sanje-akcija-sprememba-cilj

Ko tako minevajo minute, ure, dnevi in leta, se tudi naše fizično telo stara. Naš duh pa se lahko stara in bogati, ali pa stara in počasi hromi. Od nas je odvisno kakšen bo naš duh.
Potrebno je delati na sebi, rasti, raziskovati. Biti radoveden in iskati odgovore. To je ena najzanimivejših stvari, ki jo lahko počnejo otroci, odrasli in tudi starejši ljudje. Živimo v dobi interneta, kjer je shranjenih ogromno informacij. Torej, zakaj ne bi malce raziskovali. Mogoče naletimo na nekaj kar v nas vzbudi zanimive občutke. Ali nas celo prebudi. Besedilo pesmi Amazing Grace dobro opisuje v delu prve kitice moje življenje. Pravi namreč:

I once was lost but now am found,
Was blind, but now I see.

V prevodu to pomeni: Bil sem zgubljen, toda zdaj sem najden. Bil sem slep, toda zdaj vidim.
Lahko rečem, da sem zdaj pri mojih letih bila večino časa slepa. Tavala sem brezciljno po neki poti, ki ni bila moja pot. Nisem videla, kako si kompliciram življenje, kako tolčem z glavo v zid.
Moje življenje je teklo po naukih in navodilih staršev, ki sem jih iz srca hvaležna. Vzgajala sta me po svojih najboljših močeh. Dosti sem se naučila od njiju. Pa vendar vsak starš nehote spravi tudi svoje otroke v nek okvir. Otroke učimo kaj je prav in kaj narobe. Da si ne smemo želeti velikih stvari, da moramo biti skromni. Ugotovila sem, da si lahko želimo velike stvari! Poglejmo samo kako smo se naučili gledati na denar. Ta vzorec se seveda prenaša na naše potomce in tako dalje.



Denarja ni nikoli bilo. Kredit, limit. Vedno se je za neko stvar "šparalo'' in vedno sem kot otrok imela nekje zadaj v glavi tudi to, da nismo premožni. Da niti nikoli ne bomo. Da je dobro, če že "preguramo" mesec. Vedela sem, da starši nimajo denarja. To vedenje je bilo globoko zakoreninjeno v meni, tako globoko, da se še danes včasih zalotim v starih miselnih vzorcih. Problem je bil pri šolskih potrebščinah, pri oblačilih, včasih celo pri hrani. Vendar sta starša delala na tem, da otroci pomanjkanja ne bi občutili. Moja starša sta se redkokdaj sporekla. Ko pa sta se, je bilo to samo zaradi denarja.
Denar je zato dobil negativen predznak. Kako si naj želim več denarja, ko pa se to ne sme. Denar mi je bil sinonim za kredite, limite, pomanjkanje in kreganje. Moram biti zadovoljna s tem kar imam, saj je skromnost lepa čednost.
Ko sem odrasla sem se ubadala z iskanjem služb. Prvo službo za nedoločen čas sem dobila po dopolnjenem 30-em letu starosti. Seveda je čez leto dni padel kredit in še limit. Živela sem iz meseca v mesec. Životarila, praktično. Zakaj? Naučila sem se to, da v življenju nimam denarja. Navadila sem se. To je pogubna navada vam povem.

Ne samo, da si želim več denarja, tudi imela ga bom. Ker si to zaslužim, ker vem, da zmorem.
Po prebranju zgornjega stavka, se bo najbrž začel marsikdo režati in si sam pri sebi mislil tisto: "Sanja svinja kukuruz, a kukuruza nema". Malce pomislite zakaj ste tako pesimistični. Zato, ker ste odraščali v podobnih razmerjih kot jaz. Zato, ker ste naučeni in sprogramirani, da tako mislite.
Se imate za slabega človeka? Najbrž ne. Zakaj pa potem mislite, da si tudi vi ne zaslužite več denarja? Ne veste?
Vem zakaj. Seveda si ga zaslužite, vendar se vsega skupaj malce bojite. Zdaj ste namreč v svoji udobni zoni. Se pravi imate službo, kjer zaslužite komajda za položnice in hrano. Skratka za golo preživetje. Strah je tisti, ki vas drži nazaj. Bojite se namreč prositi za večjo plačo. Ali pa celo, da bi dali odpoved in si poiskali bolje plačano delo. Mogoče bi celo postali uspešen podjetnik. Kdo ve!...A vse to se ne bo zgodilo, ker vas je strah! Prvi izgovor bo seveda, da služb v tem času ni in, da se je treba oklepati tiste, ki jo pač imate.


Spet smo pri spremembah. Ne morete moliti in samo prositi, da se bo nekaj zgodilio, sami pa ne boste niti s prstom mignili. Če si želite blagostanja, se pravi več denarja, potem tudi sami nekaj naredite v tej smeri. Že stari ljudje so namreč znali povedati: "Pomagaj si najprej sam, pa ti bo tudi Bog pomagal". Res je! To ne velja le za denar. To velja za katerokoli stvar, ki si jo želite. Ne samo želite, sanjate o njej in vas ob vsem tem prevevajo nepopisni občutki zadovoljstva, sreče in topline.
Odločitev je sicer čisto vaša. Če vam je življenje takšno, kot ga trenutno živite všeč, ga živite še naprej. V kolikor pa bi radi sami kreirali svoje življenje, je pa čas za akcijo. Ne jutri ali enkrat naslednji teden, ampak zdaj.
Če pa še vedno mislite, da je vaše cilje nemogoče doseči, ker (priznajte 100 milijonov izgovorov) ni tega ali onega, se vprašajte naslednje:
Če bi mislil, da moj cilj ni nemogoč, kaj bi naredil? 
No, in to je vaš prvi korak.

Lahko brzdamo svoja čustva?

Na predhodnem blogu sem dobila en zanimiv komentar:

Kaj je dobra volja? Zgolj odsotnost slabe volje? Ali je to sprijaznjenost z vsako situacijo? Biti dobre volje tako, da potlačiš jezo, stran, napetost vodi v depresije, bipolarne motnje ali še kaj hujšega... Malo zdrave jeze po mojem ne škodi... recimo takole neosebno ob nogometni tekmi ;-) (šajbca)

Ne bom analizirala, ali secirala komentarja. V oči mi je padla besedna zveza "zdrava jeza". Ne vem zakaj, vendar sem se takoj ob prebiranju tega komentarja spomnila na izraz "sveta jeza". Sicer res nima eno z drugim čisto nič. Zato danes pišem o čustvih.

Če gledam matematično kakšna realna števila obstajajo? Pozitivna in negativna (na grobo rečeno). Tako obstajajo tudi pozitivna in negativna čustva. Kako vemo katero je slabo (negativno) in katero čustvo je dobro (pozitivno)? Za vsem tem ni nikakršna matematična formula ali neka znanost. To nam povedo občutki, ki jih občutimo po izražanju nekega čustva. Naj malce poenostavim.


Prvič ste postali starši, dobite otroka. Čustva ob tem so radost, veselje, ljubezen občutki so nepopisno dobri. Se pravi počutite se dobro, če ne že čudovito.
Peljete se z avtom, čez pet minut bi morali biti v službi. Veste, da boste pozni in zdaj se, kot nalašč na vsakem križišču prižigajo še rdeči semaforji. Jezni ste kot ris. Pred vami pa vozi šofer, ki po vašem mnenju sploh ne bi smel dobiti izpita. Ko ga prehitevate, za trenutek pogledate v njegov avto in mu izbljuvate ves svoj strup. Se počutite dobro? Verjetno ne. To je kot tisti mali črv v lesu ki tako včasih tudi slišno grizlja les, vas pa grizlja občutek krivde. Saj veste, da bi morali prej od doma.

Torej čustva so dobra in slaba (splošna razdelitev).

Ali lahko kontroliram čustva?
Da. Ampak za dosego rezultata je potrebno spoznati sebe in delati na sebi. Vemo, da različni dogodki v nas vzbujajo različna čustva. Torej, naučiti se moramo spoznati sebe in kakšno čustvo nam izzove nek dogodek. Če je to čustvo slabo, kako reagiramo. Kakšen je rezultat slabega čustva? Je to grozen občutek in tisti mali grizljajoči črv?

1. Dogodki in reakcija
Torej če določeni dogodki v vas vzbudijo slaba čustva je vse kar morate spremeniti to, da drugače reagirate. Ne, res je, ni enostavno. To, kako reagiramo, so vzorci, ki smo jih naučeni, navajeni. Z veliko mero potrpežljivosti, marljivosti in kontrole se da naučiti drugače reagirati na določene dogodke.
Potrebno se je zavedati situacije, ki je za nas nevarna v tem smislu, da izzove slabe reakcije, posledično slaba čustva in občutke. Kadar se situacije zavedamo pred samo "eksplozijo" se je potrebno umiriti. Z počasnejšim dihanjem in z dobrim premislekom o tem, kaj bomo rekli in kako bomo reagirali, smo stopnjo slabih čustev (jeza, ljubosumnost, krivda...) že zmanjšali. Dostikrat se zgodi, da v takšni situaciji povemo nekaj, za kar nam je pozneje žal. Zato je dobro, da se prej umirimo in, da smo mi sami svoj gospodar. Torej tudi gospodar svojih čustev.

2. Spremembe
O tem kako lahko spremenimo sebe, se že pisala (preberete si lahko tukaj). S tem, ko bomo začeli drugače reagirati na dogodke in v sebi kontrolirali čustva, se bomo posledično tudi sami spreminjali in to na boljše. Sprejmite to spremembo samih sebe. Tudi okolica se bo zdela zdaj drugačna. Ljudje okoli vas bodo kakor po čudežu bolj prijazni. Te spremembe na ljudeh okoli vas, so posledica spremembe vas samih.

3. Delo, nadgradnja in vztrajnost
To, da ne podležemo starim vzorcem, zahteva nenehno delo na sebi. Ne bodite prestrogi do sebe, če vam zgodi, da se ujamete na starih tirnicah. Se zgodi. Ampak vi ste se tega zavedli! To je pomembno! Vsak samega sebe najbolj pozna, zato boste vedeli kaj in kako lahko še spremenite pri na sebi bolje. Vztrajajte, naj vas majhni lapsusi ne spravijo v slabo voljo. Le pogumno naprej.



Obstajajo dobra in slaba čustva. Če se vrnem na komentar, ki sem ga citirala na začetku in besedni zvezi "zdrava jeza", naj povem, da ni zdrave jeze. Jeza, kot čustvo je negativno, saj v nas vzbuja negativne občutke. Torej ni zdrave, svete ali kakršne koli jeze, ki bi bila dobra.

Ko se naučite kontrolirati lastna čustva in boste posledično živeli v bolj prijaznem svetu, vedite, da je vse mogoče. Pomembno pa je, da si zastavite cilje, da so čustva ob slikanju (v mislih) svojih ciljev dobra in, da vam vse skupaj vzbuja dobre občutke. Takrat boste šele uvideli, kakšna moč je v vas. V prav vsakem človeku!

You cannot make yourself feel something you do not feel, but you can make yourself do right in spite of your feelings.
~Pearl S Buck quotes  

Po jutru se dan pozna

Najtežje pri sami spremembi samega sebe, da kontroliraš svoje misli in, da se naučiš izogibati navadam, ki so bile v preteklosti slabe.
Pravijo, da to kar misliš, to si. Še več, kar misliš, o čem misliš, se bo zgodilo. Priznam, to kontroliranje lastnih misli je najzahtevnejša misija do zdaj. Misli so kot neubogljiv kuža brez povodca. Strašo rade zbezljajo nekam po svoje.

