Ah daj, res?

 
V duhu velecenjenega kapitalizma in pretiranega potrošništva je luč sveta ugledal mobilni telefon, ki ga proizvajajo na Kitajskem in na hrbtni strani nosi logotip ugriznjenega jabolka. Ua ua! Madona, kakšna evforija in veselje. Nadebudni mladci so se postavili v vrsto že včeraj zvečer in kampirali v Ljubljani in Mariboru pred prodajalnama.
Recesija vam pravim! 
Ah daj, res?

vir: 24ur


In kaj je fenomen telefona z ugriznjenim jabolkom? Da malo pogledam globje in širšo sliko. Zanimivo pri vsem tem je to, da ta fenomen ni povezan samo s tem telefonom, ampak tudi z dragimi avtomobili, motorji, oblekami priznanih modnih kreatorjev ipd.
Zakaj ljudje želimo imeti vse to in hrepenimo po tem? Nekateri verjetno jemljejo to kot statusni simbol. Enostavno nisi ''IN'', če nimaš tega.
Ah daj, res?
Če si ''IN'', si pomemben, ljudje se sukajo okrog tebe, vsi te imajo radi in imaš ogromno prijateljev.
Ah daj, res?

Ok to je pač višek tehnologije oz., če govorim o avtu najbolje ocenjeni avto v Top gear-u. Skratka ''must have'', ker pač imam rad/a take stvari. Pa me sploh ne briga koliko zadeva stane!
Ah daj, res?

Kakorkoli že....vsak kmetič ima svoje veselje.
Moj starejši sorodnik pravi, da to ni nič takega, da so že nekdaj stali v vrsti pred trgovino v dobi Zastave 101 in čakali od dveh ponoči, da so lahko naročili stoenko, bila je pestra izbira, ali bela barva ali pa vojaško zelena, oprema pa....kaj je to :). Bili so veseli, če je kdo kupil ''fičeka'', ''peglico'', ampak stoenka je pa bila top of the top.
Kako so se ljudem skozi nekaj desetletij spremenile prioritete. Pa, da ne bo zdaj kdo rekel, da se mi toži po prazgodovini ali pa, da me daje nostalgija. Pač stvar razmišljanja.
Postajamo vse preveč potrošniška družba, pomembne so materialne stvari, nikogar ne briga, če se recimo soseda tepeta vsak dan, poleg pa gleda dvoje otrok. Skoraj nikogar ne briga, če gre starka s polnimi vrečkami po stopnicah.

Koliko ljudi se odpelje mimo kraja prometne nesreče, čeprav bi lahko pomagali. Egoistična družba vase zagledanih osebkov smo. In, če sem kdaj koga vprašala zakaj tako, je sledil odgovor: "A bi se kdo ustavil, če bi mel jaz nesrečo....?" ali pa ''Ali bi meni kdo to ti to...?"
Ja dragi moji, ako vsi mislite tako, ne bo nikoli nihče ustavil, vam pomaga ali karkoli. In tako razmišljajo ponavadi ljudje iz časa seksualne revolucije, Woodstocka, flover power generacije, katerih moto je bil "Make love, not war!" Življenje je borba in očitno so ti ljudje postali imuni in odporni ali dobili trdo kožo. Ni več empatije, ni ničesar. Žalostno, mar ne?
Ironija pa je, da se njim to ne zdi tako. Povedali bodo, da je to pač v skladu s današnjim hitrim tempom življenja, da pač enostavno moraš biti prasec po karakterju (z vsem dolžnim spoštovanjem do živali), če hočeš preživeti.
Ah daj, res?

Razsvetlite torej mojo nevedno pamet in mi povejte, kaj bi vas stalo, da ste človek človeku. Da se zavedamo, da smo na koncu koncev vsi na istem? Danes ti meni, jutri jaz tebi? Kaj je tu tako težko razumeti oz. zakaj se vsi tega otepajo in bojijo kot hudič križa?
Kaj so vrednoste vsakega posameznika? In potem se čudimo, da je nekje nekdo ustrelil sina, drug je ubil očeta, tretji zaklal brata, četri je imel strelski pohod po osnovni šoli.
Da, nekaj je močno gnilega v deželi Šentflorjanski!
Ah daj, res?
 

