Naši otorci - naše ogledalo

Zadnji dogodki so me vzpodbudili, k razmišljanju o otrocih, o refleksiji sebe, kot mame in nasploh o medsebojnih odnosih. Za vsako stvar obstaja priročnik. Recimo, kupiš vrtalni stroj, pomivalec ali likalnik, vse ima neka navodila za uporabo. Ko pa postaneš starš pa ni navodil. So le nasveti, babic, tet, sosed ipd. Vendar ni splošnega navodila, kako vzgajati otroka. Ali delamo prav, ali delamo narobe, se največkrat pokaže čez čas.

Danes smo priča že nasilju in nadlegovanju v vrtcih in to v takšni meri, ki presega zdravo mejo otroške nagajivosti. Sprašujem se, kako smo prišli do te točke, ne samo mi starši, ki smo v prvi vrsti odgovorni za vzgojo svojih otrok, marveč tudi kot družba nasploh.

Vzgoja, ki temelji zgolj na zahtevah in nasvetih, ne pa na zgledih, je slaba. ~Jan Amos Komensky

Sprejeli smo zakon, ki enači eno klofuto ali pa eno po riti z nasiljem v družini. Že od malih, vrtčevskih dni, naše otroke zasujemo z informacijami o otrokovih pravicah (dolžnosti pa, kot, da jih ni). Kapitalizem, ki je uperjen v brezglavo potrošništvo, nas je pahnil v to, da marsikdaj mislimo, da se s playstation-om, z novim telefonom, tabličnim računalnikom ali pa oblekami, ki so IN, da nadoknaditi izgubljen čas, med nami in otrokom. Dejstvo je tudi, da smo starši prepogosto žal preveč utrujeni od vse daljšega delovnika, ter od  vse težjih zahtev v službi, da bi imeli še energijo se dejansko ukvarjati z otroci. Otroci so mnogim postali središče univerzuma. Že od malih nog se vse vrti okrog njih. Nov voziček, posteljica, previjalna mizica, plenice, oblačila, kremice ipd. Videti je, da so materialne stvari, bolj pomembne, kakor pa kvalitetno preživet čas z otrokom.

Najpomembnejši rezultat vzgoje je strpnost. ~Helen Keller

Otroci pa kaj kmalu ugotovijo, da se vse vrti okrog njih. Točno vedo, na kateri ''gumb'' morajo pri določeni osebi pritisniti, da dobijo svoje. Dogaja se da starši nimajo avtoritete, niti se je ne trudijo imeti. Dogaja se, da otroci ne poznajo mej, vse jim je dovoljeno. Dogaja se, da že v prvi triadi osnovnega šolanja prihaja do fizičnega in psihičnega nasilja oz. maltretiranja otroka nad otrokom.

Starši pa smo tisti, ki zbijamo avtoriteto učiteljem (ki je, roko na srce, v veliki meri niti nimajo več). Namesto, da bipri res preučili vse okoliščine, kako je do nekega dogodka prišlo, kdo je bil soudeležen in kaj se je pravzaprav zgodilo, je situacija mnogokrat takšna, da starši pridrvijo v šolo (po možnosti še z odvetnikom), valijo krivdo na učitelja ali ostali učence, po možnosti pa imajo svojega otroka s sabo.

Kakšno je tu sporočilo otroku?

»Ne glede na to kaj bom naredil/a vem, da bo moj/a mama/oče prišel v šolo in nadrl učitelja/ico. Kaj mi pa more!« Starši v tem primeru, dajemo otroku podtuho, da ne glede kaj bo/je naredil bomo ga vedno zaščitili pred vsem. Je to prav?

Meni so nekoč dejali, na lastnih napakah se največ naučiš. Kako bodo ti naši otroci vedeli, da obstajajo meje in določena pravila ''igre'', ki se jih je potrebno držati? Da obstajajo posledice, ki jih moramo nositi?

Nato pa pride prvo razočaranje bodisi v šoli, ali v ljubezni, ali pa delovnem mestu. Kako odreagirajo?. Žal zelo slabo, ker enostavno ne prenašajo porazov, ker ga nikoli niti niso imeli priložnost izkusiti, saj smo starši igrali blazino za njihove morebitne ''padce''. Nismo dovolili, da bi se oni sami učili na svojih napakah.

Res je, včasih je bolje, da otroka pustiš pasti in da si potolče kolena. Takrat se bo tudi nekaj naučil.

….

Želimo takšne otroke? Brez kančka odgovornosti? Brez trohice vesti? Bodo sploh znali samostojno živeti?

Veste, vsi ti otroci bodo nekoč odrasli. Verjetno jih bo nekaj imelo tudi svoje otroke. Kakšni bodo kot starši oni?

Ti današnji otroci, bodo v prihodnosti nekje zaposleni. Kako bodo sploh obdržali službo, če niso vajeni nobene avtoritete? Zanje ne obstajajo meje.