Zavedanje lastne pameti in njene sposobnosti

Človeka od živali loči pamet, oz. sposobnost, ki nam je dana, da jo uporabljamo v svoj prid. To, da je slaba karma, misliti negativno in ob tem vse to še podkrepiti s čustvi, nam je verjetno že jasno. Malo manj jasno pa je, če že ne kar megleno, kako se lotiti tega, da ne bomo škodili drugim in najbolj sebi.

 Ko zjutraj vstanete, nikar ne začnite dneva z jamranjem, v stilu: "Že spet je ponedeljek...", "Ah kako slabo sem spal...", "Ko bi se vsaj budilka pokvarila"

Saj veste tisti pregovor: "Po jutru se dan pozna". Sploh si ne predstavljate, kako je resničen.
Pa poglejmo pobližje. Recimo, da dan začnete z jamranjem. Pridete na stranišče in ugotovite da je zmanjkalo WC papirja. To vas spravi v nepopisno nejevoljo. Po glavi vam roji tisoč in ena misel....zakaj tisti, ki papir porabi, tega ne menja....pa ne zdaj bom moral dejansko vstati iz WC-ja in s spuščenimi hlačami po papir...pa to ni res, takšne stvari pa se dogajajo samo meni.
Zakaj se jezite zaradi takšnih banalnih stvari, kot je WC papir? Namesto papirja bi lahko zmanjkalo paste, pene za britje, deodoranta. Lahko bi celo imeli prazen akumolator, ko bi se hoteli odpeljati v službo. Pa so to res tako strašne stvari, zaradi katerih se neskončno jezite in stresate svoj gnev naokrog? Ali vas je res tisti voznik, ki vam je izsilil prednost resnično tako razjezil, da mu je potrebno pokazati tisto znano gesto s prstom in ga je v stilu sočne kletvice poslati v rodni kraj? Se ob tem bolje počutite?



Mislim, da ne. Vendar vseeno poglejmo, kako se bo nadaljeval tak dan, kot sem ga opisala. Prišli boste v službo, razjarjeni že od tistega trenutka, ko ste vstali. Sodelavcem boste razlagali kako se vam je dan grozno začel, kakšne nepojemljive stvari so se vam zgodile. Na službenem sestanku delujete zajedljivo in napadalno, kar povzroči, da se sodelavci raje distancirajo od vas. To seveda opazite, vendar ne veste zakaj so se odmaknili, saj ste pa vi ja en spoštovanja vreden, dober človek. Kako neki so si vas drznili izločiti in izobčiti? Vsakega dela, ki se ga ta dan lotite ne naredite v miru in v doglednem času. Moti vas milijon stvari. Ko vidite, da ne boste končali do roka, ki vam ga je šef postavil, se odločite, da ne boste šli na malico. Ker ste pač zgleden delavec. Ampak vseeno ste lačni, kruli vam, jezni ste še bolj, tokrat sicer sami nase.  Zavidate sodelavcem, ki so pravkar prišli nazaj iz malice. Spet začnete s tem, da kako so lahko srečni in privilegirani, da so šli na malico. Vam pa je šef dal toliko dela, da niti jesti ne utegnete. Delovnik se končuje, vam pa je ob misli na dom že kar malo slabo. Le kaj bom skuhala/kaj bo spet naša skuhala, ali bo sploh užitno? Otroci se bodo drli, pa zopet bo treba pregledati šolske torbe. Psa bo potrebno peljati na sprehod. In sigurno do TV pilota ne bom prišel pred deseto zvečer. Dan se odvije točno tako, kot se ga predvideli. Na koncu oditete jezni spat, prej se seveda sporečete še z možem/ženo. Zjutraj se zbudite in rečete: "Pa saj to ni res! Kako je lahko tako hitro jutro? Počutim se kakor, da bi me šleper povozil!"

Ves vaš dan je šel kratko malo po gobe, rakom žvižgat ipd.
Pa ne bi bilo potrebno, da je tako. Ko zjutraj vstanete in se vsedete na posteljo, recite: "Danes je nov dan in čas za nove priložnosti". Ali pa recite kaj drugega, le ne pritožujte se in ne jamrajte.


Če zmanjka WC papirja/laka za lase/pene za britje se le nasmehnite in si mislite, da se take stvari pač dogajajo ljudem, ki so živi! Hvala za to, da sem živ/a!
Ker ste previden voznik vidite avto, ki vam bo izsilil prednost. Zmanjšate hitrost, ter si prepevate dalje ob poslušanju jutranjega programa na radiu.
Sodelavcem poveste, kako se krasno počutite in spijete jutranjo kavo z njimi. Na sestanku pozorno poslušate in dajete argumentirane pripombe. Vso delo, ki vam ga je šef naložil naredite umirjeno. Časa imate še toliko, da pred malico še enkrat vse skupaj pregledate. Ko se vozite proti domu ste veseli, da boste kmalu videli spet moža/ženo in vajine glasne otroke, ki jih imate nadvse radi. Skupaj pripravita kosilo in pregledata torbe otrokom. Vmes otroci naredijo nalogo. Stvari so urejene in čas imate pred večerom še za družinski sprehod v naravo z vašim kužkom. Otroci so v postelji vi in vaš mož/žena pa si ogledata film ali pa se pogovarjata. Dan se konča prijetno. Zjutraj vstanete in rečete: "Vem, da bo danes krasen dan!"

Kaj je razlika med potekom prvega in drugega dne? Razlika je v vaših mislih, čustvih in odzivih na določene življenjske situacije.
Da, po jutru se dan pozna, zato se potrudite in vstanite dobre volje. Naj vas malenkosti ne iztirijo. Ob določenih lastnih napakicah, se le nasmejte na svoj račun. Smeh pomaga. Vedite, če se boste dobro počutili vi, tudi takšno energijo oddajate v okolico. Tako boste naredili nekaj dobrega ne le zase, ampak tudi za druge. Mar ni to enkratno?

Torej imamo pamet in uporabljajmo jo sebi v prid. Ne bodimo sami sebi ječarji. Ljudje imamo sposobnost odločanja! Torej odločimo se, da bomo dobre volje že zjutraj.

O moji novi strasti

"Ne smemo dovoliti,
da bi karkoli stalo med nami in knjigo,
ki bi lahko spremenila naše življenje."

Zadnje čase se zatekam k prebiranju knjig. Vendar sem pri izbiri literature postala malce izbirčna. Saj po odlični knjigi ne morem začeti s prebiranjem, sicer dobronamerne knjige, ki pa prejšnji ne seže niti do kolen.
Ali pač?

Ko imaš časa na pretek in ne moreš vsak dan pospravljati, se lotiš branja knjig. Televiziji se poskušam izogibati, sploh pa poročilom. Kadar sem ob večerih pogledala pozne novice in šla nato spat, se mi je zdelo, kot, da imam glavo težko 100 ton. Misli so mi begale sem ter tja o političnih zdrahah, korupciji, naravnih nesrečah. Ne, to res ni bil način, da se zazibljem v zdrav spanec. Zato sem 90% črtala poročila na moje urniku, kadar pa le pogledam kaj. A najraje berem. To je moja nova odkrita strast, moja ljubezen.


Knjige so resnično naše bogastvo. Spomnim se uganke: "Zaprta molčim, odprta učim", ki sem jo slišala kot otrok. Saj sem vedela kaj pomeni, da gre za knjigo in, da če bereš se tudi kaj naučiš. Ampak ob vsej tisti obvezni literaturi, ki smo jo kot otroci morali prebrati za domače branje, ob vseh tistih gimnazijskih bukvah, kot je Zločin in kazen (Dostojevski), sem se naučila iz njih bore malo. Zakaj? Ker je bilo to obvezno. V tistih rosnih letih je pa vse, kar je obvezno etiketirano z velikimi rdečimi črkami NE. Tako je tudi v meni počasi umirala želja po knjigah. Imela sem kratko malo odpor. Leta so minila in, ko sem dobila drugega otroka, sem prebrskala polico s knjigami v dnevni sobi. Našla sem nekaj knjig Agathe Christie in jih tudi prebrala. Vedno sem imela rada dobre napete zgodbe.
Življenje me je učilo in me še danes uči. Po zaslugi, najverjetneje, mojega nenehnega analiziranja same sebe, sem pred leti prišla do spoznanja, da postajam takšna, da si nisem niti malo všeč. Bila sem kot nek pes, ki nenehno bevska, ki mu nikoli ni nič prav. To nisem jaz, sem si dostikrat mislila. Najraje od vsega skupaj pa sem imela debate o tem, kako je vse slabo, slabe plače, slaba država, slabo vreme, slabe ceste....itd.
Ne, nisem si bila všeč. Vendar tudi nisem vedela, kako in kaj naj naredim, da bo stvar boljša. Če sem se z bližnjimi pogovarjala o tem, me niso razumeli. Verjetno so mislili, da spet preveč filozofiram in živim v nekem svojem svetu. Morda so imeli in imajo prav. A jaz ne vidim ničesar spornega v tem, da živim v svojem svetu, saj ga imam rada. No, da se vrnem nazaj. Začela sem si kar tako, spontano izposojati knjige, vedno na tematiko pozitivnega razmišljanja, iskanja samega sebe, odkrivanje svojega bistva. Prebirala sem jih z užitkom. So zanimive, življenjske. Večina avtorjev opisuje dejanske zgodbe ljudi iz vsakdana. Videla sem, da nisem sama s svojimi strahovi. Ogromno ljudi je bilo takih. Našli so se, postali boljši človek in na srečo sem se našla tudi jaz.


Pot je bila dolga, napeta, ovinkasta, včasih makadamska, ampak vredna vsake kapljice znoja, ki sem jo prelila na njej.
Moj pogled na svet in na stvari se je korenito spremenil. Proces učenja in zavedanja sebe, lastnega spreminjanja še zdaleč ni končan. Saj sem se, med drugim naučila tudi, da moraš delati na sebi vedno, vsak dan, vsak trenutek. Vedno si lahko boljši, pozitivnejši. Težko se je bilo otresti starih kalupov. To so stari naučeni miselni vzorci, ki sem jih bila navajena. Navada pa, kot pravijo in tudi drži, je železna srajca.

