O moji novi strasti

"Ne smemo dovoliti,
da bi karkoli stalo med nami in knjigo,
ki bi lahko spremenila naše življenje."

Zadnje čase se zatekam k prebiranju knjig. Vendar sem pri izbiri literature postala malce izbirčna. Saj po odlični knjigi ne morem začeti s prebiranjem, sicer dobronamerne knjige, ki pa prejšnji ne seže niti do kolen.
Ali pač?

Ko imaš časa na pretek in ne moreš vsak dan pospravljati, se lotiš branja knjig. Televiziji se poskušam izogibati, sploh pa poročilom. Kadar sem ob večerih pogledala pozne novice in šla nato spat, se mi je zdelo, kot, da imam glavo težko 100 ton. Misli so mi begale sem ter tja o političnih zdrahah, korupciji, naravnih nesrečah. Ne, to res ni bil način, da se zazibljem v zdrav spanec. Zato sem 90% črtala poročila na moje urniku, kadar pa le pogledam kaj. A najraje berem. To je moja nova odkrita strast, moja ljubezen.


Knjige so resnično naše bogastvo. Spomnim se uganke: "Zaprta molčim, odprta učim", ki sem jo slišala kot otrok. Saj sem vedela kaj pomeni, da gre za knjigo in, da če bereš se tudi kaj naučiš. Ampak ob vsej tisti obvezni literaturi, ki smo jo kot otroci morali prebrati za domače branje, ob vseh tistih gimnazijskih bukvah, kot je Zločin in kazen (Dostojevski), sem se naučila iz njih bore malo. Zakaj? Ker je bilo to obvezno. V tistih rosnih letih je pa vse, kar je obvezno etiketirano z velikimi rdečimi črkami NE. Tako je tudi v meni počasi umirala želja po knjigah. Imela sem kratko malo odpor. Leta so minila in, ko sem dobila drugega otroka, sem prebrskala polico s knjigami v dnevni sobi. Našla sem nekaj knjig Agathe Christie in jih tudi prebrala. Vedno sem imela rada dobre napete zgodbe.
Življenje me je učilo in me še danes uči. Po zaslugi, najverjetneje, mojega nenehnega analiziranja same sebe, sem pred leti prišla do spoznanja, da postajam takšna, da si nisem niti malo všeč. Bila sem kot nek pes, ki nenehno bevska, ki mu nikoli ni nič prav. To nisem jaz, sem si dostikrat mislila. Najraje od vsega skupaj pa sem imela debate o tem, kako je vse slabo, slabe plače, slaba država, slabo vreme, slabe ceste....itd.
Ne, nisem si bila všeč. Vendar tudi nisem vedela, kako in kaj naj naredim, da bo stvar boljša. Če sem se z bližnjimi pogovarjala o tem, me niso razumeli. Verjetno so mislili, da spet preveč filozofiram in živim v nekem svojem svetu. Morda so imeli in imajo prav. A jaz ne vidim ničesar spornega v tem, da živim v svojem svetu, saj ga imam rada. No, da se vrnem nazaj. Začela sem si kar tako, spontano izposojati knjige, vedno na tematiko pozitivnega razmišljanja, iskanja samega sebe, odkrivanje svojega bistva. Prebirala sem jih z užitkom. So zanimive, življenjske. Večina avtorjev opisuje dejanske zgodbe ljudi iz vsakdana. Videla sem, da nisem sama s svojimi strahovi. Ogromno ljudi je bilo takih. Našli so se, postali boljši človek in na srečo sem se našla tudi jaz.


Pot je bila dolga, napeta, ovinkasta, včasih makadamska, ampak vredna vsake kapljice znoja, ki sem jo prelila na njej.
Moj pogled na svet in na stvari se je korenito spremenil. Proces učenja in zavedanja sebe, lastnega spreminjanja še zdaleč ni končan. Saj sem se, med drugim naučila tudi, da moraš delati na sebi vedno, vsak dan, vsak trenutek. Vedno si lahko boljši, pozitivnejši. Težko se je bilo otresti starih kalupov. To so stari naučeni miselni vzorci, ki sem jih bila navajena. Navada pa, kot pravijo in tudi drži, je železna srajca.

Ena takih navad je bila ta, ko mi otrok že stotič na dan rekel: "Mama, mama, mama..." in sem včasih rutisnko odgovorila z nejevoljnim "Jaaaa". Najprej sem premislila, kako lepo je imeti otroke, zdrave otroke, ki jih imaš rad in oni imajo radi tebe. A ni nekaj čudovitega in enkratnega, kadar otrok pove prvo besedo Mama? In kaj sem jaz delala, nejevoljno odgovarjam otroku z jAAAaaaAAA (češ, kaj je že spet). Otrok ne ve, da imam vsega polno glavo, da bi rada 10 minut tišine. On je preprosto tam, ima te rad, išče tvojo pozornost. S takim načinom in razmišljanjem sem spremenila ta del.
Še ena moja navada, ki sem jo imela, da sem vsemu in vsakemu hotela dokazati svoj prav, če sem le bila zares prepričana, da imam prav. Kam me je to peljalo? V frustracije, v nerazumevanje ljudi, v jezo, skratka v nič kaj pozitivnega. Tega ne delam več, ni treba za vsako ceno uveljavljati svoj prav. Povem enkrat na miren in razumen način, če naletim na odpor in nerazumevanje, se le nasmehnem in si v mislih povem "Seveda pa vsak lahko razmišlja tako, kot se njemu zdi prav".
Včasih sem si rada hranila svoj ego tako, da sem drugemu vzela njegovih 15 minut slave. O čem govorim? Nekomu zelo dosti pomeni, kadar je v središču pozornosti. Tako poznam osebo, ki zelo rada pove kakšno šalo. Zgodilo se je, da sem tisto šalo slišala že nekajkrat in mi preprosto ni bila več smešna. Ob prijetnem smejanju ostalih oseb sem jaz izustila: "Ahh, ta vic je pa star kot biblija. Stara fora, novo budalo". Ne samo, da sem prizadela osebo, ki je povedala šalo, ampak se v tistem hipu imela tudi sama strašno slabo vest. Da ne govorim o pogledih ljudi, ki so slišali to opazko.
To kar sem sedaj napisala, je le kanček sprememb, ki sem se jih naučila, trenirala in obvladala prav s pomočjo knjig. Vsaka knjiga nekaj nauči.