Zgodbe ali novice

Naša državica, ki je vsaj meni eden od biserov Evrope, če samo pogledamo geografske značilnosti možnosti za turizem in kulturno dediščino, je še prilično mlada. Lahko bi rekla, da je v najboljših letih.
Zdi se pa, da je nekaj hudo narobe. Vsaj tak občutek dobi človek, ko si pogleda neko informativno oddajo. Veliko naših medijev pač znajo predstavit novico tako ekskluzivno in dramatično, da dobi že nek svoj prizvok. In vsak, ki ne razmišlja malo širše in verjame tej novici zato, ''ker so to pač rekli na TV'', je po moje v veliki zmoti. Zakaj? Medijske hiše, sploh komercialne, rade povejo novico tako dramatično, pravzaprav so profesionalci v pisanju in prirejanju novic v zgodbice.

 

Voditeljice in voditelji poročil pa morajo imeti kar nekaj igralskega talenta, da delajo grimase v skladu z novico.
Predstavljajte si, da je novica v bistvu takšna:

 »Gospe Malči je včeraj pobegnil muc, ki so ga kasneje našli v sosednji ulici, kjer je obtičal na drevesu. Rešil ga je tamkašnji stanovalec bloka.«

Zgoraj so dejstva. Vendar naši mediji to naredijo takole, da je malce bolj senzacionalno:

 »Gospa Malči je včeraj zgrožena ugotovila, da njenega mucka ni. Ga. Malči je zelo navezana na svojega mucka, saj živi samo z njim. Po večurnem, neutrudnem iskanju je ugotovila, da je ubogi muc pristal na krošnji orajške platane v sosednji ulici. Nemudoma se je sprožila reševalna akcija. Pogumen mladenič iz sosednjega bloka je splezal na drevo in rešil ubogo živalco. Ta zgodba ima vesel konec, lahko bi se pa končala tudi zelo tragično.«

 Ta dva primera zgoraj sta res malo za lase privlečena, a upam, da ste ugotovili, da novice danes niso več novice, ampak zgodbe, ki jih je treba spremeniti, dodelati, da bodo zanimive za bralca. Vsaka televizijska hiša se nagiba k večji gledanosti. Recept je preprost: »Dajmo raji to kar hoče zabavo, senzacionalnost.«

Zgornji posnetek pokaže, kako pripovedovalci zgodb izkrivljajo tudi samo sporočilo povedanega in kako potiho perejo možgane ljudem.

 Internetni portali, ki bi naj objavljali novice, objavljajo zgodbe. Prav zanimivi so pa naslovi, ki v bistvu niso namenjeni novicam ampak promociji recimo pevcev. Danes sem na portalu komercialne TV videla naslov Slovenska pevka izbrala drugega (namerno ne bom napisala za koga gre). Ker je človek že po naravi radovedno bitje klikneš na tale članek. Ugotoviš, da si ni izbrala drugega moža temveč nekoga, ki je pel z njo v duetu in seveda je na koncu članka pripopan še video spot pesmi.

Mediji ponavadi pokažejo le tisto plat zgodbe, ki je bolj dramatična, bolj gledljiva/berljiva ipd, ali pa bolje plačana za promocijo nekoga. Zakaj ne poročajo o dejstvih brez nekih olepšav in pretiranega uporabljanja pridevnikov?   Razumem, da se novice o recimo družinskih tragedijah, ne more prikazati v pozitivni luči. Pa vendar je splošen vtis o naših informativnih oddajah predvsem komercialnih televizij širiti strah in negativizem med ljudi. Včasih se mi zdi, da obstaja nekdo za vsem tem, ki lepo diktira kaj in kako se bo objavilo.

Trend pripovedovanja zgodb televizijskih voditeljev/voditeljic sem zaznala že pred leti na nemških komercialnih televizijah. Že takrat sem se spraševala, kako dolgo bo potrebno, da to pridrvi k nam. Oni pripovedujejo zgodbe, namesto da bi brali/poročali novice. In to samo za večjo gledanost. Zato pa jaz raje vzamem kakšno knjigo v roke in si tisto eno uro, dokler oni pripovedujejo zgodbice, preberem eno ali dve poglavji. Škoda mojega časa.

Dokler bo gledanost vse večja in večja oz. vsaj konstantna bodo pa na večini informativnih oddaj še vedno pripovedovali zgodbe, namesto poročali novice.