Ena takih navad je bila ta, ko mi otrok že stotič na dan rekel: "Mama, mama, mama..." in sem včasih rutisnko odgovorila z nejevoljnim "Jaaaa". Najprej sem premislila, kako lepo je imeti otroke, zdrave otroke, ki jih imaš rad in oni imajo radi tebe. A ni nekaj čudovitega in enkratnega, kadar otrok pove prvo besedo Mama? In kaj sem jaz delala, nejevoljno odgovarjam otroku z jAAAaaaAAA (češ, kaj je že spet). Otrok ne ve, da imam vsega polno glavo, da bi rada 10 minut tišine. On je preprosto tam, ima te rad, išče tvojo pozornost. S takim načinom in razmišljanjem sem spremenila ta del.
Še ena moja navada, ki sem jo imela, da sem vsemu in vsakemu hotela dokazati svoj prav, če sem le bila zares prepričana, da imam prav. Kam me je to peljalo? V frustracije, v nerazumevanje ljudi, v jezo, skratka v nič kaj pozitivnega. Tega ne delam več, ni treba za vsako ceno uveljavljati svoj prav. Povem enkrat na miren in razumen način, če naletim na odpor in nerazumevanje, se le nasmehnem in si v mislih povem "Seveda pa vsak lahko razmišlja tako, kot se njemu zdi prav".
Včasih sem si rada hranila svoj ego tako, da sem drugemu vzela njegovih 15 minut slave. O čem govorim? Nekomu zelo dosti pomeni, kadar je v središču pozornosti. Tako poznam osebo, ki zelo rada pove kakšno šalo. Zgodilo se je, da sem tisto šalo slišala že nekajkrat in mi preprosto ni bila več smešna. Ob prijetnem smejanju ostalih oseb sem jaz izustila: "Ahh, ta vic je pa star kot biblija. Stara fora, novo budalo". Ne samo, da sem prizadela osebo, ki je povedala šalo, ampak se v tistem hipu imela tudi sama strašno slabo vest. Da ne govorim o pogledih ljudi, ki so slišali to opazko.
To kar sem sedaj napisala, je le kanček sprememb, ki sem se jih naučila, trenirala in obvladala prav s pomočjo knjig. Vsaka knjiga nekaj nauči.

Tudi če ni najboljša, pa tudi če je bila tista, ki ste jo zadnjo prebrali 100 krat boljša, kot ta, ki jo berete. Vsak si zasluži priložnost, tako tudi knjiga. Kdo ve, morda vam po pa prav trenutna knjiga spremenila življenje.

“A room without books is like a body without a soul.” 
― Cicero

Naj bo sanjsko 2014!

Pa smo dočakali, leto 2014! Želje, sanje smo položili v različna voščila.

Predvsem je zanimivo, da mi je več kot 80% ljudi poleg zdravja, želelo še dobro službo. Želja je na mestu, saj sem brezposelna. Vendar pa po drugi strani ne bi smelo biti to tako nekje daleč, ta želja se zdi res včasih kot sanje. Kakor da bi si človek želel zadeti sedmico na lotu, ali jackpot. Služba bi morala biti nekaj samoumevnega za vse tiste, ki želimo delati, za vse tiste, ki želimo izboljšati ne samo svoje življenje, ampak neposredno doprinesti tudi v državno blagajno.

Leto 2014 bo prelomno. Tako čutim. Pa ne le zame, ampak za vso našo lepo deželico. Kakšna bo ta prelomnica, negativna ali pozitivna, je pa odvisno od vsakega posameznika. Zame bo to super leto. Pravzaprav najboljše do sedaj.



Imela bom službo, kjer bom delala na delovnem mestu s vso svojo vnemo in trudom. Uspešna bom in moje delo bo prav ovrednoteno. V tem letu se mi bo razjasnilo marsikaj. Mnogi obrazi bodo odšli iz mojega življenja. Pa ne zato, ker bi jih odgnala. Odgnalo jih bo lastno prepričanje v njihov superiorni ''jaz''. Saj veste, kadar tak človek vsaj za eno sekundo vidi svet v realnem stanju, to zna peklensko boleti.

V letu 2014 bomo izgubili dobre ljudi, ki so zaznamovali ne le naše družine, ampak tudi svet. Za marsikoga se bo življenje povsem obrnilo na glavo. Lahko rečem, da za veliko večino ljudi, ki danes sedijo v parlamentu. Slovenci se bodo zbudili iz dvajsetletnega spanja (če obstajajo 100 letne vode in še marsikaj, pa imamo mi pač 20 letno spanje) in namesto gostilniškega jamranja o tem, kako je vse narobe, spremenili pogled in se začeli boriti ZA boljšo prihodnost sebe in svojega potomstva.

Da. Leto 2014 bo čarobno. Kakor, da ni bilo v preteklosti sploh nikoli hudo, se bodo spremenile stvari na bolje. Miselnost bo drugačna, bolj svetla in cilji bodo jasno zastavljeni, pot pa ravna brez lukenj.



Torej dragi moji!
Hvala, da ste me brali v letu 2013. Hvala Vam za vaše komentarje, tako pisne kot ustne. Prav vsakega sem bila vesela.

Želim si, da bi vsak zase delal najbolj na sebi. Se razvijal v boljšo osebo. Se počutil dobro. Če bomo to dosegli, bo tudi leto 2014 dobro ali pa celo najboljše do zdaj. Imejte radi sebe in svoje bližnje.

Jaz pa se bom potrudila, da vas tudi v letu 2014 razveselim s kakšnim mojim sporočilo preko bloga.

Carpe diem!

Spremembe, učenje, spoznanje

Trenutno sem v takšnem obdobju življenja, ko mi ne gre vse po začrtanih poteh. Vendar vem, da bo tudi to minilo. Nič ne traja večno, torej, tudi to obdobje v katerem sem zdaj, se mora enkrat končati.
Ujeta sem v svoje misli, občutke. Premlevam tisoč in eno stvar, ki sem jih prebrala v teh zadnjih dveh letih.
Delam na sebi z vso vnemo, saj se prekleto dobro zavedam, da človek lahko spremeni le in samo samega sebe.
Torej učim se biti pozitivna, pomagati drugim in se ne ujeti v rutino vsakdanjega dne. Ja, prav razmišljate....to je res težko. Pa vendar, če si vztrajen, če imaš jasen cilj pred sabo in delaš na tem, se stvari počasi obračajo.
Lahko rečem, da mi ne uspeva vedno. Ampak se zaradi tega ne obsojam. Ljudje smo zmotljivi, delamo napake. Naša reakcija na naše zmote je tista, ki nas naredi velike ali majhne. Vsaka napaka nas namreč nekaj nauči. Bodimo hvaležni za to. Tudi jaz sem. Čeprav se včasih ujamem, da si kar naglas rečem: ''A ti je bilo tega treba...'', nakar se ustavim malce pomislim in se nasmejim sama sebi.

Ena težjih stvari, ki se je, priznam, še zdaj nisem odvadila povsem, je govorjenje o osebi, ki ni prisotna pogovoru. Vendar sem našla dobro rešitev. Vedno kadar se pogovarjam in pogovor nanese na nekoga, ki ni poleg, govorim o tistem človeku le dobre stvari. Težko je vztrajati, ker sogovorec  nemalokrat želi slišati naše mnenje o nečem slabem.. Ljudje smo bitja, zelo kompleksna, zelo inteligentna in včasih tudi zelo zlobna.


Poskušala sem se postaviti v vlogo osebe, katero se ogovarja. Kako je hudo slišati govorice na svoj račun. Človek, ki je deležen tega, je zelo prizadet potrt, predvsem pa zgubi zaupanje v nas. Na drugi strani, če govorimo dobro o človeku, izpostavimo njegove dobre lastnosti in dejanja, mu lahko to le dvigne samozavest. Zakaj bi morali brusiti jezike in prenašati ''babje čenče''?
Velikokrat se zgodi, da obsojamo nekoga za neko stvar, ki smo jo slišali od drugega človeka, ta jo je pa spet od drugega itd. Prvič je samo logično, da takšna informacija ni resnična. Drugič pa.... kdo smo mi, da bi nekomu sodili in ga obsojali? Tako kot imajo vsake oči svojega malarja, tako ima 100 ljudi 100 različnih pogledov na enak dogodek.
Žal obstajajo ljudje, ki se naslajajo nad bolečino posameznika. So kot paraziti, recimo Bela omela, ki se gosti na drevesu, kot parazit. Iz njega črpa hrano. Takšni ljudje, ki živijo kot zajedavci in črpajo energijo iz svojega ''gostitelja''. Temu lahko naredimo konec. Kako? Spremeniti moramo sami sebe v tem smislu, da nas govoričenje in ''mešanje dreka'' takšnih oseb ne bo prizadelo. Njihove besede niso odraz našega življenja, marveč njihovega karakterja in včasih tudi njihovega življenja. To je dolgotrajen proces, vendar se izplača.

Lovim se tudi, a mi gre že kar precej dobro, pri kontroliranju jeze. Jeza je v bistvu negativno čustvo. Je odraz naše vzgoje naših življenjskih smernic, naukov, okolja in še kakšnega faktorja. Lahko se naučimo kontrolirati svoje izbruhe. Boste rekli: ''Ja, je pa lažje govoriti, kot narediti.'' Res je ni lahko! Se pa da!
Tu lahko povem, da pišem iz lastnih izkušenj. V partnerstvu recimo, ko se poznate ''v nulo'', ko točno veste s čim boste partnerja raznežili, nasmejali pa tudi razjezili, lahko rečem, da ima vsak od partnerjev vsaj 50% platna in škarij v svojih rokah. Pride do situacije, kjer recimo jezik prehiti razum. Vam partner pove nekaj sočnih. Kaj se takrat v nas dogaja? ''Kako mi lahko to govori? Ko pa ve, kaj vse jaz naredim, koliko se žrtvujem itd....'' V nas začne počasi vreti. Če se v tem trenutku ne zasučemo 180 stopinj v razmišljanju, sledi čez nekaj sekund prepir, ki potem eskalira v besede, ki jih kasneje največkrat obžalujemo.


Naučila sem se, da v tistem trenutku preklopim v glavi na nek smešen prizor, ali iz filma, ali iz realnega življenja. Posledično se mi nariše nasmeh na ustih. Posledično partner misli, da se smejim iz njega in ga to še bolj podžge. Preden pa bi iz partnerjeve strani bilo izrečeno kaj hudega, se mu približam in mu rečem: ''Smejim se zato, ker vidim, kako bi se zdaj za neko banalno stvar na smrt skregala. Veš dragi, življenje je prekratko za to. Rada te imam!'' Včasih pa si zapojem tudi refren pesmi T. Domicelja, Vem, da danes bo srečen dan.
Ko se to naredila prvič, da vam ne rečem kakšna reakcija je bila s strani mojega partnerja. Gledal me je res kot tele v nova vrata. Vendar sem ga s vsem skupaj uspela toliko zmesti v pozitivno stran, da se je začel smejati tudi on.
Hočem reči, da so stvari, ki jih lahko izboljšamo, s katerimi posledično vplivamo tudi na druge. Vendar le s tem, da začnemo spreminjati sami sebe.

Nobena pot do uspeha ni lahka! Je pa uspeh oz. cilj zato toliko slajši, ko ga dosežemo :)

Spodbujajmo sanje drugih!

Življenje je pot, polna ovinkov. Nalaga nam bremena, ki so včasih težka, zelo težka. V takšnih trenutkih se nam včasih za hip poruši cel svet, ravnovesje naše notranje biti.
Pomembno je da ne podležemo zagrenjenost, žalosti ali celo nemoči. Z leti vsak človek, glede na svojo prehojeno pot, dobiva bolj trdo kožo, izkušnje, drugačno predstavo o stvareh, o katerih je v mladih letih mislil čisto drugače. Prav je, da z leti dozorevamo.

Marsikdaj sem se ujela ob premišljevanju sorazmerja med leti in zrelostjo. Takrat sem si včasih rekla, kako lepo bi bilo biti star spet 20 let in imeti to razumevanje in razmišljanje. Ampak vem, da ne bi bilo enako. Moje življenje in jaz ne bi postala enaka kot sem zdaj. Za vsako svojo izkušnjo sem hvaležna. Tudi za tiste, ki so bilje manj prijetne. Mladost je tisto obdobje našega življenja, kjer se moraš učiti na lastnih napakah. Moraš pasti, da se potem lahko naučiš zopet vstati. Verjamem, da je vsaka slaba stvar (kar se nam takrat zdi), za nekaj tudi dobra.