Otroci niso nikdar posebno dobro poslušali starejših, so jih pa vedno zvesto posnemali. ~James Baldwin

In nenazadnje ti otroci bodo tudi enkrat nam v oporo (vsaj tako bi bilo nekako prav, to je cikel življenja), ko bomo stari in onemogli….ali bodo?

Naloga nas staršev je, da naše otroke vzgajamo po svoji najboljši moči. Da jih vzgojimo v samostojne, poštene osebe, ki bodo zmožne empatije, strpnosti in čustvene inteligence. Ta naloga je težka, vendar tako kot vsaka naloga, tudi rešljiva. Tudi če kdaj pri vzgoji naredimo napako, nas to naredi le človeške. Bodimo dober vzgled našim otrokom, saj so nenazadnje oni naše ogledalo.

Pestrost življenja

Življenje v družini ali partnerstvu je lahko zelo pestro. Okupirajo te različna opravila in predvsem različni karakterji ljudi. Včasih se kar pošteno iskre krešejo, kadar želimo nekaj nekomu povedati. Tudi to je čar življenja. Karakterji smo različni, in res hvala Bogu, da je tako.

Včasih te nekdo malo iztiri. Takrat se pojavi tisti mali škrat v naši glavi, ki pravi: »Brzdaj se!« Nekoč se nisem vedela kontrolirati oz. brzdati, vsaj kar se tiče izražanja negativnih čustev. Pustila sem, da so ta čustva ovila mene okrog prsta. Nisem premišljevala kaj povem, važno mi je bilo, da sogovornika čim bolj prizadenem, piknem, spravim ob živce. Nato sem ugotovila, da je takšen način komunikacije poguben v več pogledih. Človeka, ki mu je ves ta »strup«, ki pride iz naših ust, namenjen prizadenemo. To je ponavadi znak za začetek besedne vojne, kjer se mečejo polena pod noge in se ne gleda kam pade groba beseda, nam je takrat pomembno le, da pade. Tudi mi sami, ko začnemo takšen »pogovor«, sebe potisnemo v čustveno stisko. In vsak, ki ima vsaj kanček vesti, ga nato le-ta tudi peče. Včasih se res sprašujem, zakaj moramo na vse načine uveljavljati svoj prav in smo pri tem, če malo karikiram, pripravljeni včasih iti čez trupla.

Zaradi vsega tega sem se jaz že pred časom odločila, da bom intenzivno delala na kontroliranju svojih čustev. Ne uspeva mi vedno, a mislim, da sem na dobri poti. Še nekaj takšnih »udarnih pogovorov« in bom že mali profesionalec.
Skozi to mojo čustveno preobrazbo sem kar zrasla. Pikre pripombe in opazke ljudi, ki mi niso toliko blizu, me ne prizadenejo več. Tudi na raznorazne provokacije poskušam gledati iz drugega zornega kota in sem veliko bolj umirjena. Še vedno pa me prizadenejo besede mojih najbližjih. Če se bom naučila to potlačiti, na prizadetost mislim, ali sem potemtakem čustveni robot?
Menim, da je boljša pot, če vse skupaj procesiram, na neprizadeti ravni ter poskušam izluščiti tisto bistvo. To je hudičevo težka naloga. Ko je človek v tistem afektu, ko bo zdaj, zdaj eksplodiral, je težko ohraniti mirno kri in se osredotočati na bistvo. Sploh, kadar naš sogovornik ni na enakem čustvenem nivoju kakor mi sami in sploh, če je to človek ki ga imaš rad. Pogledati moraš človeka naravnost v oči in zavestno imeti v mislih, to je (recimo) moj mož/žena. Umiriti moraš svoj način govora in imeti prijazen ton, tudi če ima sogovornik kar nekaj decibelov glasnejši in močnejši glas. Problem nastane v tem, da ga/jo takšno reagiranje spravi še bolj ob živce. Tukaj se sogovornika ne posluša več, sliši se mogoče le določena beseda v stavku, na katero se potem obesiš in zaradi te besede je nato sogovornik deležen tudi pikre replike. Neproduktiven pogovor, ki pokvari nekomu cel dan. Če sem jaz na tisti strani, ki balansira in služim, kot nek amortizer, moram biti dovolj močna, prisebna, razsodna, da ne podležem pritiskom. Vedno mi mora odzvanjati v glavi, da je sogovornik pod čustvenim vplivom in se ne kontrolira, torej to ni razumski odziv.
Odvisno od sogovornika, odvisno od težkih besed, ki jih izreče in odvisno od naše umirjenosti je pričakovati našo reakcijo. Ta pa mora biti mirna, preudarna. Težka pot je to. Korak za korakom pa bom verjetno enkrat dosegla to stanje nirvane. Pestro je. Dogaja se. A vendar imejmo vsi v mislih, da smo tu na Zemlji le za določen čas. Nobeden nima pogodbe za stalno. Če sami sebe ne bomo imeli radi, kdo nas bo imel? Če bomo sami sebi enkrat dopovedali, da ne obstaja stvar v našem življenju, zaradi katere bi se splačalo kregati in izgubljati živce, kakšno življenje bomo živeli? Izbiram mirnost, preudarnost. Prosim pa za modrost, potrpežljivost ter za sposobnost neobsojanja sogovornika.

