Naši otorci - naše ogledalo

Zadnji dogodki so me vzpodbudili, k razmišljanju o otrocih, o refleksiji sebe, kot mame in nasploh o medsebojnih odnosih. Za vsako stvar obstaja priročnik. Recimo, kupiš vrtalni stroj, pomivalec ali likalnik, vse ima neka navodila za uporabo. Ko pa postaneš starš pa ni navodil. So le nasveti, babic, tet, sosed ipd. Vendar ni splošnega navodila, kako vzgajati otroka. Ali delamo prav, ali delamo narobe, se največkrat pokaže čez čas.

Danes smo priča že nasilju in nadlegovanju v vrtcih in to v takšni meri, ki presega zdravo mejo otroške nagajivosti. Sprašujem se, kako smo prišli do te točke, ne samo mi starši, ki smo v prvi vrsti odgovorni za vzgojo svojih otrok, marveč tudi kot družba nasploh.

Vzgoja, ki temelji zgolj na zahtevah in nasvetih, ne pa na zgledih, je slaba. ~Jan Amos Komensky

Sprejeli smo zakon, ki enači eno klofuto ali pa eno po riti z nasiljem v družini. Že od malih, vrtčevskih dni, naše otroke zasujemo z informacijami o otrokovih pravicah (dolžnosti pa, kot, da jih ni). Kapitalizem, ki je uperjen v brezglavo potrošništvo, nas je pahnil v to, da marsikdaj mislimo, da se s playstation-om, z novim telefonom, tabličnim računalnikom ali pa oblekami, ki so IN, da nadoknaditi izgubljen čas, med nami in otrokom. Dejstvo je tudi, da smo starši prepogosto žal preveč utrujeni od vse daljšega delovnika, ter od  vse težjih zahtev v službi, da bi imeli še energijo se dejansko ukvarjati z otroci. Otroci so mnogim postali središče univerzuma. Že od malih nog se vse vrti okrog njih. Nov voziček, posteljica, previjalna mizica, plenice, oblačila, kremice ipd. Videti je, da so materialne stvari, bolj pomembne, kakor pa kvalitetno preživet čas z otrokom.

Najpomembnejši rezultat vzgoje je strpnost. ~Helen Keller

Otroci pa kaj kmalu ugotovijo, da se vse vrti okrog njih. Točno vedo, na kateri ''gumb'' morajo pri določeni osebi pritisniti, da dobijo svoje. Dogaja se da starši nimajo avtoritete, niti se je ne trudijo imeti. Dogaja se, da otroci ne poznajo mej, vse jim je dovoljeno. Dogaja se, da že v prvi triadi osnovnega šolanja prihaja do fizičnega in psihičnega nasilja oz. maltretiranja otroka nad otrokom.

Starši pa smo tisti, ki zbijamo avtoriteto učiteljem (ki je, roko na srce, v veliki meri niti nimajo več). Namesto, da bipri res preučili vse okoliščine, kako je do nekega dogodka prišlo, kdo je bil soudeležen in kaj se je pravzaprav zgodilo, je situacija mnogokrat takšna, da starši pridrvijo v šolo (po možnosti še z odvetnikom), valijo krivdo na učitelja ali ostali učence, po možnosti pa imajo svojega otroka s sabo.

Kakšno je tu sporočilo otroku?

»Ne glede na to kaj bom naredil/a vem, da bo moj/a mama/oče prišel v šolo in nadrl učitelja/ico. Kaj mi pa more!« Starši v tem primeru, dajemo otroku podtuho, da ne glede kaj bo/je naredil bomo ga vedno zaščitili pred vsem. Je to prav?

Meni so nekoč dejali, na lastnih napakah se največ naučiš. Kako bodo ti naši otroci vedeli, da obstajajo meje in določena pravila ''igre'', ki se jih je potrebno držati? Da obstajajo posledice, ki jih moramo nositi?

