Wake up call

Tečejo zadnji dnevi avgusta leta 2012.
Vedno sem živela s cilji. Z neko vizijo. Vedno sem delala v smeri cilja in vizije. Vedno sem ohranjala pozitivno naravnanost. Kako deluje princip pozitivne in negativne naravnanosti pa sem občutila tudi sama.
Leta 2010 v jeseni je nek projekt, ki sem ga delala, splaval po vodi. Pravzaprav je po spletu okoliščin prišlo do prave male katastrofe. Da so se stvari postavile spet na svoje mesto je zaslužna ekipa mojih sodelavcev. Zatorej hvala jim! Sledile so sankcije, ki niso bile nič kaj prijetne za moj žep. Takrat sem zapadla globoko v občutke sovraštva, zamere, jeze – se pravi samih negativnih čustev. Življenje se je zasukalo. Komaj smo se prebijali iz meseca v mesec. Partner mi je prigovarjal, da naj se usedem s šefom in mu pojasnim stvari. Vendar nisem verjela, da bi me on sploh poslušal, saj so ”rane” bile še sveže. Čeprav sem v začetku 2011 diplomirala, se zaradi tega moj zaslužek ni nič povečal. Postajala sem čedalje bolj zagrenjena in jezna na sebe, šefa in službo. In potem je tu moj sodelavec A., ki sem ga videvala le redko, saj je odgovoren za trženje naših izdelkov in zato tudi ogromno na poti. Vedno, kadar me je videl me je vprašal: “Lidija, kako si?” Moji odgovori so bili predvsem takšni:
- kot drugi hočejo
- kot kup dreka
- slabo …
In, ko je poleti pred dopusti istega leta spet naneslo, da sva se srečala, me spet povprašal kako sem. Seveda je že vedel odgovor vnaprej. In res je bil moj odziv negativen. Takrat me je pogledal v oči in mi rekel nekaj česar ne bom pozabila: “Lidija, pa kaj samo jamraš? Vsakič, ko te srečam in te povprašam po tvojem počutju, praviš, da si slabo. Pa res ni ničesar v tvojem življenju, za kar se lahko veseliš?”
Takrat sem se ustavila in se zamislila sama nad sabo in svojim življenjem. Videla sem, da to v bistvu nisem jaz…kje je tista nasmejana ženska polna optimizma in pozitivnih misli. Konec koncev je ogromno stvari za katere sem hvaležna in vesela! Negativa me je kot vrtinec potegnila vase in še srečo imam, da sem se takrat predramila. Zato pa: Hvala ti A.!
Ko sem se ozrla nazaj sem videla, da sem skozi celo to obdobje govorila samo o slabih rečeh doma in v službi. Kratko malo smilila sem se sama sebi. Kako pa sem potem sploh lahko čakala drugačen odnos mojih nadrejenih do mene, mojih sodelavcev in moje družine. Bil je začaran krog. Bolj, ko sem izžarevala negativno energijo, slabši so bili odnosi soljudi do mene. Mene pa je to samo še bolj spravilo v slabo voljo in zgodba se je tako ponavljala.
Takrat sem sklenila, da bom zadeve spremenila. Več se bom smejala. Ne bom govorila o slabih stvareh. Delu se bom posvečala še z večjo vnemo, da dokažem nadrejenim in v prvi vrsti sebi, da znam, da obvladam. S tem, ko sem spremenila svoj način mišljenja in svoj odnos do same sebe, sem spremenila tudi odnos drugih ljudi do mene. Življenje je postajalo boljše in lepše. Stvari, ki so se mi pred nekaj časa zdele katastrofalne, so se mi zdaj zdele malenkostne oz. nevredne, da bi si človek zaradi njih belil glavo. Ugotovila sem, da so v življenju vzponi in padci. Pomembno je, da iz ”padca” ne delamo slona, da smo sposobni vstati in iti naprej še bolj pozitivno trmasti in bolj odločeni, da nam bo pa tokrat uspelo. V jeseni 2011 mi je šef vrnil mojo plačo v prejšnje stanje pred neuspelim projektom. Od takrat, ko sem se določila, da bom urila sama sebe v pozitivnem mišljenju se mi dogajajo čudovite stvari in hvaležna sem za vsako izmed njih! In če me danes kdo vpraša Lidija kako si, vedno odgovorim pozitivno
- Odlično sem
- Dobro sem, poglej kakšen prekrasen dan je (čeprav me včasih kdo čudno pogleda, če slučajno dežuje)
Naučila sem se spoštovati samo sebe, videti v sleherni stvari pozitivne strani in si vsak dan nadeti nasmešek na obraz!
Življenje je lepo, uživajmo ga! <3