To smo mi...zveri!

Kakšni smo? Mislim kot človek človeku. Polni obsojanja, kritiziranja in kazanja s prstom. Polni privoščljivosti in svetohlinstva.

Človek je človeku res najhujši sovražnik. Lahko bi nam bilo lepo, živeli bi v sožitju. Tiste stvari, ki se ne smejo zgoditi, pa bi se vseeno zgodile, bi se tudi rešile tako ali drugače. Postavili bi meje, ne le za odrasle, ampak tudi za naše potomce. Za oboje bi veljale sankcije, če se meje prestopi.
(Priporočam ogled filma Disconnect...Film govori, kako skozi 3 prepletajoče se zgodbe ljudje reagirajo na negativne strani modernih tehnologij in njihovih posledicah)
Kdo je poklican, da bo sodil? Nobeden! Ne jaz, ne ti, še najmanj pa mediji. Mediji, katerim se gre le za gledanost in velike naklade. Tisti mediji, katerih odgovorni uredniki iščejo senzacije in ne novice, ki so v javnem interesu.

Ne tudi jaz nisem sodnik, ne želim s prstom kazati na nobenega. V tej zgodbi je več žrtev. In vsak, ki je zadnja dva tedna govoril o tem, naj se globoko zamisli.

Res, potrebno je nekoga javno pribit na križ, ga diskreditirati in popljuvati. Za ceno česa....Za ceno človeškega življenja??


Zamislimo se sami nad sabo. Zamislimo se, kakšne zveri smo postali. Ali res želimo bitri izprijeni, dvolični izmečki, ki se naslajajo nad tujo bolečino. Zbudite se ljudje!

Le kaj nas je tako zaslepilo? Noben nima več svojega mnenja, svojih načel, svoje pameti. Se res moramo vsi spustiti na tako nizki nivo, da nam mediji, forumi, ''social networks'', politika ali kdorkoli že kroji v bistvu nas same?

Poglejmo se v ogledalo. Vam je všeč to, kar vidite?

sanje-akcija-sprememba-cilj

Ko tako minevajo minute, ure, dnevi in leta, se tudi naše fizično telo stara. Naš duh pa se lahko stara in bogati, ali pa stara in počasi hromi. Od nas je odvisno kakšen bo naš duh.
Potrebno je delati na sebi, rasti, raziskovati. Biti radoveden in iskati odgovore. To je ena najzanimivejših stvari, ki jo lahko počnejo otroci, odrasli in tudi starejši ljudje. Živimo v dobi interneta, kjer je shranjenih ogromno informacij. Torej, zakaj ne bi malce raziskovali. Mogoče naletimo na nekaj kar v nas vzbudi zanimive občutke. Ali nas celo prebudi. Besedilo pesmi Amazing Grace dobro opisuje v delu prve kitice moje življenje. Pravi namreč:

I once was lost but now am found,
Was blind, but now I see.

V prevodu to pomeni: Bil sem zgubljen, toda zdaj sem najden. Bil sem slep, toda zdaj vidim.
Lahko rečem, da sem zdaj pri mojih letih bila večino časa slepa. Tavala sem brezciljno po neki poti, ki ni bila moja pot. Nisem videla, kako si kompliciram življenje, kako tolčem z glavo v zid.
Moje življenje je teklo po naukih in navodilih staršev, ki sem jih iz srca hvaležna. Vzgajala sta me po svojih najboljših močeh. Dosti sem se naučila od njiju. Pa vendar vsak starš nehote spravi tudi svoje otroke v nek okvir. Otroke učimo kaj je prav in kaj narobe. Da si ne smemo želeti velikih stvari, da moramo biti skromni. Ugotovila sem, da si lahko želimo velike stvari! Poglejmo samo kako smo se naučili gledati na denar. Ta vzorec se seveda prenaša na naše potomce in tako dalje.



Denarja ni nikoli bilo. Kredit, limit. Vedno se je za neko stvar "šparalo'' in vedno sem kot otrok imela nekje zadaj v glavi tudi to, da nismo premožni. Da niti nikoli ne bomo. Da je dobro, če že "preguramo" mesec. Vedela sem, da starši nimajo denarja. To vedenje je bilo globoko zakoreninjeno v meni, tako globoko, da se še danes včasih zalotim v starih miselnih vzorcih. Problem je bil pri šolskih potrebščinah, pri oblačilih, včasih celo pri hrani. Vendar sta starša delala na tem, da otroci pomanjkanja ne bi občutili. Moja starša sta se redkokdaj sporekla. Ko pa sta se, je bilo to samo zaradi denarja.
Denar je zato dobil negativen predznak. Kako si naj želim več denarja, ko pa se to ne sme. Denar mi je bil sinonim za kredite, limite, pomanjkanje in kreganje. Moram biti zadovoljna s tem kar imam, saj je skromnost lepa čednost.
Ko sem odrasla sem se ubadala z iskanjem služb. Prvo službo za nedoločen čas sem dobila po dopolnjenem 30-em letu starosti. Seveda je čez leto dni padel kredit in še limit. Živela sem iz meseca v mesec. Životarila, praktično. Zakaj? Naučila sem se to, da v življenju nimam denarja. Navadila sem se. To je pogubna navada vam povem.