Lepa naša

Že nekaj časa razmišljam o patriotizmu, to je, da čutiš pripadnosti določenemu narodu, državi, skratka domoljubje. Ko sem bila še majhna frkljica je bila naša država J(Y)ugoslavija sestavljena iz 6-ih republik: Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna Gora in Makedonija ter dveh avtonimnih pokrajin (Kosovo in Vojvodina). Vsi otroci smo vedeli kdo je bil Tito, naši predniki (beri starši in stari starši) so v tistem času častili tovariša Tita. Bila sem stara 4 leta, ko je Tito umrl pa se ne spominjam točno tistega dneva. Sem pa gledala video posnetek kako so vsi žalovali. Bil je 4. maj 1980. Sirene so tulile, ves promet je zastal, vsi so jokali. Da boste mlade generacije imele vsaj predstavo, v kakšnih razsežnostih je bilo žalovanje si poglejte spodnji posnetek.

 

 Tudi po smrti Tita smo kot prvošolčki najbolj čakali kdaj bomo sprejeti v pionirsko organizacijo, kjer smo dobili modre Titovke in rdeče rutice in povedali slavno zaprisego: 

Danes, ko postajam pionir, 

dajem častno pionirsko besedo: 

da se bom pridno učil in delal, 

spoštoval starše in učitelje, 

da bom zvest in iskren tovariš, 

ki drži svojo obljubo; 

da se bom ravnal po zgledu najboljših pionirjev, 

da bom spoštoval slavna dejanja partizanov 

in napredne ljudi sveta, ki žele svobodo in mir; 

da bom ljubil svojo samoupravno domovino, 

Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo, 

 njene bratske narode in narodnosti 

in gradil novo življenje, polno sreče in radosti.

-->
Čeprav je bila prisega obarvana z ideologijo tistega časa, pa je vseeno dala misliti nam, ki smo bili takrat stari 7 let. Vsaj približno smo vedeli, kaj pomeni beseda prisega. Obljubili smo, da se bomo pridno učili ter spoštovali starše in učitelje. 

25. maj je bil vedno poseben dan - rojstni dan Tita in takrat se je nosila Titova štafeta, velik dogodek in praznik za tisti čas. Vsi smo hoteli nositi to štafeto.

Da ne govorim, kakšne proslave so naredili v Beogradu - glavnemu mestu nekdanje Jugoslavije v čas Titovemu rojstnemu dnevu - Dnevu mladosti:

 

Ob dnevu mladosti so bili sedmošolci vedno sprejeti v mladisnko organizacijo. Bile so tudi delovne brigade, bratstvo in enotnost med narodi. 

So bile tudi črne strani Titovega režima, a danes hočem samo dati primerjavo, kako so nas, kot otroke učili v duhu patriotizma, v duhu: "Bodi ponosen, da si Jugoslovan!". In tudi bili smo ponosni.

 

Kaj pa danes? 

A so naši otroci ponosni, da so Slovenci? A mi, kot odrasli delavski narod, čutimo pripadnost Sloveniji? A se v šolah učijo, kako ljubiti lastno domovino in narod? Nikoli še nisem slišala, da bi kdo rekel: "Tako sem ponosen in vesel, da sem se rodil v tej majhni deželi pod Alpami, da sem Slovenec". Še največ domoljublja sem slišala od zdomcev, ki že lep čas živijo po svetu. 

 

Kako naj imajo naši otroci radi Slovenijo, če je pa mi, njihovi starši, nimamo? A si ne jemljejo vzgled otroci po nas? Boste rekli, ja pa kako naj imam to državo rad, kaj pa je naredila zame? Samo davke nabija, cene gredo v nebo, narod nima od česa živeti...

A resno tako mislite? Vlado smo si izvolili sami, zdaj pljuvamo čez njo! Mislim, da kogarkoli bi izvolili, bi se še vedno debate ob šankih nadaljevale. Da narod nima od česa živeti težko verjamem. Namreč parkirišča raznih trgovskih centrov so polna. Kapitalizem nas je navadil na potrošništvo do take mere, da redko kdo obvlada teorijo o tistem, kar pa res potrebujemo za življenje. Dopovedali so nam, da pa ta in ta proizvod moramo nujno imeti in mi kot ocve ajde v trgovino.

Vprašajte osnovnošolca, ki je star 7 let, če ve kdo je predsednik Slovenije. Me prav zanima kakšne odgovore boste dobili.

