Spremembe, učenje, spoznanje

Trenutno sem v takšnem obdobju življenja, ko mi ne gre vse po začrtanih poteh. Vendar vem, da bo tudi to minilo. Nič ne traja večno, torej, tudi to obdobje v katerem sem zdaj, se mora enkrat končati.
Ujeta sem v svoje misli, občutke. Premlevam tisoč in eno stvar, ki sem jih prebrala v teh zadnjih dveh letih.
Delam na sebi z vso vnemo, saj se prekleto dobro zavedam, da človek lahko spremeni le in samo samega sebe.
Torej učim se biti pozitivna, pomagati drugim in se ne ujeti v rutino vsakdanjega dne. Ja, prav razmišljate....to je res težko. Pa vendar, če si vztrajen, če imaš jasen cilj pred sabo in delaš na tem, se stvari počasi obračajo.
Lahko rečem, da mi ne uspeva vedno. Ampak se zaradi tega ne obsojam. Ljudje smo zmotljivi, delamo napake. Naša reakcija na naše zmote je tista, ki nas naredi velike ali majhne. Vsaka napaka nas namreč nekaj nauči. Bodimo hvaležni za to. Tudi jaz sem. Čeprav se včasih ujamem, da si kar naglas rečem: ''A ti je bilo tega treba...'', nakar se ustavim malce pomislim in se nasmejim sama sebi.

Ena težjih stvari, ki se je, priznam, še zdaj nisem odvadila povsem, je govorjenje o osebi, ki ni prisotna pogovoru. Vendar sem našla dobro rešitev. Vedno kadar se pogovarjam in pogovor nanese na nekoga, ki ni poleg, govorim o tistem človeku le dobre stvari. Težko je vztrajati, ker sogovorec  nemalokrat želi slišati naše mnenje o nečem slabem.. Ljudje smo bitja, zelo kompleksna, zelo inteligentna in včasih tudi zelo zlobna.


Poskušala sem se postaviti v vlogo osebe, katero se ogovarja. Kako je hudo slišati govorice na svoj račun. Človek, ki je deležen tega, je zelo prizadet potrt, predvsem pa zgubi zaupanje v nas. Na drugi strani, če govorimo dobro o človeku, izpostavimo njegove dobre lastnosti in dejanja, mu lahko to le dvigne samozavest. Zakaj bi morali brusiti jezike in prenašati ''babje čenče''?
Velikokrat se zgodi, da obsojamo nekoga za neko stvar, ki smo jo slišali od drugega človeka, ta jo je pa spet od drugega itd. Prvič je samo logično, da takšna informacija ni resnična. Drugič pa.... kdo smo mi, da bi nekomu sodili in ga obsojali? Tako kot imajo vsake oči svojega malarja, tako ima 100 ljudi 100 različnih pogledov na enak dogodek.
Žal obstajajo ljudje, ki se naslajajo nad bolečino posameznika. So kot paraziti, recimo Bela omela, ki se gosti na drevesu, kot parazit. Iz njega črpa hrano. Takšni ljudje, ki živijo kot zajedavci in črpajo energijo iz svojega ''gostitelja''. Temu lahko naredimo konec. Kako? Spremeniti moramo sami sebe v tem smislu, da nas govoričenje in ''mešanje dreka'' takšnih oseb ne bo prizadelo. Njihove besede niso odraz našega življenja, marveč njihovega karakterja in včasih tudi njihovega življenja. To je dolgotrajen proces, vendar se izplača.

Lovim se tudi, a mi gre že kar precej dobro, pri kontroliranju jeze. Jeza je v bistvu negativno čustvo. Je odraz naše vzgoje naših življenjskih smernic, naukov, okolja in še kakšnega faktorja. Lahko se naučimo kontrolirati svoje izbruhe. Boste rekli: ''Ja, je pa lažje govoriti, kot narediti.'' Res je ni lahko! Se pa da!
Tu lahko povem, da pišem iz lastnih izkušenj. V partnerstvu recimo, ko se poznate ''v nulo'', ko točno veste s čim boste partnerja raznežili, nasmejali pa tudi razjezili, lahko rečem, da ima vsak od partnerjev vsaj 50% platna in škarij v svojih rokah. Pride do situacije, kjer recimo jezik prehiti razum. Vam partner pove nekaj sočnih. Kaj se takrat v nas dogaja? ''Kako mi lahko to govori? Ko pa ve, kaj vse jaz naredim, koliko se žrtvujem itd....'' V nas začne počasi vreti. Če se v tem trenutku ne zasučemo 180 stopinj v razmišljanju, sledi čez nekaj sekund prepir, ki potem eskalira v besede, ki jih kasneje največkrat obžalujemo.


Naučila sem se, da v tistem trenutku preklopim v glavi na nek smešen prizor, ali iz filma, ali iz realnega življenja. Posledično se mi nariše nasmeh na ustih. Posledično partner misli, da se smejim iz njega in ga to še bolj podžge. Preden pa bi iz partnerjeve strani bilo izrečeno kaj hudega, se mu približam in mu rečem: ''Smejim se zato, ker vidim, kako bi se zdaj za neko banalno stvar na smrt skregala. Veš dragi, življenje je prekratko za to. Rada te imam!'' Včasih pa si zapojem tudi refren pesmi T. Domicelja, Vem, da danes bo srečen dan.
Ko se to naredila prvič, da vam ne rečem kakšna reakcija je bila s strani mojega partnerja. Gledal me je res kot tele v nova vrata. Vendar sem ga s vsem skupaj uspela toliko zmesti v pozitivno stran, da se je začel smejati tudi on.
Hočem reči, da so stvari, ki jih lahko izboljšamo, s katerimi posledično vplivamo tudi na druge. Vendar le s tem, da začnemo spreminjati sami sebe.

Nobena pot do uspeha ni lahka! Je pa uspeh oz. cilj zato toliko slajši, ko ga dosežemo :)