Ne samo, da si želim več denarja, tudi imela ga bom. Ker si to zaslužim, ker vem, da zmorem.
Po prebranju zgornjega stavka, se bo najbrž začel marsikdo režati in si sam pri sebi mislil tisto: "Sanja svinja kukuruz, a kukuruza nema". Malce pomislite zakaj ste tako pesimistični. Zato, ker ste odraščali v podobnih razmerjih kot jaz. Zato, ker ste naučeni in sprogramirani, da tako mislite.
Se imate za slabega človeka? Najbrž ne. Zakaj pa potem mislite, da si tudi vi ne zaslužite več denarja? Ne veste?
Vem zakaj. Seveda si ga zaslužite, vendar se vsega skupaj malce bojite. Zdaj ste namreč v svoji udobni zoni. Se pravi imate službo, kjer zaslužite komajda za položnice in hrano. Skratka za golo preživetje. Strah je tisti, ki vas drži nazaj. Bojite se namreč prositi za večjo plačo. Ali pa celo, da bi dali odpoved in si poiskali bolje plačano delo. Mogoče bi celo postali uspešen podjetnik. Kdo ve!...A vse to se ne bo zgodilo, ker vas je strah! Prvi izgovor bo seveda, da služb v tem času ni in, da se je treba oklepati tiste, ki jo pač imate.


Spet smo pri spremembah. Ne morete moliti in samo prositi, da se bo nekaj zgodilio, sami pa ne boste niti s prstom mignili. Če si želite blagostanja, se pravi več denarja, potem tudi sami nekaj naredite v tej smeri. Že stari ljudje so namreč znali povedati: "Pomagaj si najprej sam, pa ti bo tudi Bog pomagal". Res je! To ne velja le za denar. To velja za katerokoli stvar, ki si jo želite. Ne samo želite, sanjate o njej in vas ob vsem tem prevevajo nepopisni občutki zadovoljstva, sreče in topline.
Odločitev je sicer čisto vaša. Če vam je življenje takšno, kot ga trenutno živite všeč, ga živite še naprej. V kolikor pa bi radi sami kreirali svoje življenje, je pa čas za akcijo. Ne jutri ali enkrat naslednji teden, ampak zdaj.
Če pa še vedno mislite, da je vaše cilje nemogoče doseči, ker (priznajte 100 milijonov izgovorov) ni tega ali onega, se vprašajte naslednje:
Če bi mislil, da moj cilj ni nemogoč, kaj bi naredil? 
No, in to je vaš prvi korak.

Lahko brzdamo svoja čustva?

Na predhodnem blogu sem dobila en zanimiv komentar:

Kaj je dobra volja? Zgolj odsotnost slabe volje? Ali je to sprijaznjenost z vsako situacijo? Biti dobre volje tako, da potlačiš jezo, stran, napetost vodi v depresije, bipolarne motnje ali še kaj hujšega... Malo zdrave jeze po mojem ne škodi... recimo takole neosebno ob nogometni tekmi ;-) (šajbca)

Ne bom analizirala, ali secirala komentarja. V oči mi je padla besedna zveza "zdrava jeza". Ne vem zakaj, vendar sem se takoj ob prebiranju tega komentarja spomnila na izraz "sveta jeza". Sicer res nima eno z drugim čisto nič. Zato danes pišem o čustvih.

Če gledam matematično kakšna realna števila obstajajo? Pozitivna in negativna (na grobo rečeno). Tako obstajajo tudi pozitivna in negativna čustva. Kako vemo katero je slabo (negativno) in katero čustvo je dobro (pozitivno)? Za vsem tem ni nikakršna matematična formula ali neka znanost. To nam povedo občutki, ki jih občutimo po izražanju nekega čustva. Naj malce poenostavim.


Prvič ste postali starši, dobite otroka. Čustva ob tem so radost, veselje, ljubezen občutki so nepopisno dobri. Se pravi počutite se dobro, če ne že čudovito.
Peljete se z avtom, čez pet minut bi morali biti v službi. Veste, da boste pozni in zdaj se, kot nalašč na vsakem križišču prižigajo še rdeči semaforji. Jezni ste kot ris. Pred vami pa vozi šofer, ki po vašem mnenju sploh ne bi smel dobiti izpita. Ko ga prehitevate, za trenutek pogledate v njegov avto in mu izbljuvate ves svoj strup. Se počutite dobro? Verjetno ne. To je kot tisti mali črv v lesu ki tako včasih tudi slišno grizlja les, vas pa grizlja občutek krivde. Saj veste, da bi morali prej od doma.

