Odrasli otroci

Otroci na pragu odraslosti, se pogosto soočajo s težavami razvoja lastnega mnenja in uveljavitev le-tega. Kako torej prebroditi najenostavneje tisti del mladosti, ki je najranljivejši a hkrati tudi najlepši.

Kakšen odnos imate s svojimi starši?

Moja mama mi je večkrat rekla: "Ko boš odrasla, boš videla, da sem imela prav..." Ja pa kaj še!! Takrat je moja pamet plavala v nekem pink svetu, kjer so bili vsi prijazni, vsi čudoviti in nobeden tak, ki bi ti želel škoditi. Uveljavljanje lastnih interesov mi je predstavljalo dnevne prepire predvsem s mojo mamo, ki je, moram priznati, to stoično prenašala. Ko sem bila stara 12 let, sem komaj čakala, da bom stara 18 let, ker potem bom velika, odrasla! Šla bom lahko kamorkoli in s komerkoli in noben ne bo imel pravice mi ničesar očitat, kaj šele komandirat! Naj povem tako za informacijo, da je bilo to v času, ko ni bilo pri vsaki bajti računalnika. Internet je bil v pleničkah, mobilni telefonov ni bilo, srečni smo bili, da smo imeli vsaj stacionarne in kaj je to WiFi se nam niti sanjalo ni. Kratice kot so lol, imao, xoxo itd nismo poznali. A smo imeli svoje stvari. Namesto na Facebook-u smo se družili na šolskem igrišču ali pa v kakšni zidanici v goricah. Bilo je luštno in nepozabno obdobje.

Tudi takrat smo bili kot mladi mulci uporniški in hoteli imeti svoj prav. Moji starši so me vsake toliko postavili na realna tla. Recimo ob polnoletnosti, so še vedno veljala podobna pravila, kot takrat, ko sem imela 12 let. Seveda, je mama rekla "Dokler si pod najino streho in te midva preživljava, veljajo najina pravila"

A to ne pomeni, da nisem smela imeti svojega mnenja. Seveda sem ga lahko! Večkrat smo imeli konstruktivno debato, kjer se lahko povedala svoje mnenje, ki ga je bilo potrebno tudi argumentirati. Torej so mi starši dovolili odrasti. Seveda ob stalnem vodenju in dajanju nasvetov. A tudi oni so se sčasoma naučili, da mi lahko svetujejo, vendar bom jaz naredila, kot se meni zdi prav.

Skozi leta sem pa ugotovila, da marsikateri odrasel človek, po letih vsaj, se vede v družbi svojih staršev, kot nebogljeno pišče, ki ne sme izraziti svojega mnenja, če ni enako kot mamino/očetovo. Zakaj je to tako? Verjetno zaradi pretirano zaščitniškega odnosa s strani staršev skozi celotno obdobje. To ne pomeni samo tega, da so otroka učili, da se ne teka po cesti, da se ne pogovarja z neznanci ipd. To pomeni včasih tudi to, da se namesto otrok dela domače naloge ter se prebere knjigo, da potem lahko otrok napiše obnovo. Zakaj bi moralo iti po težji poti, če lahko gre po lažji, si je mislil otrok.
Pa tudi nekaterim staršem,  predvsem mamica ogromno pomeni, ko se lahko pohvali pred svetovnim občestvom, kakšno veeeeliko petico je dobil njihov otrok pri domačem branju. A res? Jo je dobil otrok, ali pa morda njegova mamica? To pomeni tudi to, da veliko otrok nima delovnih navad, kar se tiča dela po hiši ali gospodinjskih opravil. Odvisni so od svojih staršev. To seveda v času adolescence prija otrokom. A, ko odrastejo, vidijo, da sami ne znajo ničesar, da so odvisni od svojih staršev. Da zaradi vsega tega niti nimajo pravice kaj povedati!

Torej delajo starši otrokom levjo uslugo, kar pa žal, otroci spoznajo prepozno.

Zato je prav, da se otroci naučijo, včasih tudi na težki način, da brez IČ ni NIČ. 

Vprašanje na začetku je bilo, kako se razumete s svojimi starši, dobro. Lahko poveste svoje mnenje? Ga kdo upošteva?

Treba si je to izboriti, saj nekateri starši težje razumejo, da njihov otrok ni več star 8 let, ampak je star 18, 28 ali celo več, pa ga še zmeraj tretirajo, kot majhnega otroka, ki ne ve nič in je odvisen od njih.

Pa samo še to, drage mame, če boste hčerki včasih rekle, da je ona na vrsti za kuhanje bo vam čez čas hvaležna. Očetje pa kar dajte svojemu sinu včasih kak izvijač ali kladivo v roke, če ne drugega bo vedel vsaj razliko!