj k zdravnici, ki je bila odgovorna za cepljenje. Po pregledu je dejala: “Pa nemojte brinuti. To vam je obična gripa.” Predpisala je nekakšna zdravila in poslala domov. Ker si pa mama (hvala Bogu za njeno trmo!) ni dala reči, da je to le gripa, so me odpeljali v murskosoboško bolnišnico. Tam so jo najprej nahrulili, zakaj nima napotnice (pišem po pripovedovanju mame in očeta, saj sem bila takrat jaz stara komaj kakšnih 6 mesecev). Na srečo je prišel nek zdravnik mimo in nas takoj sprejel. Po natančnejšem pregledu (tudi lumbalno punkcijo – pregled likvorja) so ugotovili, da prebolevam serozni meningitis. Stanje je bilo že tako resno, da bi v primeru nehospitalizacije, diagnoze in zdravljenja, bilo lahko tudi usodno. Naslednji dan so me z rešilcem prepeljali v ljubljanski Klinični center. Po raznih pregledih in analizah so se zdravniki čez nekaj dni pogovarjali z mojimi starši. Rekli so, da sem prebolevam cerebralno paralizo ter serozni meningitis. Povedali so, da bom verjetno duševno zaostala, da ne bom mogla hoditi itd.
Ne predstavljam si, ker sem sedaj tudi sama mama, kako sta se mogla počutiti moja starša, ko so jih zdravniki postavili pred dejstvo. Sledili so obiski pri terapevtih, pediatrih, ortopedih etc.
Čez čas so ugotovili, da imam ohromljeno desno nogo, pravzaprav spodnji del noge, kjer se mišica, ki vleče stopalo navzgor ni razvijala.
Bil je tudi dr. Demšar in obiska pri njem mama nikoli ni pozabila. Pogledal jo je v oči, kot da bi jo želel prestreliti in dejal: “Gospa, pa kaj se vi greste? Kje ste hodili tako dolgo s tem otrokom? Zavedajte se, da je samo od vas odvisno ali bo vaš otrok hodil in KAKO bo hodil!” Mama je bila trdno odločena, da bom shodila, čeprav se je zato večkrat morala skregati z okolico in se odreči marsičemu. Njena mama ji je vedno govorila, da je mačeha lastnemu otroku, mojemu očetu sem se smilila….a mama je vedela, da se le s trdim delom in trudom, da narediti tudi ”nemogoče”.
Bila sem živahen otrok. Nikoli pri miru. Po štirih sem bila tako hitra, kot moja 2 brata po dveh . Desno nogo pa sem vlekla za sabo. Mama je šla v drvarnico po drva, jaz pa kot vedno sem se plazila po štirih. Ko je vstopila v kuhinjo, me je videla, kako stojim sredi kuhinje in držim smetišnico v roki. Naredila sem nekaj ponesrečenih korakov. Mami so padla od presenečenja drva iz rok in takrat je dobila še večjo moč in voljo, da se vse da doseči! Ko sem bila stara 15 mesecev sem torej shodila.
Tako je (tudi oče je bil dosti soudeležen, a vseeno je mama bila prva na bojni črti) začela telovadit doma z mano. Vsak večer mi je razgibavala desno nogo. 4 leta me je vsak dan peljala na terapije 40 km z avtobusom, ob 10-ih dopoldne pa je morala biti že v službi. Danes se ji neizmerno hvaležna, a kot otrok tega nisem razumela, saj je bila vedno ”tečna”. Venomer je govorila: “Stegni koleno! Ravno dajaj stopalo pred sebe”… Ko sem bila stara 7 let so me v celjski bolnišnici operirali. Imela sem 42 šivov ter 2 žici (debelo in tanjšo) skozi celo stopalo. Hoteli so mi presaditi mišice in s tem spremeniti tudi funkcionalnost le-teh. Mišica, ki vleče stopalo navzdol je bila dobra, zato so hoteli, da bi jo presadili in bi ta mišica vlekla stopalo navzgor. Vendar operacija ni uspela. Imela sem mavec na nogi skoraj dva meseca. Hodila sem po berglah. Tudi z berglami sem lahko skoraj dohitela svoja brata, ki sta bila brez . V vasi poleg Celja imam tudi teto in strica. Teta je bila takrat medicinska sestra in mi je vsak dan med mojim bivanjem v bolnišnici (en mesec in pol) prinesla sveže jagode posute s sladkorjem. Vsak dan me je prišla tudi večkrat obiskat. Hvala teta! To so bili časi, ko ni bilo toliko avtomobilov, da o avtocestah sploh ne govorim. Zato tudi mojih staršev ni bilo vsak dan na obisk. Tudi zato so mi obiski moje tete M. ogromno pomenili.
Ko so mi pobirali šive iz noge se spomnim, da sem mamo tako močno držala za vrat in tulila, da sva bile po tem obe smrkavi. Ko sem pa videla zdravnika kako se s kleščami približuje moji nogi, da odstrani žice, sem pa skoraj pobegnila iz postelje. Po tem je bilo potrebno vložiti še ogromno energije, truda in tudi živcev (maminih), da je danes stanje takšno, kot je.
Elektromiografijo ali EMG sem imela več kot 10 krat. Na zadnje pri 16 letih, ko sem imela plesno skupino – a to je že zgodba za drug blog. Sledile so terapije v Ljubljani na Inštitutu za rehabilitacijo, razgibavanja, telovadbe. Mama je celo izborila aparat za elektro-stimulacijsko terapijo za domov. Uporaba tega aparata je bila kratkotrajna, saj sem dobila hudo kožno reakcijo.
Vem, da marsikateri od vas, spoštovani bralci,  ne razume kaj pomenijo vse te terapije in pregledi. To nima niti toliko pomena oz. ta blog ni napisan za to. Napisala sem ga, da bi se zahvalila svojim staršem, predvsem mami za nesebično razdajanje, za pozitivno trmo in zato, da je ženska, ki ve, kako je treba premikati gore!
Napisala pa sem ga tudi Zate, ki ta blog zdaj prebiraš, da se boš končno začel zavedati, da besede “nemogoče” ni. Potrebno je imeti cilj, ga vizualizirati in biti trdno odločen, da ga boš dosegel, ne glede na očitke okolice in ne glede na karkoli. Zaupaj vase, zaupaj Univerzumu! Misli pozitivno! Naj ovire postanejo izzivi!