Torej čustva so dobra in slaba (splošna razdelitev).

Ali lahko kontroliram čustva?
Da. Ampak za dosego rezultata je potrebno spoznati sebe in delati na sebi. Vemo, da različni dogodki v nas vzbujajo različna čustva. Torej, naučiti se moramo spoznati sebe in kakšno čustvo nam izzove nek dogodek. Če je to čustvo slabo, kako reagiramo. Kakšen je rezultat slabega čustva? Je to grozen občutek in tisti mali grizljajoči črv?

1. Dogodki in reakcija
Torej če določeni dogodki v vas vzbudijo slaba čustva je vse kar morate spremeniti to, da drugače reagirate. Ne, res je, ni enostavno. To, kako reagiramo, so vzorci, ki smo jih naučeni, navajeni. Z veliko mero potrpežljivosti, marljivosti in kontrole se da naučiti drugače reagirati na določene dogodke.
Potrebno se je zavedati situacije, ki je za nas nevarna v tem smislu, da izzove slabe reakcije, posledično slaba čustva in občutke. Kadar se situacije zavedamo pred samo "eksplozijo" se je potrebno umiriti. Z počasnejšim dihanjem in z dobrim premislekom o tem, kaj bomo rekli in kako bomo reagirali, smo stopnjo slabih čustev (jeza, ljubosumnost, krivda...) že zmanjšali. Dostikrat se zgodi, da v takšni situaciji povemo nekaj, za kar nam je pozneje žal. Zato je dobro, da se prej umirimo in, da smo mi sami svoj gospodar. Torej tudi gospodar svojih čustev.

2. Spremembe
O tem kako lahko spremenimo sebe, se že pisala (preberete si lahko tukaj). S tem, ko bomo začeli drugače reagirati na dogodke in v sebi kontrolirali čustva, se bomo posledično tudi sami spreminjali in to na boljše. Sprejmite to spremembo samih sebe. Tudi okolica se bo zdela zdaj drugačna. Ljudje okoli vas bodo kakor po čudežu bolj prijazni. Te spremembe na ljudeh okoli vas, so posledica spremembe vas samih.

3. Delo, nadgradnja in vztrajnost
To, da ne podležemo starim vzorcem, zahteva nenehno delo na sebi. Ne bodite prestrogi do sebe, če vam zgodi, da se ujamete na starih tirnicah. Se zgodi. Ampak vi ste se tega zavedli! To je pomembno! Vsak samega sebe najbolj pozna, zato boste vedeli kaj in kako lahko še spremenite pri na sebi bolje. Vztrajajte, naj vas majhni lapsusi ne spravijo v slabo voljo. Le pogumno naprej.



Obstajajo dobra in slaba čustva. Če se vrnem na komentar, ki sem ga citirala na začetku in besedni zvezi "zdrava jeza", naj povem, da ni zdrave jeze. Jeza, kot čustvo je negativno, saj v nas vzbuja negativne občutke. Torej ni zdrave, svete ali kakršne koli jeze, ki bi bila dobra.

Ko se naučite kontrolirati lastna čustva in boste posledično živeli v bolj prijaznem svetu, vedite, da je vse mogoče. Pomembno pa je, da si zastavite cilje, da so čustva ob slikanju (v mislih) svojih ciljev dobra in, da vam vse skupaj vzbuja dobre občutke. Takrat boste šele uvideli, kakšna moč je v vas. V prav vsakem človeku!

You cannot make yourself feel something you do not feel, but you can make yourself do right in spite of your feelings.
~Pearl S Buck quotes  

Po jutru se dan pozna

Najtežje pri sami spremembi samega sebe, da kontroliraš svoje misli in, da se naučiš izogibati navadam, ki so bile v preteklosti slabe.
Pravijo, da to kar misliš, to si. Še več, kar misliš, o čem misliš, se bo zgodilo. Priznam, to kontroliranje lastnih misli je najzahtevnejša misija do zdaj. Misli so kot neubogljiv kuža brez povodca. Strašo rade zbezljajo nekam po svoje.

Zavedanje lastne pameti in njene sposobnosti

Človeka od živali loči pamet, oz. sposobnost, ki nam je dana, da jo uporabljamo v svoj prid. To, da je slaba karma, misliti negativno in ob tem vse to še podkrepiti s čustvi, nam je verjetno že jasno. Malo manj jasno pa je, če že ne kar megleno, kako se lotiti tega, da ne bomo škodili drugim in najbolj sebi.