Kot narod bi se vsi, vsak izmed nas, moral korenito spremeniti, da bi potem bila sprememba globalna. Ampak ne, mi raje povemo takole:"Ja kaj bom pa jaz, navaden smrtnik spremenil". Potem se ta miselnost razpase in se širi kot kuga. 

Slovenci, pohlevni hlapčevski narod, poln zavisti in nerganja. Nacionalni šport Slovencev pa je jamranje, v stilu: oh kako smo ubogi, kako nas življenje/politika/delodajalec tepe. Le vkup, le vkup uboga gmajna! 

--> Nič se ne bo premaknilo kar tako. Vsakemu eno pošteno brco v rit, pa zavihajmo rokave, pljunimo v roke in se lotimo sprememb. Vsak zase, nato pa vsi skupaj. Verjamem, da je v slogi moč! Nehajmo gledati na vse samo iz zavistnega zornega kota! Pomagajmo raje drug drugemu! Krepimo duh pravega Slovenca, ki je deloven človek in takšen, ki mu ni vseeno za lastno prihodnost in prihodnost njegovih potomcev.  

Imam virozo...

Že nekaj časa se nisem oglasila....shame on me!

Danes, no že včeraj, me je v službi presenetil moj namizni računalnik. Odprem Chrome in piše Chrome stopped working, enako se je zgodilo pri Mozzila Frefoxu in Internet Explorer-ju. Mislim si wtf!?!? No še dobro, da nimam na svojem računalniku samo teh brskalnikov ampak tudi Opero, ki je pa začuda delala.
Ok, prevrtim si svoj film nazaj, kaj sem delala v petek, a je vse delalo, kaj sem lahko pogledala, a sem namestila v kateri brskalnik kakšno razširitev in se spomnim da sem v Chroma dala nek toolbar. V redu, vržem dol firefoxa pa chroma, ju ponovno namestim. Ne gre. Poskusim ju odpreti v safe-mode-u, ne gre. Pregledam disk z Avastom in Malwarebytes, Avast ne zazna nič ta drug pa 12 sumljivih datotek, ki jih seveda izbrišem.
Pa restartam računalnik in zaženem operacijski sistem Windows 7 v safe mode-u. Lej ga zlomka, odpre se tako Firefox, kakor tudi Chrome. Pobrišem vso to nesnago od razširitev in poskusim spet restartat, tokrat z normalnim zagonom. A-a....it doesn't work.
Nič, očitno moj antivirusni program Avast ni ok, ker se mi je že od vsega začetka zdelo, da je to nek virus. Preko Opere si snamem antivirusni program in anti malware program, tako rekoč all in one, Ad-aware antivirus. Vržem Avasta dol instaliram Ad-avare. Seveda je potreben restart. Zaženem ''full scan'' in si med tem časom z neta snamem še program Spybot, ga instaliram in zaženem. Oba 2 najdeta še neke sumljive file, ki jih odstranim. A štorije še ni bilo konec. Grem na kavo, držim čike in vžigalnik v roki. Seveda nerodna kot sem, mi vžigalnik pade direkt na stopalo od koder se odbije pod kafe avtomat. Pa to ne moreš verjamit, Toni Kukoč in Messi v isti personi. Hehehe. Časa za zezanje z računalnikom zmanjkuje, ker moram domov, kjer na hitro poberem cote iz stojala, dam naslednjo rundo prat. O priporočena pošta, Hvala g. Durs, da ste se spomnili name z davkom na zemljišče. Neprecenljivo. Prileti mlajši sin in pove, da nima nekega delovnega zvezka za matematiko. Ker ga pa poznam sem skoraj 80%, da je zvezek ostal v šoli, ali pa ga je kak sošolec pomotoma dal v svojo torbo. Ni panike, grem jutri zjutraj s tabo, mu rečem in bom učiteljico prosila, naj malo pogleda in pove tvojim sošolcem. Hitro letim na sestanek šolskega sklada in se na poti do šole stegnem kot novorojeno tele, ko pade iz krave, tik pred vhodnimi vrati šole. Ja nič draga moja, je treba vstat pa it naprej. Ko grem po stopnicah se smejim sama sebi. Ponoči me je začel boleti želodec, da nisem spala skoraj nič, ampak prečepela na wc školjki in brala knjigo Zig Ziglarja Vidimo se na vrhu. Imela sem blažen mir, noben mi ni ''gušil''. Danes pa v službi ni nič drugače Firefox in Chrome sta se odločila za štrajk...IE pa - ja kdo ga pa še sploh uporablja. Nima veze. Jaz se ne vdam! Zaženem spet spybota in Ad-aware vmes v profile manager-u od Firefoxa zbrišem privzeti profil in naredim novega. Aleluja! Aleluja! It's alive! hahaha. FF dela Chrome se je sicer še nekaj časa mulil, a ko je videl, da nima šanse proti moji vztrajnosti se je vdal!
Vem, da niste vsi doma na računalniškem področju. Ne vzemitze prosim tega pisanja, kot nek računalniški članek. V tem spletu dogodkov sem vam hotela prikazati le, da se še tako ''bav bav'' zadeva ne zdi toliko strašna, če imate pozitiven pogled na vse skupaj. Če bi me iztirilo že delovanje brskalnikov si zamislite kako bi se mi takrat odvijal dan. Tudi jaz sem se nekaj naučila: ni važno, če te nekaj zeza in ne dela, tiu moraš to sprejeti kot izziv in biti bolj pozitivno trmast in vztrajen da nadaljuješ in greš proti cilju, no matter what!