Žal smo bili mi, naši starši in prejšnje generacije vzgojene tako, da je bilo nedopustno sanjati velike sanje. Recimo, ko kot majhna punčka rečeš, ko bom velika bom doktorica in bom imela služkinjo. In kadar tej punčki nekdo že v štartu pove, da je to skoraj nemogoče, ali glede na ocene v šoli, ali glede na trenutni socialni status staršev ipd., se ji podrejo vse sanje. Podobno je o sanjanju zadetka na lotu. Zakaj ne bi smeli sanjati? Vse kar je treba narediti je, da kupiš srečko.
Zakaj nam prepovedujejo sanje. Zakaj nekoga, ki sanja o tem, da bo nekoč velik podjetnik in bo imel uspešen proizvod zatremo že v kali. Če smo ljudje, bi morali spodbujati sanje. Ne pa jih poteptati in sanjače etiketirati kot ljudi, ki so nerealni in živijo v oblakih.

Menim, da so pa prav sanje oz. naše želje tiste, ki odražajo naše cilje, ki bi jih radi v življenju dosegli. Ne glede, če je cilj velik ali majhen, bi bilo prečudovito, če bi se medsebojno spodbujali, sploh če gre za mlade ljudi ali otroke.
V življenju je dobro imeti cilje. Cilj nas žene, da delamo stvari, s katerimi smo potem bližje le-tem. To je bistvo našega življenja. To je tista sila, ki nas žene naprej.
Torej sanjajmo, imejmo cilje. Na zaničujmo želje, sanje ali cilje drugih. Stopimo iz okvirje, iz vseh kalupov, ki nas omejujejo.

Naši starši, njihovi starši pa tudi vsi mi, ki smo že starši vzgajamo svoje otroke, kot najbolje znamo. Zgledujemo se po vzgojnih prijemih svojih staršev, dodajamo tudi svoje metode. Bistvo vsega pa je, da se vzorec pri vzgoji rušenja sanj ponavlja iz generacije v generacijo.

Povejmo svojim otrokom in tudi drugim, ki ne verjamejo v sanje, da so sanje dobra stvar. Da je brezciljno tavanje skozi življenje tisto, ki nas drži nazaj pred lepoto življenja samega.
Bodimo tisti, ki spodbujamo razvijanje, posameznika. Dovolimo mu rasti in ga spodbujajmo na njegovi poti. .
Zgrabite svoje sanje in jih poskušajte uresničiti!
"Nikoli, nikoli, nikoli se ne vdajte, bodite pošteni in častitljivi" (Winston Churchill).
Uspejo le vztrajni!

Pa lep dan še naprej!

Sem kot kapljica v morju, le ena izmed mnogih. 

A morje brez mene ne bo nikoli enako, kot je zdaj.
L.V.

Odkrivanje svoje osebnosti, spoznavati samega sebe je nekaj neverjetno čudovitega. Kako lahko s svojo mimiko obraza, s svojimi kretnjami ali besedami, vplivaš na okolico dobro ali pa slabo. Vedno težim k temu, da pomagam drugim, če le lahko. Kadar potrebujejo tišino, molčim z njimi. Kadar potrebujejo nekoga, da jih posluša, poslušam. Včasih je potreben pogovor, torej se pogovarjam. Kakorkoli, samo, da nekomu vsaj za hip olajšam, ali pa polepšam vsaj tisti trenutek, ko sem z njim. Na obrazih ljudi je razbrati  mirnost, veselje, ali vzhičenost v danem trenutku. In, če vem, da sem jim pomagala do tega boljšega občutka, je tudi moj dan lep in čudovit.

Prijazna beseda in iskren pogled v oči, včasih naredita majhne čudeže. Zanimivo je, ko pomislim na vsa naključna srečanja in njihove reakcije, ko rečem:"Na svidenje! Pa lep dan še naprej!"
Kako malo je potrebno, da delavki na občinskem uradu narišeš nasmeh na lice, po napornem dnevu, kjer je srečala veliko ljudi s takšnimi ali drugačnimi zahtevami. Ko ti pomaga pri opravilu, zaradi katerega si prišel, utrujeno in že malce rutinsko reče "Na svidenje!". Nasmehnem se in rečem "Hvala lepa in na svidenje! Pa lep dan še naprej!" Izraz na licu delavke v tistem hipu je nekaj neprecenljivega in seveda tudi lasten občutek, da si nekomu polepšal dan.

Spomnim se poštarja, ki je včasih vozil pošto v našo ulico. Prijel se ga je vzdevek Bulldog. Verjetno zaradi njegovega mrkega pogleda. Večkrat je brez pozdrava dal pošto v hišni nabiralnik, čeprav je bil nekdo na dvorišču. Lahko bi mu dal pošto v roke, pa mu je ni. Nekega dne sem bila prislonjena ob našo ograjo, tik poleg nabiralnika in občudovala prečudovito vreme, ptičje petje in vonj po pokošeni travi. Zaslišim tisti znan zvok mopeda. Bil je poštar. Ustavil se je pri ograji in vzel pošto iz torbe. To je počel že tako rutinsko, da bi človek mislil, da me tale možakar sploh ni videl stati tik ob njem. Ko je segel proti nabiralniku, sem stegnila roko in vzela pošto. Narahlo sem se nasmehnila "Dober dan! Bo kaj dobrega v današnji pošti?" mu pravim. A poštar se sploh ni zmenil za moje besede, le nekaj je zamomljal v svojo brado. Ko se je že odpravljal, pa mu dvignem roko v pozdrav in rečem "No, pa lep dan vam želim še naprej!" Nakar se je ustavil, ugasnil moped, me pogledal in rekel "A me ti malo zajebavaš? "Ne,  ne gospod, nikakor. Vidim, da ste verjetno utrujeni pa vam res želim čim lepši dan.", mu odvrnem. V tistem trenutku se mu je na lica narisal nasmeh, tak iskren, prisrčen. Dejal mi je, da mu bo to res polepšalo dan, ki se je sicer zanj začel bolj slabo. Nekateri ljudje, katerim je nosil pošto, so ga ta dan užalostili. Pogoltniti je moral ves gnev zaradi stvari, katere sam ni mogel spremeniti, niti ni bil za njih odgovoren. Nazadnje mi je samo rekel :"Oprosti, da sem bil prej tako osoren. Pa hvala, da si mi vrnila upanje v dobre in prijazne ljudi!" Le nadaljuj z dobrim delom! Pa lep dan tudi tebi!"

Ne potrebujemo dosti, včasih le prijazen nasmeh, pozdrav ali pogled v oči. Svet bo lepši, če bomo v drug drugem videli v prvi vrsti človeka. Tudi če ima kdo slab dan, oz. se ga drži sloves godrnjača, ne pomeni, da je to povsem res. Preseneti vas lahko njegova reakcija , ko mu boste pričarali nasmeh na obraz, ali pa voščili le prijazno besedo.
Konec koncev smo vsi le ljudje, ki potrebujemo bližino in toplino drug drugega.

Pa lep dan vam želim! ;)

Stres!!! Je to dobro ali slabo?

Vsak dan poslušam, kako je vse stresno, kako je služba stresna, doma je stresno, vse je natempirano. Nisem še srečala človeka, ki bi imel pozitivno mnenje o stresu. Pravzaprav, ob sami omembi stresa, se ljudem ponavadi namršči čelo in dobijo tak zaskrbljen izraz.

V Ameriki so naredili študijo, kjer so spremljali 30.000 odraslih oseb in to 8 let. Rdeča nit je bila posvečena stresu. Zato so jih na začetku vprašali "Koliko stresno je za vas bilo prejšnje leto?". Naslednje vprašanje pa je bilo:"Ali verjamete, da stres škoduje vašemu zdravju?" Ugotovili so, da se je ljudem, ki so v prejšnjem letu izkusili zelo dosti stresa, riziko, da bodo umrli, zvišal za 43%. AMPAK, to je veljalo le za tiste ljudi, ki so verjeli, da je stres škodljiv za njihovo zdravje. Zaradi oboljenj, ki jih tesno povezujejo s stresom (kardio vaskularne bolezni) na leto umre okoli 20.000 Američanov. Stres, oz prepričanje, da je stres ogrožujoč za zdravje, je na 15 mestu vzrokov smrti v Ameriki. Ta je na lestvici (slika spodaj) najpogostejših vzrokov smrti in to na višjem mestu, kot je Aids ali umor.

Kadar smo podvrženi stresni situaciji, se v našem telesu dogaja marsikaj. Puls naraste, srce dela z vso močjo, naše žile se zožijo (možen nastanek kardio vaskularnih obolenj)....AMPAK samo pri ljudeh, ki verjamejo, da je stres škodljiv. Pri ostalih srčni puls sicer naraste, a žile ostanejo enake, se ne zožijo. Kaj je drugače? Lastno prepričanje človeka. Nekoga bo zgrabila panika, ne zmore pritiska, telo se na vse to odziva. Človek se začne potiti, marsikdo občuti tudi slabost in vrtoglavico.
Nekdo drug, pa bo v stresni situaciji, ko mu je že puls narasel rekel sam sebi: "Da! Situacija je stresna. Vendar to je moje telo, ki mi pomaga vse to v miru prebroditi". S tem da srce razbija in dihanje postane hitrejše, naši možgani dobijo več kisika. In ti nam potem lahko predlagajo hitro dobre rešitve. A treba je ostati fokusiran. Ni lahko. Ko pride res stresna situacija, recimo težek izpit na fakulteti, pogovor s šefom, ki veš, da ne bo prijeten, nastop v živo na TV ipd., se je težko zbrati in pomiriti. Meni je pomagalo naslednje. Preden sem vstopila ali v predavalnico, k šefu, ali pred kamere, sem nekajkrat globoko vdihnila, preštela počasi do deset, v mislih odšla na travnik poln cvetlic, kjer sem se v mislih sprostila in umirila. Srčni utrip je bil še vedno zvišan, vendar sem bila pozitivno vznemirjena in prepričana sama vase, da bom uspela. Takšno stanje v našem telesu je podobno kot pri dejanju poguma ali veselja. 

Poleg že prej naštetih stvari, ki se nam dogajajo v telesu, se izloča tudi hormon oksitocin. Vem, nekateri mi boste ugovarjali in dejali, da je oksitocin hormon ljubezni. Imate prav. Sprošča se namreč, kadar smo zaljubljeni, pomaga nam, da smo bolj sočutni in pripravljeni pomagati. Ta hormon, ki se sprošča tudi v stresnih situacijah, nas motivira, da si poiščem podporo. Zbližuje nas z drugimi ljudmi, oz. nas socializira. Zato tudi čutimo potrebo po tem, da nekomu povemo, zaupamo kako se počutimo. Kadar se pojavijo problemi in življenje postane težko, dobimo tudi zaradi oksitocina občutek, da potrebujemo bližino ljudi. Tudi, ko nismo sami podvrženi streu, ampak smo na drugi strani, ko želimo z našim poslušanjem in bližino nekomu pomagati, se v našem telesu sprošča oksitocin. Ta hormon ima tudi blagodejen učinek na telo. Zaradi njega ostanejo žile tudi v stresnih situacijah normalno široke, se ne zožajo. Srce ima receptorje za oksitocin. Srcu pomaga, da se celice regenerirajo in pozdravijo vso škodo, ki je bila povzročena s stresom.