 Ko zjutraj vstanete, nikar ne začnite dneva z jamranjem, v stilu: "Že spet je ponedeljek...", "Ah kako slabo sem spal...", "Ko bi se vsaj budilka pokvarila"

Saj veste tisti pregovor: "Po jutru se dan pozna". Sploh si ne predstavljate, kako je resničen.
Pa poglejmo pobližje. Recimo, da dan začnete z jamranjem. Pridete na stranišče in ugotovite da je zmanjkalo WC papirja. To vas spravi v nepopisno nejevoljo. Po glavi vam roji tisoč in ena misel....zakaj tisti, ki papir porabi, tega ne menja....pa ne zdaj bom moral dejansko vstati iz WC-ja in s spuščenimi hlačami po papir...pa to ni res, takšne stvari pa se dogajajo samo meni.
Zakaj se jezite zaradi takšnih banalnih stvari, kot je WC papir? Namesto papirja bi lahko zmanjkalo paste, pene za britje, deodoranta. Lahko bi celo imeli prazen akumolator, ko bi se hoteli odpeljati v službo. Pa so to res tako strašne stvari, zaradi katerih se neskončno jezite in stresate svoj gnev naokrog? Ali vas je res tisti voznik, ki vam je izsilil prednost resnično tako razjezil, da mu je potrebno pokazati tisto znano gesto s prstom in ga je v stilu sočne kletvice poslati v rodni kraj? Se ob tem bolje počutite?



Mislim, da ne. Vendar vseeno poglejmo, kako se bo nadaljeval tak dan, kot sem ga opisala. Prišli boste v službo, razjarjeni že od tistega trenutka, ko ste vstali. Sodelavcem boste razlagali kako se vam je dan grozno začel, kakšne nepojemljive stvari so se vam zgodile. Na službenem sestanku delujete zajedljivo in napadalno, kar povzroči, da se sodelavci raje distancirajo od vas. To seveda opazite, vendar ne veste zakaj so se odmaknili, saj ste pa vi ja en spoštovanja vreden, dober človek. Kako neki so si vas drznili izločiti in izobčiti? Vsakega dela, ki se ga ta dan lotite ne naredite v miru in v doglednem času. Moti vas milijon stvari. Ko vidite, da ne boste končali do roka, ki vam ga je šef postavil, se odločite, da ne boste šli na malico. Ker ste pač zgleden delavec. Ampak vseeno ste lačni, kruli vam, jezni ste še bolj, tokrat sicer sami nase.  Zavidate sodelavcem, ki so pravkar prišli nazaj iz malice. Spet začnete s tem, da kako so lahko srečni in privilegirani, da so šli na malico. Vam pa je šef dal toliko dela, da niti jesti ne utegnete. Delovnik se končuje, vam pa je ob misli na dom že kar malo slabo. Le kaj bom skuhala/kaj bo spet naša skuhala, ali bo sploh užitno? Otroci se bodo drli, pa zopet bo treba pregledati šolske torbe. Psa bo potrebno peljati na sprehod. In sigurno do TV pilota ne bom prišel pred deseto zvečer. Dan se odvije točno tako, kot se ga predvideli. Na koncu oditete jezni spat, prej se seveda sporečete še z možem/ženo. Zjutraj se zbudite in rečete: "Pa saj to ni res! Kako je lahko tako hitro jutro? Počutim se kakor, da bi me šleper povozil!"

Ves vaš dan je šel kratko malo po gobe, rakom žvižgat ipd.
Pa ne bi bilo potrebno, da je tako. Ko zjutraj vstanete in se vsedete na posteljo, recite: "Danes je nov dan in čas za nove priložnosti". Ali pa recite kaj drugega, le ne pritožujte se in ne jamrajte.


Če zmanjka WC papirja/laka za lase/pene za britje se le nasmehnite in si mislite, da se take stvari pač dogajajo ljudem, ki so živi! Hvala za to, da sem živ/a!
Ker ste previden voznik vidite avto, ki vam bo izsilil prednost. Zmanjšate hitrost, ter si prepevate dalje ob poslušanju jutranjega programa na radiu.
Sodelavcem poveste, kako se krasno počutite in spijete jutranjo kavo z njimi. Na sestanku pozorno poslušate in dajete argumentirane pripombe. Vso delo, ki vam ga je šef naložil naredite umirjeno. Časa imate še toliko, da pred malico še enkrat vse skupaj pregledate. Ko se vozite proti domu ste veseli, da boste kmalu videli spet moža/ženo in vajine glasne otroke, ki jih imate nadvse radi. Skupaj pripravita kosilo in pregledata torbe otrokom. Vmes otroci naredijo nalogo. Stvari so urejene in čas imate pred večerom še za družinski sprehod v naravo z vašim kužkom. Otroci so v postelji vi in vaš mož/žena pa si ogledata film ali pa se pogovarjata. Dan se konča prijetno. Zjutraj vstanete in rečete: "Vem, da bo danes krasen dan!"

Kaj je razlika med potekom prvega in drugega dne? Razlika je v vaših mislih, čustvih in odzivih na določene življenjske situacije.
Da, po jutru se dan pozna, zato se potrudite in vstanite dobre volje. Naj vas malenkosti ne iztirijo. Ob določenih lastnih napakicah, se le nasmejte na svoj račun. Smeh pomaga. Vedite, če se boste dobro počutili vi, tudi takšno energijo oddajate v okolico. Tako boste naredili nekaj dobrega ne le zase, ampak tudi za druge. Mar ni to enkratno?

