ponedeljek, 23. februar 2015

Vsak je po svoje malo nor!


Vsak posameznik, ki vstopa v sistem vzgoje in izobraževanja je do neke mere obsojen na to, da bo kmalu izginila njegova osebnost, želje in sanje. Postal bo nekdo drug. V šoli smo se učili uboganja, podrejanja. Vedno so nam učitelji, takrat še tovariši, govorili: »Molk je zlato«. V ozadju tega se skriva mnogo več, kot smo si takrat, kot majhni otroci, mislili. Zdaj vem, da je to vsaj name vplivalo do te mere, da sem si razlagala vse skupaj, kot da je prepovedano imeti lastno mnenje. Prepovedano je izražati lastno mnenje učitelju/tovarišu, staršem, duhovniku ipd. Kajti, vedno je bila reakcija iz njihove strani podobna: »Ne ugovarjaj«. Torej so nas hote ali nehote vzgajali v ovce, ki sledijo svojemu pastirju. Problem je vedno nastopil s posamezniki, kot sem sama, ki niso in ne morejo biti ovce.

Tisoč zakaj-ev, kako-jev in kdaj- ev. Ko sem bila šoloobvezna ni bilo še interneta, wikipedie ali strica Google-a. Bila sem mnogokrat nesrečna, ker me je neka tema zanimala in si enostavno nisem mogla poglobiti znanje. Šolska in vaška knjižnica sta bili polni obveznega čtiva in ljubezenskih romanov. V šoli, doma in pri verouku sem spraševala in nisem dobila odgovorov. Veljala sem za preveč drzno. V vasi, kjer sem obiskovala osnovno šolo je bilo malo otrok. Naš razred je štel šest učencev. Zato smo imeli kombinirani pouk po dva in dva razreda skupaj (takrat je bila še osemletka). Hodila sem v peti razred. Na urniku je bila likovna vzgoja. Ta predmet sem imela strašno rada, saj sem od nekdaj rada ustvarjala. Moja ljubezen do ustvarjanja se je verjetno kazala tudi v mojih izdelkih, ki so bili vsi ocenjeni z oceno »Zelo uspešno – ZU«. Likovna, glasbena in športna vzgoja so se ocenjevale z: zu-zelo uspešno, u-uspešno ali pa mu-manj uspešno. Ob koncu prvega polletja je tovarišica zaključevala ocene. Še danes ne vem, kaj točno si je zabeleţila v redovalnico oz. po kakšnem ključu je prišla do tega. V glavnem je rekla: »Lidija ti boš pa imela U! Komaj, komaj U!«. Kri v glavi mi je vrela, obenem pa mi je sem ter tja švigal stavek »Molk je zlato«. Po kratkem premisleku sem prišla do zaključka, da enostavno ne morem biti tiho. Godi se mi krivica! Zakaj bi naj bila tiho? Dvignila sem roko, vstala in rekla: »Tovarišica, to pa ni res, da imam komaj U!? Vsi moji izdelki so bili ocenjeni z ZU, sami ste napisali tako... na hrbtno stran vsake risbe!« »Molči!«, mi je rekla. »Kar je zapisano v redovalnico bo ţe držalo! Verjetno nisem nora, da ne bi vedela kaj sem zapisala! Sploh pa, pazi na svoje obnašanje, da ne bo v izkazu pisalo Manj primerno vedenje!« (nekoč se je ocenjevalo tudi vedenje v šoli: manj primerno, primerno in vzorno) »Nimate prav!«, sem rekla še enkrat z nekoliko tresočim glasom. V tistem trenutku, mi je punca iz šetega razreda rekla: »Daj, ne bodi nora, sedi in bodi tiho!« »Pa ne bom tiho! Pa nisem nora! Ti si nora!« ji zabrusim nazaj. Tovarišica je nemudoma vstala, me pikro pogledala preko očal in rekla: »Pri tej priči si ji opraviči! Kako se pa pogovarjaš s sošolci! Nobeden ni nor! Ali pa ti misliš drugače?« Povsem umirjeno in zbrano sem samo odvrnila: »Tovarišica....saj pa je vsak po svoje malo nor.« Pograbila je dnevnik in redovalnico in odvihrala iz razreda. Naslednjo uro smo imeli takoj razredno uro, kjer sem pa vseeno dokazala, da imam ZU. To je bi moj namen. To kar sem pa tovarišici nazadnje rekla, me je pa spremljalo še celo nadlajnje šolanje v tisti šoli.

Dobila sem etiketo, da sem upornik in se ne prilagajam stvarem. Kljub odličnemu uspehu je v izkazu moje vedenje bilo zmeraj zapisano kot primerno. Vem, takrat sem se počutila nelagodno, toda danes pa mi je kristalno jasno, da se je zgodilo tako, kot je prav. To je šolski sistem in način vzgoje v tistih časih. Kdor se ne prilagaja, kdor ne skloni glavo pred avtoriteto, ta je neprilagojen. Tega je treba izločiti, izobčiti, izruvati kakor trn iz prsta.
Sama sem raje nepreilagojena, kakor pa pridna ovčica.

I might be crazy, but at least I keep it interesting