Naključje ali?

Po rojstvu drugega otroka, leta in po končani porodniški nisem imela službe. Prijavila sem se na Zavod za zaposlovanje. Takrat sem imela končano le Gimnazijo in bila po poklicu (tako je pisalo v takrat še aktualni delovni knjižici) gimnazijski maturant. Vedela sem, da kot gimnazijec nisem konkurenčna na trgu delovne sile. Da biti gimnazijec brez dokončane fakultete v bistvu ne pomeni prednosti, ampak kvečjemu slabost. Zato sem svetovalko na zavodu vprašala ali sofinancirajo kakšen študij ali prekvalifikacijo. Že od nekdaj je bila moja želja delo z računalnikom, konkretneje programiranje. In na mojo veliko presenečenje je zavod financiral v celoti izobraževanje odraslih za poklice, ki so na trgu iskani, med njimi je bil tudi poklic elektrotehnik računalništva. Tako sem zaprosila za financiranje moje prekvalifikacije. Po uspešno zaključenem testu sposobnosti, ki ga je izvedel zavod, sem se podala na pot šolanja. Stara 30 let sem se znašla spet med srednješolskimi klopmi. Svetovalka me je sicer posvarila, da se je šolsko leto začelo že septembra, jaz pa sem začela konec novembra. Vedela sem, da bo naporno, ne samo zaradi dveh otrok od katerih sem enega še dojila, ampak tudi zaradi tega ker so moji sošolci bili skoraj 3 mesece s snovjo pred mano, tako tudi z testi. Verjela sem vase in sem vedela, da jaz to zmorem, zato sem zavihala rokave.
Z vsakim od profesorjev sem se dogovorila kdaj opravljam preizkuse znanja za snov, ki je v bistvu nisem poslušala. Tako sem v januarju nadoknadila vse in tudi za sprotno snov opravila vse teste.
Še danes se spomnim profesorice, ki je poučevala predmet Algoritmi in programski jeziki. Učila nas je osnove programiranja v C++ programskem jeziku. Jasno je, da je v tistem enem letu, kolikor je trajalo izobraževanje to znanje, ki smo ga osvojili, le kapljica v morje od programiranja. Vsak teden nam je vsaj enkrat dala jasno vedeti, da smo vsi, razen mladeniča, ki je štel nekje 20-21 let, prestari, da bi uspeli kot programerji. A zame to ni predstavljalo prepreke, zame je to bil bolj izziv in jaz obožujem izzive.
Gnala me je lastna motivacija, zato sem bila obenem tudi najboljša ”dijakinja” v tisti generaciji izobraževanja odraslih. Konec marca sem začela s pisanjem prošenj delodajalcem iz računalniške smeri, čeprav smo poklicno maturo opravljali komaj v maju. Bila sem povabljena na razgovor k enemu podjetju S., ki je delovalo v industrijski coni v Mariboru. Ker vem, da je tam ogromno podjetij sem se odločila, da nekaj dni prej poiščem točno lokacijo, kje se to podjetje nahaja. Ko sem se tako vozila po industrijski coni me je pot pripeljala tudi do velike sončno rumene stavbe. Pred stavbo se je nahajalo veliko parkirišče z zapornicami. Ko sem tako zasanjano gledala v to prečudovito stavbo, sta iz stavbe prikorakala dva poslovneža, uglajena, vsak s svojo aktovko v rokah. Takrat sem si tako zaželela, da bi tudi jaz delala nekoč v tej stavbi, pa čeprav sploh nisem vedela katero podjetje deluje tam in s čim se sploh ukvarjajo. Našla sem lokacijo podjetja, ki sem ga iskala in opravila tudi razgovor, a žal neuspešno. Pa nič zato, nisem vrgla puške v koruzo. Še naprej sem pošiljala prošnje. Vsak dan sem redno spremljala nove objave za delovna mesta preko spleta. Naletela sem na en razpis, kjer so potrebovali osebo mojega profila. Bilo je napisano, da gre za izmensko delo in sama pri sebi sem si mislila, da je to spet neka trgovina, kjer prodajajo računalniško opremo. Ko sem oglas prebirala dalje, je bilo navedeno, da so želena znanja pisanje programske kode, delo na zbirkah podatkov ipd. Takrat sem se vsega skupaj kar malo ustaršila. A po krajšem razmisleku sem si rekla: “Ja kaj pa se mi lahko zgodi oz. kaj izgubim, če pošljem prošnjo in življenjepis?” Ugotovila sem, da nič ne izgubim, le pridobim lahko novo službo. Konec meseca maja, točno na sinov 10-i rojstni dan sem bila povabljena na razgovor. Mislim, da količina mojega računalniškega znanja ni niti toliko pripomogla k temu, da sem službo dejansko dobila, kot dejstvo, da sem šla na razgovor čisto neobremenjeno, polna optimizma. Po podpisu pogodbe so mi povedali, da se dejansko delo odvija na drugi lokaciji. Razložili so mi pot do moje službe in vsa polna pričakovanja sem se čez en teden odpravila v novo službo. Bolj, ko sem se vozila proti službi, bolj sem imela občutek, da sem pa jaz že tukaj enkrat bila. In glej ga zlomka. Pot, ki so mi jo opisali me je vodila točno do sončno rumene velike stavbe. Od začudenja sem kar obstala. Uresničili sta se mi v bistvu 2 želji, da delam v tej prečudoviti stavbi in, da sem kljub napovedi profesorice, da smo skoraj vsi prestari za programerje, to tudi postala! Zdaj teče že šesto leto odkar delam v veliki, sončno rumeni stavbi kot programerka.
Dandanes razumem, da je moč misli in želje nekaj skoraj magičnega. 
Deluje po principu: To kar misliš, to si. 
Ali povedano drugače: Kakorkoli misliš pozitivno ali negativno – vedno imaš prav – vedno se bo zgodilo točno tako kot si misliš.
Jaz sem se odločila za pozitivno!