Torej imamo pamet in uporabljajmo jo sebi v prid. Ne bodimo sami sebi ječarji. Ljudje imamo sposobnost odločanja! Torej odločimo se, da bomo dobre volje že zjutraj.

O moji novi strasti

"Ne smemo dovoliti,
da bi karkoli stalo med nami in knjigo,
ki bi lahko spremenila naše življenje."

Zadnje čase se zatekam k prebiranju knjig. Vendar sem pri izbiri literature postala malce izbirčna. Saj po odlični knjigi ne morem začeti s prebiranjem, sicer dobronamerne knjige, ki pa prejšnji ne seže niti do kolen.
Ali pač?

Ko imaš časa na pretek in ne moreš vsak dan pospravljati, se lotiš branja knjig. Televiziji se poskušam izogibati, sploh pa poročilom. Kadar sem ob večerih pogledala pozne novice in šla nato spat, se mi je zdelo, kot, da imam glavo težko 100 ton. Misli so mi begale sem ter tja o političnih zdrahah, korupciji, naravnih nesrečah. Ne, to res ni bil način, da se zazibljem v zdrav spanec. Zato sem 90% črtala poročila na moje urniku, kadar pa le pogledam kaj. A najraje berem. To je moja nova odkrita strast, moja ljubezen.


Knjige so resnično naše bogastvo. Spomnim se uganke: "Zaprta molčim, odprta učim", ki sem jo slišala kot otrok. Saj sem vedela kaj pomeni, da gre za knjigo in, da če bereš se tudi kaj naučiš. Ampak ob vsej tisti obvezni literaturi, ki smo jo kot otroci morali prebrati za domače branje, ob vseh tistih gimnazijskih bukvah, kot je Zločin in kazen (Dostojevski), sem se naučila iz njih bore malo. Zakaj? Ker je bilo to obvezno. V tistih rosnih letih je pa vse, kar je obvezno etiketirano z velikimi rdečimi črkami NE. Tako je tudi v meni počasi umirala želja po knjigah. Imela sem kratko malo odpor. Leta so minila in, ko sem dobila drugega otroka, sem prebrskala polico s knjigami v dnevni sobi. Našla sem nekaj knjig Agathe Christie in jih tudi prebrala. Vedno sem imela rada dobre napete zgodbe.
Življenje me je učilo in me še danes uči. Po zaslugi, najverjetneje, mojega nenehnega analiziranja same sebe, sem pred leti prišla do spoznanja, da postajam takšna, da si nisem niti malo všeč. Bila sem kot nek pes, ki nenehno bevska, ki mu nikoli ni nič prav. To nisem jaz, sem si dostikrat mislila. Najraje od vsega skupaj pa sem imela debate o tem, kako je vse slabo, slabe plače, slaba država, slabo vreme, slabe ceste....itd.
Ne, nisem si bila všeč. Vendar tudi nisem vedela, kako in kaj naj naredim, da bo stvar boljša. Če sem se z bližnjimi pogovarjala o tem, me niso razumeli. Verjetno so mislili, da spet preveč filozofiram in živim v nekem svojem svetu. Morda so imeli in imajo prav. A jaz ne vidim ničesar spornega v tem, da živim v svojem svetu, saj ga imam rada. No, da se vrnem nazaj. Začela sem si kar tako, spontano izposojati knjige, vedno na tematiko pozitivnega razmišljanja, iskanja samega sebe, odkrivanje svojega bistva. Prebirala sem jih z užitkom. So zanimive, življenjske. Večina avtorjev opisuje dejanske zgodbe ljudi iz vsakdana. Videla sem, da nisem sama s svojimi strahovi. Ogromno ljudi je bilo takih. Našli so se, postali boljši človek in na srečo sem se našla tudi jaz.


Pot je bila dolga, napeta, ovinkasta, včasih makadamska, ampak vredna vsake kapljice znoja, ki sem jo prelila na njej.
Moj pogled na svet in na stvari se je korenito spremenil. Proces učenja in zavedanja sebe, lastnega spreminjanja še zdaleč ni končan. Saj sem se, med drugim naučila tudi, da moraš delati na sebi vedno, vsak dan, vsak trenutek. Vedno si lahko boljši, pozitivnejši. Težko se je bilo otresti starih kalupov. To so stari naučeni miselni vzorci, ki sem jih bila navajena. Navada pa, kot pravijo in tudi drži, je železna srajca.