Anger management

Kako se poprimemo z obvladovanjem jeze. Verjetno ima vsak svojo metodo. Malce se bom poigračkala s stricom Google-om in našla nekaj metod. Vsako bom pokomentirala v svojem stilu. Preden nadaljujete, naj vas opozorim, da vsakršno prekomerno zadrževanje na mojih blogih BAJE škoduje zdravju. Za vse stranske učinke se obrnite na dimnikarstvo Beltinci.

Asertivno vedenje je izraz, s katerim poimenujemo zaupanje v svoje sposobnosti ter zavzemanje za svoje pravice. Pomeni tudi spoštovanje samega sebe ter razvijanje učinkovite komunikacije, s čimer zmoremo:
- mirno vztrajno in odločno zagovarjati svoje pravice, kadar je to prav in pošteno;
- izraziti občutke (telesne simptome) povzročitelju, če nas žali, ponižuje, kriči na nas…;
- s spoštovanjem izraziti nasprotovanje, kadar se z nečim ne strinjamo;
- delovati z jasnim namenom (ciljem);
- biti del rešitve, ne problema.

1. Asertivno vedenje, ta metoda je za navadnega smrtnika dokaj težka. Si kar predstavljam nekaj ljudi (v določenih situacijah tudi sebe), ko mi prekipi, vrže ven varovalke, udari mi para skozi ušesa….kakorkoli. To, da se takrat obvladaš zahteva veliko  samokontrole. Da pa naj še takrat s spoštovanjem izrazim svoje mnenje? Saj ne rečem, lepo bi bilo, bom delala na tem, ampak včasih enostavno preveč impulzivno in nagonsko odreagiram. A sem zato žival?
2. Ali je to res potrebno? Ta metoda ni od strica G., ampak izhaja iz knjige Magija velikopoteznega mišljenja, ki jo je napisal Dr. David Schwartz. V določenem poglavju razlaga, da kadar smo v konfliktu s kom, naj se poskusimo malce ustaviti, se ”nekaj korakov oddaljiti” in se vprašati: “Ali je to res potrebno?”. Moram reči, da sem metodo že preizkusila v 6 od 10 poizkusov mi je celo uspelo. Ampak, ko je uspelo meni in sem bila čisto umirjena in se uvidela, da se je brezpredmetno iti dalje besedno vojno, je počilo na drugi strani. “So-konfliktor” je namreč mislil, da ga jemljem takole malo za šalo, da se delam malce “norca” in, da se vedem kakor visoka dama, ki nima v riti luknje.
http://svetovalnicakameleon.si/splosno/obvladovanje-jeze/ si lahko ogledate nekaj zelo zanimivih nasvetov za obvladovanje jeze. Najbolj pri srcu pa mi je vsekakor tale: - zgrabite blazino in znesite jezo nad njo (jo boksajte, vpijte vanjo).…najbrž bi še bolj pomagalo, če si nalepimo sliko osebe na blazino, ki nas je razpištolila. Tole je bil malo bolj zabaven del, vendar pa je sledeče vsekakor primerno za testiranje:  Če čutite, da izgubljate nadzor nad jezo, SE USTAVITE, GLOBOKO DIHAJTE IN ŠTEJTE DO DESET!….tu imam sicer malo mešano mnenje, nekaj od 1. točke se mi mota po glavi.
Če nobena metoda za vas ne štima, se javite Charlie-u Sheen-u hehehe… za tečaj obladovanja jeze

ali pa mogoče Jack-u Nickolsonu:

Meni je mama dala najboljši nasvet glede obvladovanja jeze in vseh negativnih občutkov, ki jih lahko v nas vzbudi drug človek. Enostavno zamižite in se tega človeka predtavljajte kako pred vami v tangicah pleše na drogu. Deluje – preverjeno.
Imejte lep dan in ne jezite se preveč

How to stay positive…this is the question!