V sebi imamo torej mehanizem za blažitev stresa. Ta mehanizem je človeška povezanost, empatija, pomoč prijatelju, sosedu, sodelavcu ali znancu v stiski.
Na 1000 Američanih, starih med 34 in 93 so opravili raziskavo kjer so jim poleg vprašanja o tem, kako stresno je bilo prejšnje leto, postavili še naslednje vprašanje:: "Koliko časa ste porabili v prejšnjem letu za pomoč ljudem v vaši soseski, prijateljem in znancem?" Za vsako stresno izkušnjo, med ljudmi v študiji, kot je slaba finančna situacija, spori v družini, se je riziko za smrtnost zvišal za 30%. AMPAK ...Pri osebah, ki so drugim pomagale, so dobrodelno usmerjene, se je riziko v podobnih stresnih situacijah povečal za 0%.

Torej iz napisanega se da sklepati, da je zgrešeno naše prepričanje.  Preprosto verjamemo, da je res, da je stres nekaj strašnega in negativnega. V kar verjamemo, pa postane za nas tudi resnično. Torej...zakaj ne bi spremenili svojega prepričanja? Počasi. Korak za korakom.

Izkoristimo tudi drugo orodje, ki ga imamo, mehanizem hormona oksitocin. Postanimo človek, ki rad pomaga, ker ga to veseli, ker ga to navdaja z občutkom, da je naredil nekaj dobrega.

Da! In če bomo pomagali bomo naredili dobro sočloveku, in tudi sami sebi!

Carpe diem!

Ni problemov/ovir - oobstajajo le izzivi in radosti življenja

Vsak je že slišal za frazo: ''....življenje ima vzpone in padce...''. Malce sem raziskovala, poslušala ljudi in ugotovila naslednje. Večina ljudi, ki jih sama poznam, nimajo tistega zanosa oz. energije v sebi, da bi po tistem, ko jim življenje naloži križ (v bistvu so si ga sami, ampak o tem pozneje), se znali pogumno soočiti s težavo. Ne primejo tako rekoč, bika za roge in nočejo/ne morejo vstati in iti kljub potolčenim kolenom naprej.¸

Težave/probleme ali kakorkoli to poimenujete, kar se vam dogaja, ste si nakopali sami

No zdaj boste rekli, glej čisto se ji je zmešalo. Pa mi vseeno dovolite, da razložim.

Ko je bil moj najstarejši sin star dve in pol let mi je rekel, naj mu dam tableto, ker ga boli zob. Vsakodnevno je videl svojega dedka jemati zdravila v obliki tablet ali kapsul. Eno je bilo proti visokemu pritisku, drugo proti bolečinam tretje proti holesterolu itd. Sin se je naučil, da za vsako tegobo obstaja tableta, se pravi mora biti tudi za zobobol. Bila sem zmedena, kako naj dam 2 in pol letnemu otroku tableto? Sirupa ni želel. No v tistem trenutku me je prešinilo. Vzela sem iz predala Tic Tac bonbone, ki seveda navidezno spominjajo na tablete. Pristopila sem k sinu s ''tableto'' in kozarcem vode in mu naročila naj tableto da v usta in hitro požre s pomočjo vode. Rezultat tega je bil ta, da sina čez pet minut več ni bolel zob. Dala sem mu placebo. Sam sebe je prepričal, da mu je ta tableta pomagala in res mu je.

Med prebiranjem raznorazne literature sem  naletela na t.i. poglavje o učinkih placeba. Testirali so novo zdravilo. Polovici udeležencem testa so dali pravo zdravilo, polovici pa placebo (seveda jim tega niso rekli). Obema skupinama so dejali da gre za to in to zdravilo, ki pomaga za te in te težave in da ima vsako zdravilo, tako tudi to, stranske učinke. Seveda so farmacevte zanimali predvsem stranski učinki. Zato so obema skupinama udeležencev testa povedali tudi, da v primeru slabosti, vrtoglavice ali driske to nemudoma tudi povejo. Po zaključenem testu so ugotovili, da sta imeli obe testni skupini, pa čeprav je ena od njih nevedoč dobila placebo t.i. nadomestek, ki nima učinka, podobne stranske učinke v podobnih razmerjih.

Kaj vam želim s tem povedati? Da je to, v kar verjamete za vas tudi nedvomno resnično! Včasih se naš um tako poigrava z nami, da to ni res. Sedaj pa je čas, da stvar vzamemo v svoje roke. Tako kot kočijaž prime uzde in on vodi konje, ne pa konji njega, tako sedaj mi vodi svoj um.

Malce premislite in mi lahko kar v komentarjih pod blogom napišete, kaj je vaše mnenje.

Moja babica, ki jo imam rada in jo spoštujem, je pa res imela že vse mogoče bolezni na tem svetu. Ob nedeljskih obiskih pri njej najraje govori o boleznih. Vedno nam razloži koliko tablet ima zjutraj, opoldne zvečer in še kakšno vmes. Babica je starejša ženica in bliža se 80-emu rojstnemu dnevu. Ima svojo predstavo o življenju in svojo predstavo o ljudeh. Vse, ki jih pozna ima lepo popredalčkane. In pri njej ne moreš ven iz tistega predala, v katerega te je ona dala, tudi če se postaviš na glavo. Se pravi ima neko svoje prepričanje. V to prepričanje trdo verjame.Verjame v to da je bolna. Verjame, da je ta in ta človek v tistem predalu in karkoli bo že naredil v tistem predalu je in pika! 

V kar verjamemo je za nas tudi resnično! 

Zdaj razumete zakaj sem napisala zgoraj z odebeljenimi črkami: Težave/probleme ali kakorkoli to poimenujete, kar se vam dogaja, ste si nakopali sami? 

Če ste še vedno skeptični, kar ni nujno slaba lastnost, si pa vzemite papir oz. majhno beležko tako, da jo lahko date v žep ali torbico in seveda pisalo. Čez dan, ko se zalotite, da premišljujete, si vzemite tisto beležko in zapišite kaj vam roji po glavi. Zapišite svoje misli. Ne goljufajte, saj s tem goljufate le sebe.

Zvečer ko ležete v posteljo in ste umirjeni, pa vzemite tisto beležko in pokukajte v njo. Sedaj pa primerjajte vaše mislin iz te beležke in vaše življenje. Dokaj podobno? Čudež? Ne, ni čudež. Tako deluje vesolje oz. univerzum. 

A ste še vedno skeptični? Vaja, ki jo bom zdaj predlagala je, priznam, malce zlobna, ampak ne zato, ker bi jaz hotela škodovati vam. Zlobna v tem smislu, da boste z izvajanjem te vaje lahko prišli do hudega glavobola. Ne ni to nek voodoo ali hokus pokus. Vaja je sledeča. Cel dan, začenši zjutraj, si ponavljajte v mislih kako močno vas boli glava. Prepričajte sami sebe, da vas boli glava in da imate strašen glavobol. Boli vas glava tako močno, da vam kljuva po sencih in čelu. To ponavljajte čez dan, verjemite v to! Prepričajte se! Zvečer boste, če ste vajo res dobro izvedli, šli spat z groznim glavobolom.

Upam, da sem vas do zdaj že uspela vsaj malo prepričati :)

Predlagam vam, da vzamete tisto beležko od prej, ko ste si skoz dan zapisovali svoje misli. Ocenite v odstotkih, koliko misli je bilo bolj negativnih kot pozitivnih. Verjetno več kot 50%. 

A si vi zaslužite, da je vaše življenje več kot 50% negativno?

Verjetno boste rekli ne. Kako pa spremeniti to? V kar verjamemo je za nas tudi resnično! V kar sami sebe prepričate, postane tudi resnično. Kar vam cel dan roji po glavi, vaše misli so takorekoč afirmacije, to postane za vas realnost.

Torej zakaj nebi spremenili za 180 stopinj vašega razmišljanja? Dovolite si biti pošteni do sebe in dovolite si boljše življenje. Začnite misliti pozitivne stvari. Vsak vaš negativen stavek lahko obrnete v pozitivnega. Vsaka vaša misel-afirmacija je kot naročilo za prihodnje trenutke vašega življenja.

Ni se lahko odvaditi starih navad. Vendar če se potrudite, da vas nov življenski križ ne bo dotolkel, ampak boste vstali in šli dalje! In to brez križa! Upam, da ste razumeli, da vam svojega križa/težave ni potrebno nositi s seboj. Spremenite vaš miselne vzorce in tudi križ/težava se bo spremenila v radost življenja.

Torej naj za vas ne bo križev/problemov/težav, to naj bodo le izzivi na poti skozi naše čudovito popotovanje, ki se mu reče življenje! Spremenite svoje razmišljanje in stem spremenite tudi svoje življenje!

Imejte se radi ;)

Česar nočeš - vztraja

Veste tisto....pomislite na nekoga in v tistem trenutku zazvoni telefon in vas je taista oseba poklicala?
Oz. si želite nekaj zelo mogčno in vam nekako tista stvar pride v življenje. Ali pa ko vaša kolegica reče: "Pritegnem samo slabe moške, počutim sem kot magnet za njih"
V tem stavku je dosti resnice, čeprav se ona tega ne zaveda.

Če boste ves čas govorili in razmišljali:
- nočem več kredita
- nočem več dolgov
- nočem več nezvestega partnerja
- nočem tečnega šefa
- nočem dolgočasne službe
- nočem več te bolezni
- nočem...itd

boste dobili točno to česar nočete, ker: "What you resists - persists" oz. "Česar nočeš - vztraja".

Ljudje se preveč fokusiramo na stvari, ki jih nočemo. Če boste pa znanca vprašali, kaj dejansko hoče, oz. kaj so njegovi cilj, 90% ljudi ne bo znalo odgovoriti. Vesolje/Univerzum za nekatere je to Bog, reagira na vaše želje, ki so podkrepljene s čustvi in vam pošilja še več tega. Vesolje/Univerzum /Bog ne razume besedice nočem ali hočem. Reagira na vaša čustva in stvar, na katero ste osredotočeni. Recimo dobite obvestilo od banke, da morate plačati zapadle obveznosti kredita v roku 8 dni. Kaj boste ob tem občutili? Verjetno jezo, razočarjanje, nezmožnost, da bi kaj spremenili in osredotočali se boste na kredit. Dobili boste še več skrbi s kreditom.
Verjetno boste zdaj rekli, ja in kako naj to spremenim?
Verjemite v to, da se problemi na koncu rešijo. Nobena juha ni tako vroča kot se skuha. Naredite tudi sami nekaj za izboljšavo in se osredotočajte na korake k rešitvi.


Da povem še svojo zgodbo. Letos v začetku julija sem dobila odpoved iz poslovnih razlogov. Nisem je pričakovala. V bistvu je bilo to kot strela iz jasnega. Eno sredo med delom dobim mail, da moram na upravo na nujni sestanek. Ko so mi govorili zakaj me odpuščajo so bili vsi poklapani, češ hoteli smo te obdržati, a podjetje je v zares slabem stanju. Jaz sem pa le rekla: "Veste, ko se ena vrata zaprejo, se vedno odprejo tudi druga".