Ena takih navad je bila ta, ko mi otrok že stotič na dan rekel: "Mama, mama, mama..." in sem včasih rutisnko odgovorila z nejevoljnim "Jaaaa". Najprej sem premislila, kako lepo je imeti otroke, zdrave otroke, ki jih imaš rad in oni imajo radi tebe. A ni nekaj čudovitega in enkratnega, kadar otrok pove prvo besedo Mama? In kaj sem jaz delala, nejevoljno odgovarjam otroku z jAAAaaaAAA (češ, kaj je že spet). Otrok ne ve, da imam vsega polno glavo, da bi rada 10 minut tišine. On je preprosto tam, ima te rad, išče tvojo pozornost. S takim načinom in razmišljanjem sem spremenila ta del.
Še ena moja navada, ki sem jo imela, da sem vsemu in vsakemu hotela dokazati svoj prav, če sem le bila zares prepričana, da imam prav. Kam me je to peljalo? V frustracije, v nerazumevanje ljudi, v jezo, skratka v nič kaj pozitivnega. Tega ne delam več, ni treba za vsako ceno uveljavljati svoj prav. Povem enkrat na miren in razumen način, če naletim na odpor in nerazumevanje, se le nasmehnem in si v mislih povem "Seveda pa vsak lahko razmišlja tako, kot se njemu zdi prav".
Včasih sem si rada hranila svoj ego tako, da sem drugemu vzela njegovih 15 minut slave. O čem govorim? Nekomu zelo dosti pomeni, kadar je v središču pozornosti. Tako poznam osebo, ki zelo rada pove kakšno šalo. Zgodilo se je, da sem tisto šalo slišala že nekajkrat in mi preprosto ni bila več smešna. Ob prijetnem smejanju ostalih oseb sem jaz izustila: "Ahh, ta vic je pa star kot biblija. Stara fora, novo budalo". Ne samo, da sem prizadela osebo, ki je povedala šalo, ampak se v tistem hipu imela tudi sama strašno slabo vest. Da ne govorim o pogledih ljudi, ki so slišali to opazko.
To kar sem sedaj napisala, je le kanček sprememb, ki sem se jih naučila, trenirala in obvladala prav s pomočjo knjig. Vsaka knjiga nekaj nauči.

Tudi če ni najboljša, pa tudi če je bila tista, ki ste jo zadnjo prebrali 100 krat boljša, kot ta, ki jo berete. Vsak si zasluži priložnost, tako tudi knjiga. Kdo ve, morda vam po pa prav trenutna knjiga spremenila življenje.

“A room without books is like a body without a soul.” 
― Cicero

Naj bo sanjsko 2014!

Pa smo dočakali, leto 2014! Želje, sanje smo položili v različna voščila.

Predvsem je zanimivo, da mi je več kot 80% ljudi poleg zdravja, želelo še dobro službo. Želja je na mestu, saj sem brezposelna. Vendar pa po drugi strani ne bi smelo biti to tako nekje daleč, ta želja se zdi res včasih kot sanje. Kakor da bi si človek želel zadeti sedmico na lotu, ali jackpot. Služba bi morala biti nekaj samoumevnega za vse tiste, ki želimo delati, za vse tiste, ki želimo izboljšati ne samo svoje življenje, ampak neposredno doprinesti tudi v državno blagajno.

Leto 2014 bo prelomno. Tako čutim. Pa ne le zame, ampak za vso našo lepo deželico. Kakšna bo ta prelomnica, negativna ali pozitivna, je pa odvisno od vsakega posameznika. Zame bo to super leto. Pravzaprav najboljše do sedaj.



Imela bom službo, kjer bom delala na delovnem mestu s vso svojo vnemo in trudom. Uspešna bom in moje delo bo prav ovrednoteno. V tem letu se mi bo razjasnilo marsikaj. Mnogi obrazi bodo odšli iz mojega življenja. Pa ne zato, ker bi jih odgnala. Odgnalo jih bo lastno prepričanje v njihov superiorni ''jaz''. Saj veste, kadar tak človek vsaj za eno sekundo vidi svet v realnem stanju, to zna peklensko boleti.

V letu 2014 bomo izgubili dobre ljudi, ki so zaznamovali ne le naše družine, ampak tudi svet. Za marsikoga se bo življenje povsem obrnilo na glavo. Lahko rečem, da za veliko večino ljudi, ki danes sedijo v parlamentu. Slovenci se bodo zbudili iz dvajsetletnega spanja (če obstajajo 100 letne vode in še marsikaj, pa imamo mi pač 20 letno spanje) in namesto gostilniškega jamranja o tem, kako je vse narobe, spremenili pogled in se začeli boriti ZA boljšo prihodnost sebe in svojega potomstva.

Da. Leto 2014 bo čarobno. Kakor, da ni bilo v preteklosti sploh nikoli hudo, se bodo spremenile stvari na bolje. Miselnost bo drugačna, bolj svetla in cilji bodo jasno zastavljeni, pot pa ravna brez lukenj.



Torej dragi moji!
Hvala, da ste me brali v letu 2013. Hvala Vam za vaše komentarje, tako pisne kot ustne. Prav vsakega sem bila vesela.

Želim si, da bi vsak zase delal najbolj na sebi. Se razvijal v boljšo osebo. Se počutil dobro. Če bomo to dosegli, bo tudi leto 2014 dobro ali pa celo najboljše do zdaj. Imejte radi sebe in svoje bližnje.

Jaz pa se bom potrudila, da vas tudi v letu 2014 razveselim s kakšnim mojim sporočilo preko bloga.

Carpe diem!