Danes je spet eden tistih dnevov, ko se zavedam vse trdote življenja. Ok! Ampak ne bom obupala. Vem, da je življenje kot vožnja z vlakcem. Vzponi in padci. Ampak tudi padec ni nujno, da je padec. Če pa je že, pa vstaneš, si posliniš rano na kolenu in greš naprej. E, nema zime za eskime. Danes sem se naučila, da nekateri ljudje ne znajo videt osebo takšno, kakršna je. Vidijo neko svojo predstavo oz. jo popredalčkajo na podlagi prvega vtisa. Žalostno, res. A, vendar ne obsojam. Kot pravijo 100 ljudi, 100 čudi.  Še vedno smo kompleksna družba, sestavljena iz mnogih členov. Najosnovnejša sestavina je pa človek. Ljudje smo različni. suhi, debeli, majhni, veliki, pametni, neumni, črni, rumeni, beli, verni, ateisti, pritlikavi, pohabljeni, ženske, moški itd. A, bolj ko razmišljam o tem, bolj sem prepričana, da si nismo tako različni! Zakaj?
Pa poglejmo od začetka…


Kadar se človek rodi je najčistejše spiritualno bitje. Ima še čisto dušo. In vsi smo se rodili tako! Enaki. Ne glede na okolje, vero in kulturo! Kaj nas je spremenilo? Zakaj smo si različni? Pa, da ne bo kdo zdaj pikolovski, zdaj ne govorim o fizičnem izgledu, na to bom prišla pozneje.
Starši nas učijo, kaj lahko in kaj ne. Okolica v kateri odraščamo nam daje neke smernice in moralne, nepisane zakone, ki bi se jih naj držali. Šola prinese svoje. Kmalu postanemo kopija, ali bolje rečeno odsev vse tistih dejavnikov, ki so nas zaznamovali tako ali drugače skozi naše življenje. Se sploh zavedamo, kdo in kakšni smo v resnici? Kakšni bi bili, če na nas ne bi vplivalo toliko stvari? Ni prepozno, da spoznamo sami sebe. Ampak, brez muje se še čevelj ne obuje, zato je pa treba pljunit v roke in delati na sebi. Spoznati tisto globje bistvo, ki ga nosimo v sebi.

Problem je, ker smo kot posamezniki preveč slepi. Pomembne so nam stvari, ki v bistvu sploh niso toliko važne. Ja, boste rekli….tako so nas učili. Res je! Poudarek je na besedici SO nas učili.
Zdaj pa je čas za “moment of truth”…kdaj pa smo sami sebe kaj učili. Kdaj smo pa ne glede na mnenja ostalih razvili svoje unikatno, edinstveno mnenje o neki  zadevi? In, če smo ga že, ali smo ga “upali” izrazit na dostojanstven način seveda? Malo je ljudi, ki to obvladajo.
Postavite sami sebi vprašanje in odgovorite si iskreno: “Kdaj sem prebral res dobro knjigo?”. Pa ne govorim zdaj o neki SiFi knjigi, ali kriminalki. Govorim o knjigi, ki vas lahko nekaj nauči, oz. vas nauči razmišljati z lastno glavo…po presoji vsakega posameznika pač.
Če hočeš delati sam na sebi, se moraš naučiti tudi pogovarjat sam s sabo. Pa, ok….to zdaj ne bo zgledalo v stilu, da grem jaz po pločniku pa si rečem: “Hej, Lidija….kako si kaj, dajve se midve malo pomenit.” Verjetno bi kmalu prihiteli možje v belem. Dobila bi lep bel jopič in bi lahko objemala sama sebe “Moja, moja”.