Seveda bi sama sebe lahko prepričala, da je to neka katastrofa. Pa še v tem času, ko je slovensko gospodarstvo na psu, služb ni, brezposelnost je iz dneva v dan večja. A se nisem.
Že nekaj časa sem v prejšnji službi prosila za povišico. V glavi sem imela točno določeno cifro koliko želim zaslužiti na mesec. V nekaj letih je nisem dobila. Parter mi je že nekajkrat rekel, da naj pustim tu službo in grem naprej, drugam. A sem se misli otepala, ker mi ni lepo živeti v nesigurnosti. Naj dam odpoved, ko najdem drugo službo? Kaj bo pa z mojim stanovanjskim kreditom? Službe ne bo takoj dobila za nedoločen čas, kaj če novim delodajalcem ne bom všeč... In kaj je bilo to? Bilo me je strah! Strah je grdo čustvo, ki te lahko ohromi v sekundi. Začenjaš dvomiti v sebe in svoje sposobnosti.
A tudi če me je bilo strah, sem vedela , da moram dobiti večjo plačo!

In nato se je zgodila odpoved. Seveda sem tudi sama samo človek. Zagrabila me je panika, strah, kako in kaj...Vendar ni trajala dolgo. Začela sem se zavedati, da je pač to potrebno za uresničevanje mojega cilja. Večja plača!
Vesolje/Univerzum /Bog naredi stvari po svoje. Ampak ne prestrašite se. To so stvari, ki se zgodijo na poti do vašega cilja. Glejte na stvari iz drugega zornega kota!

V moje primeru verjetno v tisti službi nikoli ne bi dobila povišice, oz. vsaj ne v kratkem časovnem obdobju. Ker me je oviral strah ,da bi sama dobila odpoved, sem jo pač dobila jaz od delodajalca. Aleluja! Vse se zgodi z razlogom. Danes sem prvi dan uradno brezposelna (odpovedni rok). A jaz vem, da bom v zelo kratkem času našla posel, ki ga rada opravljam, ki ga dobro opravljam in kjer bom dobila zaslužen/željen mesečni dohodek!

Torej veste česa nočete. Zdaj mi pa povejte kaj hočete? Kaj so vaši cilji? O čem razmišljate, ko zvečer ležete spat in kadar zjutraj odprete oči? Ne postavljajte si ovir! Naj vas ne bo strah (čeprav je to zelo človeško). Strah je votel. Saj veste, kako učimo otroke, strah ima le velike oči, znotraj ga pa nič ni!


Ne bodite sami sebi sovražnik. Na koga se lahko najbolj zanesete in to vedno 24/7? Na vas same! Bodite si najboljši prijatelj. Spoznajte sebe in svoje želje!

In naj vam nobeden več nikoli ne reče: "Ah, saj ti tega ne boš zmogel!" Kako pa on to ve, če ste pa vi prepričani v nasprotno? Verjemite sebi in zaupajte vase! Postavite si cilje! In zanalašč dosežite tisto, o čemer so drugi dvomili.

Imejte se radi, ker življenje je lepo!

Refleksija preteklosti in pogled na prihodnost

Leto 2012 se je poslovilo in prikazala se je trinajstica. Za mnoge vraževerne je to številka, ob kateri te spreletava srh, strah. No, sama ne sodim mednje.Zame je bilo leto 2012 dobro. Začela sem delati sama s sabo in na sebi. Želim spremeniti svoje razmišljanje, ki je tako globoko ukoreninjeno v mojih možganih. Želim spremeniti pogled na svet in okolico. Tega projekta sem se lotila v 2012 in še kar traja. To leto smo decembra pričakovali tudi konec sveta, ki pa ga ni bilo. Hvala Univerzumu, ker jaz bi pa res še rada malo migala. Ta konec sveta pa so si nekateri razlagali drugače. Da ne gre za vsesplošno uničenje, ampak za spremembo miselnosti ljudi, za neko novo pozitivno obdobje.
Želim, da bi res bilo tako. Kriza se naj poslovi in nam prinese blagostanje, mir, ljubezen in varnost. Ampak to res ni nekaj samoumevnega. Nekje sem prebrala, da stres sam po sebi ni neka grozna zadeva. Grozno je namreč, kako mi, kot posamezniki reagiramo na vse skupaj. Verjamem v splošno dobro, verjamem, da se bo nekaj spremenilo. Verjamem, da bomo dosegli to vsak zase, ali pa vsi skupaj, če le malo spremenimo vsak svoj pogled na svet, na stvari, ki se nam dogajajo in jih mi jemljemo kot slabe.
-->
Vem, da se marsikomu to vse skupaj zdi kot neka zrabljena floskula, ampak ni. Če pomislimo, da so slabe stvari oz., stvari z negativnim prizvokom samo smernice in kažipoti, ki nam pomagajo najti pravo pot, ne bomo tako zaskrbljeni in pod stresom. Res je, vse, kar se zgodi, se zgodi z razlogom. Zato bom jaz (in upam, da se mi še kdo pridruži) hodila po svoji poti z odprtimi očmi in tudi z odprtim srcem. V 2013 pričakujem, da se bom postopoma razvila v še boljšo osebo. Da me ne bo iztirila že vsaka malenkost. Vem, da bo včasih prekleto težko, ampak vem pa tudi, da če imam cilj pred očmi in sem vztrajna, ga bom tudi dosegla!
Nehala se bom sekirati in si razbijati možgane z nesmiselnimi izjavami ali dejanji nekaterih, pa čeprav vem, da me bo še dostikrat kaj prizadelo. Poskušala bom pogledati na vso zadevo iz daljave in videti tisto pravo bistvo, ki mi ga tak dogodek sporoča. Ne bom se spuščala v brutalne verbalne konflikte z nekom, ki me žali ali misli drugače. To ne pomeni, da bom tiho. To v bistvu pomeni, da bom po premisleku povedala točno to, kar čutim oz., kar želim povedati na nek pošten spoštljiv način.
Če samo pomislim, kolikokrat me je prizadelo in užalostilo nekaj, kar me ne bi smelo, če bi le povedala tisti osebi, kaj me moti. Ampak ne, vzgojeni smo bili v tistem času, ko so nam doma in v šolah govorili "Molk je zlato". Zato pa smo prizadeti, užaloščeni, pod stresom in nervozni. Preprosto bojimo se povedati, ali pa ne znamo najti pravih besed. Nastopi tudi problem z različnimi karakterji ljudi. Nekateri so se sposobni tudi stepsti za svoj "prav", čeprav o zadevi o kateri teče debata res nimajo pojma. Ljudje, čas je, da poslušamo in slišimo drug drugega. Čas je, da spoznamo, da nismo vsi enaki in čas je, da dovolimo drugačnost in jo tudi sprejmemo.
-->
Vsem skupaj želim, da bo leto 2013 za vsakega točno takšno, kot si ga naredite. Želim vam obilo smisla za humor, pozitivnosti, ljubezni, miru in blagostanja. Ampak zavedajte se, da vam to vse skupaj ne bo padlo iz neba. Torej potrudite se in delajte na svojem boljšem jutri.

Imam virozo...

Že nekaj časa se nisem oglasila....shame on me!

Danes, no že včeraj, me je v službi presenetil moj namizni računalnik. Odprem Chrome in piše Chrome stopped working, enako se je zgodilo pri Mozzila Frefoxu in Internet Explorer-ju. Mislim si wtf!?!? No še dobro, da nimam na svojem računalniku samo teh brskalnikov ampak tudi Opero, ki je pa začuda delala.
Ok, prevrtim si svoj film nazaj, kaj sem delala v petek, a je vse delalo, kaj sem lahko pogledala, a sem namestila v kateri brskalnik kakšno razširitev in se spomnim da sem v Chroma dala nek toolbar. V redu, vržem dol firefoxa pa chroma, ju ponovno namestim. Ne gre. Poskusim ju odpreti v safe-mode-u, ne gre. Pregledam disk z Avastom in Malwarebytes, Avast ne zazna nič ta drug pa 12 sumljivih datotek, ki jih seveda izbrišem.
Pa restartam računalnik in zaženem operacijski sistem Windows 7 v safe mode-u. Lej ga zlomka, odpre se tako Firefox, kakor tudi Chrome. Pobrišem vso to nesnago od razširitev in poskusim spet restartat, tokrat z normalnim zagonom. A-a....it doesn't work.
Nič, očitno moj antivirusni program Avast ni ok, ker se mi je že od vsega začetka zdelo, da je to nek virus. Preko Opere si snamem antivirusni program in anti malware program, tako rekoč all in one, Ad-aware antivirus. Vržem Avasta dol instaliram Ad-avare. Seveda je potreben restart. Zaženem ''full scan'' in si med tem časom z neta snamem še program Spybot, ga instaliram in zaženem. Oba 2 najdeta še neke sumljive file, ki jih odstranim. A štorije še ni bilo konec. Grem na kavo, držim čike in vžigalnik v roki. Seveda nerodna kot sem, mi vžigalnik pade direkt na stopalo od koder se odbije pod kafe avtomat. Pa to ne moreš verjamit, Toni Kukoč in Messi v isti personi. Hehehe. Časa za zezanje z računalnikom zmanjkuje, ker moram domov, kjer na hitro poberem cote iz stojala, dam naslednjo rundo prat. O priporočena pošta, Hvala g. Durs, da ste se spomnili name z davkom na zemljišče. Neprecenljivo. Prileti mlajši sin in pove, da nima nekega delovnega zvezka za matematiko. Ker ga pa poznam sem skoraj 80%, da je zvezek ostal v šoli, ali pa ga je kak sošolec pomotoma dal v svojo torbo. Ni panike, grem jutri zjutraj s tabo, mu rečem in bom učiteljico prosila, naj malo pogleda in pove tvojim sošolcem. Hitro letim na sestanek šolskega sklada in se na poti do šole stegnem kot novorojeno tele, ko pade iz krave, tik pred vhodnimi vrati šole. Ja nič draga moja, je treba vstat pa it naprej. Ko grem po stopnicah se smejim sama sebi. Ponoči me je začel boleti želodec, da nisem spala skoraj nič, ampak prečepela na wc školjki in brala knjigo Zig Ziglarja Vidimo se na vrhu. Imela sem blažen mir, noben mi ni ''gušil''. Danes pa v službi ni nič drugače Firefox in Chrome sta se odločila za štrajk...IE pa - ja kdo ga pa še sploh uporablja. Nima veze. Jaz se ne vdam! Zaženem spet spybota in Ad-aware vmes v profile manager-u od Firefoxa zbrišem privzeti profil in naredim novega. Aleluja! Aleluja! It's alive! hahaha. FF dela Chrome se je sicer še nekaj časa mulil, a ko je videl, da nima šanse proti moji vztrajnosti se je vdal!
Vem, da niste vsi doma na računalniškem področju. Ne vzemitze prosim tega pisanja, kot nek računalniški članek. V tem spletu dogodkov sem vam hotela prikazati le, da se še tako ''bav bav'' zadeva ne zdi toliko strašna, če imate pozitiven pogled na vse skupaj. Če bi me iztirilo že delovanje brskalnikov si zamislite kako bi se mi takrat odvijal dan. Tudi jaz sem se nekaj naučila: ni važno, če te nekaj zeza in ne dela, tiu moraš to sprejeti kot izziv in biti bolj pozitivno trmast in vztrajen da nadaljuješ in greš proti cilju, no matter what!