Nato pa pride prvo razočaranje bodisi v šoli, ali v ljubezni, ali pa delovnem mestu. Kako odreagirajo?. Žal zelo slabo, ker enostavno ne prenašajo porazov, ker ga nikoli niti niso imeli priložnost izkusiti, saj smo starši igrali blazino za njihove morebitne ''padce''. Nismo dovolili, da bi se oni sami učili na svojih napakah.

Res je, včasih je bolje, da otroka pustiš pasti in da si potolče kolena. Takrat se bo tudi nekaj naučil.

….

Želimo takšne otroke? Brez kančka odgovornosti? Brez trohice vesti? Bodo sploh znali samostojno živeti?

Veste, vsi ti otroci bodo nekoč odrasli. Verjetno jih bo nekaj imelo tudi svoje otroke. Kakšni bodo kot starši oni?

Ti današnji otroci, bodo v prihodnosti nekje zaposleni. Kako bodo sploh obdržali službo, če niso vajeni nobene avtoritete? Zanje ne obstajajo meje.

Otroci niso nikdar posebno dobro poslušali starejših, so jih pa vedno zvesto posnemali. ~James Baldwin

In nenazadnje ti otroci bodo tudi enkrat nam v oporo (vsaj tako bi bilo nekako prav, to je cikel življenja), ko bomo stari in onemogli….ali bodo?

Naloga nas staršev je, da naše otroke vzgajamo po svoji najboljši moči. Da jih vzgojimo v samostojne, poštene osebe, ki bodo zmožne empatije, strpnosti in čustvene inteligence. Ta naloga je težka, vendar tako kot vsaka naloga, tudi rešljiva. Tudi če kdaj pri vzgoji naredimo napako, nas to naredi le človeške. Bodimo dober vzgled našim otrokom, saj so nenazadnje oni naše ogledalo.

Pestrost življenja

Življenje v družini ali partnerstvu je lahko zelo pestro. Okupirajo te različna opravila in predvsem različni karakterji ljudi. Včasih se kar pošteno iskre krešejo, kadar želimo nekaj nekomu povedati. Tudi to je čar življenja. Karakterji smo različni, in res hvala Bogu, da je tako.

Včasih te nekdo malo iztiri. Takrat se pojavi tisti mali škrat v naši glavi, ki pravi: »Brzdaj se!« Nekoč se nisem vedela kontrolirati oz. brzdati, vsaj kar se tiče izražanja negativnih čustev. Pustila sem, da so ta čustva ovila mene okrog prsta. Nisem premišljevala kaj povem, važno mi je bilo, da sogovornika čim bolj prizadenem, piknem, spravim ob živce. Nato sem ugotovila, da je takšen način komunikacije poguben v več pogledih. Človeka, ki mu je ves ta »strup«, ki pride iz naših ust, namenjen prizadenemo. To je ponavadi znak za začetek besedne vojne, kjer se mečejo polena pod noge in se ne gleda kam pade groba beseda, nam je takrat pomembno le, da pade. Tudi mi sami, ko začnemo takšen »pogovor«, sebe potisnemo v čustveno stisko. In vsak, ki ima vsaj kanček vesti, ga nato le-ta tudi peče. Včasih se res sprašujem, zakaj moramo na vse načine uveljavljati svoj prav in smo pri tem, če malo karikiram, pripravljeni včasih iti čez trupla.