Mišljen je miselni pogovor samega s sabo. Poslušajte se, poslujašjte svojo notranjost, naučite se prepoznavati vse tiste sprožilce, skratka postanite sam sebi najboljši prijatelj. Ta prijatelj vas ne bo razočaral, če ne boste sami tega želeli. Ta prijatelj je eden najbolj pametnih ljudi, kar jih poznate. Ta prijatelj, kar je zelo dobro, je vedno ob vas, tako v veselih, kot v težjih trenutkih. Ta prijatelj je vsak sam sebi!
Naučite se imeti radi sami sebe. Le tako boste lahko imeli radi tudi druge.
Kar pa se fizičnih značilnosti ljudi tiče….V bistvu smo vsi eno….pa ne govorim v bibličnem smislu. Vsaka stvar, vsako živo bitje je le frekvenca energije, ki oddaja določene vibracije. Iluzijo o trdosti materije nam pričarajo naše oči in ostala čutila.  :) Ne, ni se mi zmešalo. Vprašajte strica Google-a o Kvantni fiziki, pa vam bo marsikaj jasno. Za pokušino pa si poglejte tale kratki animirani filmček, ki na zelo preprost način razloži osnovo tega, kar sem  zdaj napisala.

Pa btw, ni nujno, da se strinjate z mano . Čudovito bi bilo, da imate lastno mnenje o vsem tem kar sem napisala. Če je tako, vam (pa tudi sebi) čestitam. Dosegla sem svoj namen!

Parlament ali otroški vrtec?

Včeraj je bila oddaja Preverjeno, kot ponavadi je nisem gledala. Ker pa je nekdo od mojih virtualnih prijateljev objavil povezavo na Facebook-u do portala 24ur, kjer je bil odlomek od prej omenjene oddaje, sem ga seveda šla pogledat.

V bistvu sem lahko videla in slišala, da eni nimajo pojma o čem govorijo! Fiskalno pravilo, kaj je to? Pa kako pri milem bogu pričakujete, da bo to vedel navade človek, če pa Vi dragi politiki ne veste. Kar pa je še večji absurd, uporabljajo take besede, kot so: fiskalno pravilo, bonitetna ocena, transparentno poslovanje in še bi se lahko kaj našlo.

Naš parlament je podoben otroškemu vrtcu, še bolj pa igri otrok v peskovniku. Kadar se nočejo oz., kvazi ne morejo zmeniti glede npr.: pokojninske reforme, Zakona o malem delu ipd., morajo narediti referendum, ki stane ”samo” nekaj milijonov. Ja, pa kaj je to nam? Pičkin dim! Otroci gredo k učiteljici in zatožijo: “Učiteljica, Janezek mi pa ne da lopatke nazaj! Pa udaril me je!”
Naši politiki pa obrnejo vse na rajo in si potem kao umijejo roke, češ, saj ste nas Vi izvolili in zdaj ste vi sprejeli/ovrgli ta zakon na referendumu! Yea right!

In komu se bo hlapčevski Slovenček pritožil? Mogoče dimnikarstvu Beltinci? Smo samo tiho in kimamo, le ob šanku se kje kdaj najde kakšen pametnjakovič, ki bi “tote politike fse postrelo…” Na bruhanje mi gre, res!

Ali pa tisto o kupljenih maturitetnih spričevalih in plagiatorskemu magistrskemu delu! To se dogaja, se mi zdi, samo v naši ljubi deželici pod alpami! no ob tem naj dodam še en lep video, kjer Adi Smolar lepo prepeva:”Lepa si Slovenija, sam mau preveč si skregana…”

No mogoče pa bo res 21. decembra kaj bolje. Ne verjamem, da bo konec sveta, meni pa, da se bo nekaj zgodilo, da se bo svet popravil. Nasplošno gledano, je večina ljudi zamorjenih, ne vidijo izhoda, vsi so negativni, nebeden ne bi nikomur pomagal.

Če se bomo potrudili in pomagali sočloveku po svojih najboljših močeh, bomo tudi mi enkrat prišli do cilja. Kaj pa nas stane, da komu pridržimo vrata? Da rečemo hvala ali prosim? Da zaželimo varnostniku pred vhodom v službene prostore Dober dan? To so res malenkosti, vendar nam takšne malenkosti polepšajo dan!
Bodimo človek človeku, pozabimo na stare vzorce obnašanja in stremimo k boljšemu jutri, ne le zase, ampak za vse ljudi, ki nas obdajajo v življenju!
Carpe diem!