Anger management

Kako se poprimemo z obvladovanjem jeze. Verjetno ima vsak svojo metodo. Malce se bom poigračkala s stricom Google-om in našla nekaj metod. Vsako bom pokomentirala v svojem stilu. Preden nadaljujete, naj vas opozorim, da vsakršno prekomerno zadrževanje na mojih blogih BAJE škoduje zdravju. Za vse stranske učinke se obrnite na dimnikarstvo Beltinci.

Asertivno vedenje je izraz, s katerim poimenujemo zaupanje v svoje sposobnosti ter zavzemanje za svoje pravice. Pomeni tudi spoštovanje samega sebe ter razvijanje učinkovite komunikacije, s čimer zmoremo:
- mirno vztrajno in odločno zagovarjati svoje pravice, kadar je to prav in pošteno;
- izraziti občutke (telesne simptome) povzročitelju, če nas žali, ponižuje, kriči na nas…;
- s spoštovanjem izraziti nasprotovanje, kadar se z nečim ne strinjamo;
- delovati z jasnim namenom (ciljem);
- biti del rešitve, ne problema.

1. Asertivno vedenje, ta metoda je za navadnega smrtnika dokaj težka. Si kar predstavljam nekaj ljudi (v določenih situacijah tudi sebe), ko mi prekipi, vrže ven varovalke, udari mi para skozi ušesa….kakorkoli. To, da se takrat obvladaš zahteva veliko  samokontrole. Da pa naj še takrat s spoštovanjem izrazim svoje mnenje? Saj ne rečem, lepo bi bilo, bom delala na tem, ampak včasih enostavno preveč impulzivno in nagonsko odreagiram. A sem zato žival?
2. Ali je to res potrebno? Ta metoda ni od strica G., ampak izhaja iz knjige Magija velikopoteznega mišljenja, ki jo je napisal Dr. David Schwartz. V določenem poglavju razlaga, da kadar smo v konfliktu s kom, naj se poskusimo malce ustaviti, se ”nekaj korakov oddaljiti” in se vprašati: “Ali je to res potrebno?”. Moram reči, da sem metodo že preizkusila v 6 od 10 poizkusov mi je celo uspelo. Ampak, ko je uspelo meni in sem bila čisto umirjena in se uvidela, da se je brezpredmetno iti dalje besedno vojno, je počilo na drugi strani. “So-konfliktor” je namreč mislil, da ga jemljem takole malo za šalo, da se delam malce “norca” in, da se vedem kakor visoka dama, ki nima v riti luknje.
http://svetovalnicakameleon.si/splosno/obvladovanje-jeze/ si lahko ogledate nekaj zelo zanimivih nasvetov za obvladovanje jeze. Najbolj pri srcu pa mi je vsekakor tale: - zgrabite blazino in znesite jezo nad njo (jo boksajte, vpijte vanjo).…najbrž bi še bolj pomagalo, če si nalepimo sliko osebe na blazino, ki nas je razpištolila. Tole je bil malo bolj zabaven del, vendar pa je sledeče vsekakor primerno za testiranje:  Če čutite, da izgubljate nadzor nad jezo, SE USTAVITE, GLOBOKO DIHAJTE IN ŠTEJTE DO DESET!….tu imam sicer malo mešano mnenje, nekaj od 1. točke se mi mota po glavi.
Če nobena metoda za vas ne štima, se javite Charlie-u Sheen-u hehehe… za tečaj obladovanja jeze

ali pa mogoče Jack-u Nickolsonu:

Meni je mama dala najboljši nasvet glede obvladovanja jeze in vseh negativnih občutkov, ki jih lahko v nas vzbudi drug človek. Enostavno zamižite in se tega človeka predtavljajte kako pred vami v tangicah pleše na drogu. Deluje – preverjeno.
Imejte lep dan in ne jezite se preveč

How to stay positive…this is the question!

Danes je spet eden tistih dnevov, ko se zavedam vse trdote življenja. Ok! Ampak ne bom obupala. Vem, da je življenje kot vožnja z vlakcem. Vzponi in padci. Ampak tudi padec ni nujno, da je padec. Če pa je že, pa vstaneš, si posliniš rano na kolenu in greš naprej. E, nema zime za eskime. Danes sem se naučila, da nekateri ljudje ne znajo videt osebo takšno, kakršna je. Vidijo neko svojo predstavo oz. jo popredalčkajo na podlagi prvega vtisa. Žalostno, res. A, vendar ne obsojam. Kot pravijo 100 ljudi, 100 čudi.  Še vedno smo kompleksna družba, sestavljena iz mnogih členov. Najosnovnejša sestavina je pa človek. Ljudje smo različni. suhi, debeli, majhni, veliki, pametni, neumni, črni, rumeni, beli, verni, ateisti, pritlikavi, pohabljeni, ženske, moški itd. A, bolj ko razmišljam o tem, bolj sem prepričana, da si nismo tako različni! Zakaj?
Pa poglejmo od začetka…


Kadar se človek rodi je najčistejše spiritualno bitje. Ima še čisto dušo. In vsi smo se rodili tako! Enaki. Ne glede na okolje, vero in kulturo! Kaj nas je spremenilo? Zakaj smo si različni? Pa, da ne bo kdo zdaj pikolovski, zdaj ne govorim o fizičnem izgledu, na to bom prišla pozneje.
Starši nas učijo, kaj lahko in kaj ne. Okolica v kateri odraščamo nam daje neke smernice in moralne, nepisane zakone, ki bi se jih naj držali. Šola prinese svoje. Kmalu postanemo kopija, ali bolje rečeno odsev vse tistih dejavnikov, ki so nas zaznamovali tako ali drugače skozi naše življenje. Se sploh zavedamo, kdo in kakšni smo v resnici? Kakšni bi bili, če na nas ne bi vplivalo toliko stvari? Ni prepozno, da spoznamo sami sebe. Ampak, brez muje se še čevelj ne obuje, zato je pa treba pljunit v roke in delati na sebi. Spoznati tisto globje bistvo, ki ga nosimo v sebi.

Problem je, ker smo kot posamezniki preveč slepi. Pomembne so nam stvari, ki v bistvu sploh niso toliko važne. Ja, boste rekli….tako so nas učili. Res je! Poudarek je na besedici SO nas učili.
Zdaj pa je čas za “moment of truth”…kdaj pa smo sami sebe kaj učili. Kdaj smo pa ne glede na mnenja ostalih razvili svoje unikatno, edinstveno mnenje o neki  zadevi? In, če smo ga že, ali smo ga “upali” izrazit na dostojanstven način seveda? Malo je ljudi, ki to obvladajo.
Postavite sami sebi vprašanje in odgovorite si iskreno: “Kdaj sem prebral res dobro knjigo?”. Pa ne govorim zdaj o neki SiFi knjigi, ali kriminalki. Govorim o knjigi, ki vas lahko nekaj nauči, oz. vas nauči razmišljati z lastno glavo…po presoji vsakega posameznika pač.
Če hočeš delati sam na sebi, se moraš naučiti tudi pogovarjat sam s sabo. Pa, ok….to zdaj ne bo zgledalo v stilu, da grem jaz po pločniku pa si rečem: “Hej, Lidija….kako si kaj, dajve se midve malo pomenit.” Verjetno bi kmalu prihiteli možje v belem. Dobila bi lep bel jopič in bi lahko objemala sama sebe “Moja, moja”.


Mišljen je miselni pogovor samega s sabo. Poslušajte se, poslujašjte svojo notranjost, naučite se prepoznavati vse tiste sprožilce, skratka postanite sam sebi najboljši prijatelj. Ta prijatelj vas ne bo razočaral, če ne boste sami tega želeli. Ta prijatelj je eden najbolj pametnih ljudi, kar jih poznate. Ta prijatelj, kar je zelo dobro, je vedno ob vas, tako v veselih, kot v težjih trenutkih. Ta prijatelj je vsak sam sebi!
Naučite se imeti radi sami sebe. Le tako boste lahko imeli radi tudi druge.
Kar pa se fizičnih značilnosti ljudi tiče….V bistvu smo vsi eno….pa ne govorim v bibličnem smislu. Vsaka stvar, vsako živo bitje je le frekvenca energije, ki oddaja določene vibracije. Iluzijo o trdosti materije nam pričarajo naše oči in ostala čutila.  :) Ne, ni se mi zmešalo. Vprašajte strica Google-a o Kvantni fiziki, pa vam bo marsikaj jasno. Za pokušino pa si poglejte tale kratki animirani filmček, ki na zelo preprost način razloži osnovo tega, kar sem  zdaj napisala.

Pa btw, ni nujno, da se strinjate z mano . Čudovito bi bilo, da imate lastno mnenje o vsem tem kar sem napisala. Če je tako, vam (pa tudi sebi) čestitam. Dosegla sem svoj namen!

Kako se je začelo

Začetek moje življenjske poti za začne točno pred 36 leti, enem dnevu in nekaj urami. Imam dva starejša brata, predvsem oče pa si je od nekdaj želel imeti tudi hčerko. Ko sem pokukala na svet je bilo veselje še toliko večje. Ni dolgo trajalo. Kot nekaj mesečni dojenček sem bila po protokolu obveznega cepljenja, cepljena proti otroški paralizi.
Preden nadaljujem citiram delček bloga iz strani Izmuzljiva definicija varnosti cepiv – Dr. Tetyana Obukhanych

Mnoga cepiva so narejena s spremenjenimi virusi. Ko virus, ki povzroča bolezen, izolirajo, ga z večkratnim poskušanjem po metodi »poskusi in zgreši« oslabijo, da bi naredili cepivo. Ker je postopek slabljenja nagnjen k napakam, obstaja tveganje, da bo virus v cepivu morda ostal dovolj virulenten in povzročil natanko to bolezen, proti kateri deluje cepivo. Oralno cepivo proti otroški paralizi (OPV), na primer, povzroči otroško paralizo (poliomielitis) pri približno enem od pol milijona prejemnikov tega cepiva. Ko pojavnost otroške paralize, ki jo povzroči cepivo OPV, preseže pojavnost otroške paralize, povezane z divjim virusom otroške paralize, uporabe cepiva OPV ni več mogoče upravičiti.