Zaradi vsega tega sem se jaz že pred časom odločila, da bom intenzivno delala na kontroliranju svojih čustev. Ne uspeva mi vedno, a mislim, da sem na dobri poti. Še nekaj takšnih »udarnih pogovorov« in bom že mali profesionalec.
Skozi to mojo čustveno preobrazbo sem kar zrasla. Pikre pripombe in opazke ljudi, ki mi niso toliko blizu, me ne prizadenejo več. Tudi na raznorazne provokacije poskušam gledati iz drugega zornega kota in sem veliko bolj umirjena. Še vedno pa me prizadenejo besede mojih najbližjih. Če se bom naučila to potlačiti, na prizadetost mislim, ali sem potemtakem čustveni robot?
Menim, da je boljša pot, če vse skupaj procesiram, na neprizadeti ravni ter poskušam izluščiti tisto bistvo. To je hudičevo težka naloga. Ko je človek v tistem afektu, ko bo zdaj, zdaj eksplodiral, je težko ohraniti mirno kri in se osredotočati na bistvo. Sploh, kadar naš sogovornik ni na enakem čustvenem nivoju kakor mi sami in sploh, če je to človek ki ga imaš rad. Pogledati moraš človeka naravnost v oči in zavestno imeti v mislih, to je (recimo) moj mož/žena. Umiriti moraš svoj način govora in imeti prijazen ton, tudi če ima sogovornik kar nekaj decibelov glasnejši in močnejši glas. Problem nastane v tem, da ga/jo takšno reagiranje spravi še bolj ob živce. Tukaj se sogovornika ne posluša več, sliši se mogoče le določena beseda v stavku, na katero se potem obesiš in zaradi te besede je nato sogovornik deležen tudi pikre replike. Neproduktiven pogovor, ki pokvari nekomu cel dan. Če sem jaz na tisti strani, ki balansira in služim, kot nek amortizer, moram biti dovolj močna, prisebna, razsodna, da ne podležem pritiskom. Vedno mi mora odzvanjati v glavi, da je sogovornik pod čustvenim vplivom in se ne kontrolira, torej to ni razumski odziv.
Odvisno od sogovornika, odvisno od težkih besed, ki jih izreče in odvisno od naše umirjenosti je pričakovati našo reakcijo. Ta pa mora biti mirna, preudarna. Težka pot je to. Korak za korakom pa bom verjetno enkrat dosegla to stanje nirvane. Pestro je. Dogaja se. A vendar imejmo vsi v mislih, da smo tu na Zemlji le za določen čas. Nobeden nima pogodbe za stalno. Če sami sebe ne bomo imeli radi, kdo nas bo imel? Če bomo sami sebi enkrat dopovedali, da ne obstaja stvar v našem življenju, zaradi katere bi se splačalo kregati in izgubljati živce, kakšno življenje bomo živeli? Izbiram mirnost, preudarnost. Prosim pa za modrost, potrpežljivost ter za sposobnost neobsojanja sogovornika.

To smo mi...zveri!

Kakšni smo? Mislim kot človek človeku. Polni obsojanja, kritiziranja in kazanja s prstom. Polni privoščljivosti in svetohlinstva.

Človek je človeku res najhujši sovražnik. Lahko bi nam bilo lepo, živeli bi v sožitju. Tiste stvari, ki se ne smejo zgoditi, pa bi se vseeno zgodile, bi se tudi rešile tako ali drugače. Postavili bi meje, ne le za odrasle, ampak tudi za naše potomce. Za oboje bi veljale sankcije, če se meje prestopi.
(Priporočam ogled filma Disconnect...Film govori, kako skozi 3 prepletajoče se zgodbe ljudje reagirajo na negativne strani modernih tehnologij in njihovih posledicah)
Kdo je poklican, da bo sodil? Nobeden! Ne jaz, ne ti, še najmanj pa mediji. Mediji, katerim se gre le za gledanost in velike naklade. Tisti mediji, katerih odgovorni uredniki iščejo senzacije in ne novice, ki so v javnem interesu.

Ne tudi jaz nisem sodnik, ne želim s prstom kazati na nobenega. V tej zgodbi je več žrtev. In vsak, ki je zadnja dva tedna govoril o tem, naj se globoko zamisli.

Res, potrebno je nekoga javno pribit na križ, ga diskreditirati in popljuvati. Za ceno česa....Za ceno človeškega življenja??


Zamislimo se sami nad sabo. Zamislimo se, kakšne zveri smo postali. Ali res želimo bitri izprijeni, dvolični izmečki, ki se naslajajo nad tujo bolečino. Zbudite se ljudje!

Le kaj nas je tako zaslepilo? Noben nima več svojega mnenja, svojih načel, svoje pameti. Se res moramo vsi spustiti na tako nizki nivo, da nam mediji, forumi, ''social networks'', politika ali kdorkoli že kroji v bistvu nas same?

Poglejmo se v ogledalo. Vam je všeč to, kar vidite?