Moja mama ni imela celo leto porodniškega dopusta. Zato sem bila v varstvu pri stari mami. Opažala je, da sem po cepljenju preveč spala, nato pa so me zagrabili nekakšni krči in postajala sem modrikasta. Seveda so me takoj odpeljali nazaj k zdravnici, ki je bila odgovorna za cepljenje. Po pregledu je dejala: “Pa nemojte brinuti. To vam je obična gripa.” Predpisala je nekakšna zdravila in poslala domov. Ker si pa mama (hvala Bogu za njeno trmo!) ni dala reči, da je to le gripa, so me odpeljali v murskosoboško bolnišnico. Tam so jo najprej nahrulili, zakaj nima napotnice (pišem po pripovedovanju mame in očeta, saj sem bila takrat jaz stara komaj kakšnih 6 mesecev). Na srečo je prišel nek zdravnik mimo in nas takoj sprejel. Po natančnejšem pregledu (tudi lumbalno punkcijo – pregled likvorja) so ugotovili, da prebolevam serozni meningitis. Stanje je bilo že tako resno, da bi v primeru nehospitalizacije, diagnoze in zdravljenja, bilo lahko tudi usodno. Naslednji dan so me z rešilcem prepeljali v ljubljanski Klinični center. Po raznih pregledih in analizah so se zdravniki čez nekaj dni pogovarjali z mojimi starši. Rekli so, da sem prebolevam cerebralno paralizo ter serozni meningitis. Povedali so, da bom verjetno duševno zaostala, da ne bom mogla hoditi itd.
Ne predstavljam si, ker sem sedaj tudi sama mama, kako sta se mogla počutiti moja starša, ko so jih zdravniki postavili pred dejstvo. Sledili so obiski pri terapevtih, pediatrih, ortopedih etc.
Čez čas so ugotovili, da imam ohromljeno desno nogo, pravzaprav spodnji del noge, kjer se mišica, ki vleče stopalo navzgor ni razvijala.
Bil je tudi dr. Demšar in obiska pri njem mama nikoli ni pozabila. Pogledal jo je v oči, kot da bi jo želel prestreliti in dejal: “Gospa, pa kaj se vi greste? Kje ste hodili tako dolgo s tem otrokom? Zavedajte se, da je samo od vas odvisno ali bo vaš otrok hodil in KAKO bo hodil!” Mama je bila trdno odločena, da bom shodila, čeprav se je zato večkrat morala skregati z okolico in se odreči marsičemu. Njena mama ji je vedno govorila, da je mačeha lastnemu otroku, mojemu očetu sem se smilila….a mama je vedela, da se le s trdim delom in trudom, da narediti tudi ”nemogoče”.
Bila sem živahen otrok. Nikoli pri miru. Po štirih sem bila tako hitra, kot moja 2 brata po dveh . Desno nogo pa sem vlekla za sabo. Mama je šla v drvarnico po drva, jaz pa kot vedno sem se plazila po štirih. Ko je vstopila v kuhinjo, me je videla, kako stojim sredi kuhinje in držim smetišnico v roki. Naredila sem nekaj ponesrečenih korakov. Mami so padla od presenečenja drva iz rok in takrat je dobila še večjo moč in voljo, da se vse da doseči! Ko sem bila stara 15 mesecev sem torej shodila.
Tako je (tudi oče je bil dosti soudeležen, a vseeno je mama bila prva na bojni črti) začela telovadit doma z mano. Vsak večer mi je razgibavala desno nogo. 4 leta me je vsak dan peljala na terapije 40 km z avtobusom, ob 10-ih dopoldne pa je morala biti že v službi. Danes se ji neizmerno hvaležna, a kot otrok tega nisem razumela, saj je bila vedno ”tečna”. Venomer je govorila: “Stegni koleno! Ravno dajaj stopalo pred sebe”… Ko sem bila stara 7 let so me v celjski bolnišnici operirali. Imela sem 42 šivov ter 2 žici (debelo in tanjšo) skozi celo stopalo. Hoteli so mi presaditi mišice in s tem spremeniti tudi funkcionalnost le-teh. Mišica, ki vleče stopalo navzdol je bila dobra, zato so hoteli, da bi jo presadili in bi ta mišica vlekla stopalo navzgor. Vendar operacija ni uspela. Imela sem mavec na nogi skoraj dva meseca. Hodila sem po berglah. Tudi z berglami sem lahko skoraj dohitela svoja brata, ki sta bila brez . V vasi poleg Celja imam tudi teto in strica. Teta je bila takrat medicinska sestra in mi je vsak dan med mojim bivanjem v bolnišnici (en mesec in pol) prinesla sveže jagode posute s sladkorjem. Vsak dan me je prišla tudi večkrat obiskat. Hvala teta! To so bili časi, ko ni bilo toliko avtomobilov, da o avtocestah sploh ne govorim. Zato tudi mojih staršev ni bilo vsak dan na obisk. Tudi zato so mi obiski moje tete M. ogromno pomenili.
Ko so mi pobirali šive iz noge se spomnim, da sem mamo tako močno držala za vrat in tulila, da sva bile po tem obe smrkavi. Ko sem pa videla zdravnika kako se s kleščami približuje moji nogi, da odstrani žice, sem pa skoraj pobegnila iz postelje. Po tem je bilo potrebno vložiti še ogromno energije, truda in tudi živcev (maminih), da je danes stanje takšno, kot je.
Elektromiografijo ali EMG sem imela več kot 10 krat. Na zadnje pri 16 letih, ko sem imela plesno skupino – a to je že zgodba za drug blog. Sledile so terapije v Ljubljani na Inštitutu za rehabilitacijo, razgibavanja, telovadbe. Mama je celo izborila aparat za elektro-stimulacijsko terapijo za domov. Uporaba tega aparata je bila kratkotrajna, saj sem dobila hudo kožno reakcijo.
Vem, da marsikateri od vas, spoštovani bralci,  ne razume kaj pomenijo vse te terapije in pregledi. To nima niti toliko pomena oz. ta blog ni napisan za to. Napisala sem ga, da bi se zahvalila svojim staršem, predvsem mami za nesebično razdajanje, za pozitivno trmo in zato, da je ženska, ki ve, kako je treba premikati gore!
Napisala pa sem ga tudi Zate, ki ta blog zdaj prebiraš, da se boš končno začel zavedati, da besede “nemogoče” ni. Potrebno je imeti cilj, ga vizualizirati in biti trdno odločen, da ga boš dosegel, ne glede na očitke okolice in ne glede na karkoli. Zaupaj vase, zaupaj Univerzumu! Misli pozitivno! Naj ovire postanejo izzivi!

Naključje ali?

Po rojstvu drugega otroka, leta in po končani porodniški nisem imela službe. Prijavila sem se na Zavod za zaposlovanje. Takrat sem imela končano le Gimnazijo in bila po poklicu (tako je pisalo v takrat še aktualni delovni knjižici) gimnazijski maturant. Vedela sem, da kot gimnazijec nisem konkurenčna na trgu delovne sile. Da biti gimnazijec brez dokončane fakultete v bistvu ne pomeni prednosti, ampak kvečjemu slabost. Zato sem svetovalko na zavodu vprašala ali sofinancirajo kakšen študij ali prekvalifikacijo. Že od nekdaj je bila moja želja delo z računalnikom, konkretneje programiranje. In na mojo veliko presenečenje je zavod financiral v celoti izobraževanje odraslih za poklice, ki so na trgu iskani, med njimi je bil tudi poklic elektrotehnik računalništva. Tako sem zaprosila za financiranje moje prekvalifikacije. Po uspešno zaključenem testu sposobnosti, ki ga je izvedel zavod, sem se podala na pot šolanja. Stara 30 let sem se znašla spet med srednješolskimi klopmi. Svetovalka me je sicer posvarila, da se je šolsko leto začelo že septembra, jaz pa sem začela konec novembra. Vedela sem, da bo naporno, ne samo zaradi dveh otrok od katerih sem enega še dojila, ampak tudi zaradi tega ker so moji sošolci bili skoraj 3 mesece s snovjo pred mano, tako tudi z testi. Verjela sem vase in sem vedela, da jaz to zmorem, zato sem zavihala rokave.
Z vsakim od profesorjev sem se dogovorila kdaj opravljam preizkuse znanja za snov, ki je v bistvu nisem poslušala. Tako sem v januarju nadoknadila vse in tudi za sprotno snov opravila vse teste.
Še danes se spomnim profesorice, ki je poučevala predmet Algoritmi in programski jeziki. Učila nas je osnove programiranja v C++ programskem jeziku. Jasno je, da je v tistem enem letu, kolikor je trajalo izobraževanje to znanje, ki smo ga osvojili, le kapljica v morje od programiranja. Vsak teden nam je vsaj enkrat dala jasno vedeti, da smo vsi, razen mladeniča, ki je štel nekje 20-21 let, prestari, da bi uspeli kot programerji. A zame to ni predstavljalo prepreke, zame je to bil bolj izziv in jaz obožujem izzive.
Gnala me je lastna motivacija, zato sem bila obenem tudi najboljša ”dijakinja” v tisti generaciji izobraževanja odraslih. Konec marca sem začela s pisanjem prošenj delodajalcem iz računalniške smeri, čeprav smo poklicno maturo opravljali komaj v maju. Bila sem povabljena na razgovor k enemu podjetju S., ki je delovalo v industrijski coni v Mariboru. Ker vem, da je tam ogromno podjetij sem se odločila, da nekaj dni prej poiščem točno lokacijo, kje se to podjetje nahaja. Ko sem se tako vozila po industrijski coni me je pot pripeljala tudi do velike sončno rumene stavbe. Pred stavbo se je nahajalo veliko parkirišče z zapornicami. Ko sem tako zasanjano gledala v to prečudovito stavbo, sta iz stavbe prikorakala dva poslovneža, uglajena, vsak s svojo aktovko v rokah. Takrat sem si tako zaželela, da bi tudi jaz delala nekoč v tej stavbi, pa čeprav sploh nisem vedela katero podjetje deluje tam in s čim se sploh ukvarjajo. Našla sem lokacijo podjetja, ki sem ga iskala in opravila tudi razgovor, a žal neuspešno. Pa nič zato, nisem vrgla puške v koruzo. Še naprej sem pošiljala prošnje. Vsak dan sem redno spremljala nove objave za delovna mesta preko spleta. Naletela sem na en razpis, kjer so potrebovali osebo mojega profila. Bilo je napisano, da gre za izmensko delo in sama pri sebi sem si mislila, da je to spet neka trgovina, kjer prodajajo računalniško opremo. Ko sem oglas prebirala dalje, je bilo navedeno, da so želena znanja pisanje programske kode, delo na zbirkah podatkov ipd. Takrat sem se vsega skupaj kar malo ustaršila. A po krajšem razmisleku sem si rekla: “Ja kaj pa se mi lahko zgodi oz. kaj izgubim, če pošljem prošnjo in življenjepis?” Ugotovila sem, da nič ne izgubim, le pridobim lahko novo službo. Konec meseca maja, točno na sinov 10-i rojstni dan sem bila povabljena na razgovor. Mislim, da količina mojega računalniškega znanja ni niti toliko pripomogla k temu, da sem službo dejansko dobila, kot dejstvo, da sem šla na razgovor čisto neobremenjeno, polna optimizma. Po podpisu pogodbe so mi povedali, da se dejansko delo odvija na drugi lokaciji. Razložili so mi pot do moje službe in vsa polna pričakovanja sem se čez en teden odpravila v novo službo. Bolj, ko sem se vozila proti službi, bolj sem imela občutek, da sem pa jaz že tukaj enkrat bila. In glej ga zlomka. Pot, ki so mi jo opisali me je vodila točno do sončno rumene velike stavbe. Od začudenja sem kar obstala. Uresničili sta se mi v bistvu 2 želji, da delam v tej prečudoviti stavbi in, da sem kljub napovedi profesorice, da smo skoraj vsi prestari za programerje, to tudi postala! Zdaj teče že šesto leto odkar delam v veliki, sončno rumeni stavbi kot programerka.
Dandanes razumem, da je moč misli in želje nekaj skoraj magičnega. 
Deluje po principu: To kar misliš, to si. 
Ali povedano drugače: Kakorkoli misliš pozitivno ali negativno – vedno imaš prav – vedno se bo zgodilo točno tako kot si misliš.
Jaz sem se odločila za pozitivno!