Tudi če ni najboljša, pa tudi če je bila tista, ki ste jo zadnjo prebrali 100 krat boljša, kot ta, ki jo berete. Vsak si zasluži priložnost, tako tudi knjiga. Kdo ve, morda vam po pa prav trenutna knjiga spremenila življenje.

“A room without books is like a body without a soul.” 
― Cicero

Hiša ljubezni

Nekje živi ženska. Ime ji je Love. Na pogled simpatična, lepa. Njena lepo izvira iz njene notranjosti. Čeprav se zdi, da živi v ne sigurnih časih, ko je vsakdanji kruh na mizi privilegij, se v njenih očeh še vedno vidi iskrica. Nima lepih oblek, čevljev. Nima dokončane hiše, pa vendar je bogata. Njeno srce je polno ljubezni, ki čaka da privre na plano. Verjame v dobroto slehernega človeka, zato jo dosti ljudi vidi kot čudno. Ti ljudje so pustili, da umre otrok v njih. Ni ga več. Tako kot ni domišljije, velikih sanj in želja.

Love ima pred sabo velik cilj. Narediti hišo ljubezni. Beseda ljubezen opisuje nekaj lepega, toplega. Je kot topel spomladanski veter, je kot ogenj v kaminu, ki prasketa in se igra. Je kot mavrica na nebu neštetih barv. Prav takšna, kot je ljubezen, je tudi Hiša ljubezni.

V njej prebivajo ljudje, ki so bili od ostalih pozabljeni, potisnjeni na rob družbe, stigmatizirani zaradi socialnega položaja, telesne, ali pa duševne hibe.

Hiša ljubezni ne nudi le toplo ležišče, okusen obrok. Je več kot to. Tukaj je dom, tukaj je doma ljubezen.

Ta hiša stoji v osrčju prečudovite vasice, ki leži v dolini. Obdana je z mogočnim gozdom, ki daje zavetje.  Kot potka življenja se vije po sredi vasi majhen potok, ki se ob velikih nalivih spremeni v bučno in spoštovanja vredno deročo reko. Potok simbolizira filter, ki odnaša s sabo vso zlo, hudobije in nepravice.

V tej vasici živijo preprosti ljudje. Nimajo veliko, a naključnem popotniku, ki je slučajno prišel med njih, so pripravljeni dati tudi tisto malo kar imajo. Vaščani te vasice cenijo zemljo, ki jim rodi pridelke. Negujejo gozd, ki jim da les za hiše, ter drva za mrzle zime. Vedno in vsakemu priskočijo na pomoč, pa naj je to sosed, znanec ali popoln tujec. Dihajo kot eno in živijo v složnosti. So kakor marljive mravlje, ali čebele. Neutrudni. Na obrazu imajo gube, na rokah žulje, vendar pa so v srcu dobri in v očeh imajo enako iskrico kot Love.

Prav zaradi tega je Love izbrala to vasico za kraj, kjer stoji hiša Ljubezni. Hiša ljubezni je dobila ime, ker je nastala iz ljubezni same. Zgodilo se je tako, da je Love prišla v vas in predstavila svojo zamisel. Povedala je, do podrobnosti, kako bo hiša ljubezni delovala, kaj je njen namen. Materialnih sredstev ni imela, ne gradbenega materiala, ne denarja. Razložila je, da bi lahko prenovili staro tovarno, ki stoji sredi vasi. S tem bi polepšali tudi vas in jo še bolj navdihnili s toplino. Vaščani so bili na začetku malce zaskrbljeni. Kako pa do denarja, kdo bo to financiral in vzdrževal. Po nekaj trenutkih nelagodne tišine je vstal eden večjih kmetov ter se dobrohotno nasmejal. Povedal je, da kjer je volja je tudi pot. Da se mu zdi ideja fantastična, da bo prispeval svoj delež v obliki lesa, saj poseduje ogromno gozda. Po tem, ko so vaščani videli in slišali pogumnega kmeta, so se en za drugim opogumili tudi sami. En bo prispeval pesek, drugemu je ostalo nekaj cementa ter barve za pleskanje, tretji bo posodil vso orodje...Vsi so sodelovali, veliko jih je darovalo. Nekateri so ponudili svoje delo, gospodinje pa hrano za delavce. S skupnimi močmi je stara tovarna dobila novo podobo.



Okna so bila lesena s prečudovitimi polknami. Fasada je bila bež barve. Na vsaki okenski polici pa so se bohotile pelargonije. Na delu širokih vhodnih stopnic so naredili  rampo za dovoz vozičkov. V notranjosti je bilo tudi dvigalo, ki bo tiste, ki težje hodijo popeljalo v prvo nadstropje, kjer bodo spalnice. Vsaka soba je bila prepleskana z drugačno barvo v odtenkih mavrice. V spodnjem delu tovarne je bila velika hala. Ko so vaščani in Love tuhtali, kaj naj naredijo v tej sobi, je skozi vrata prišel podjetnik, ki je svoje otroštvo preživel v tej vasi. Predlagal je, da bi v spodnjem delu pripravili najprej pogostitev za vse sodelujoče pri tem podvigu, nato pa v tem prostoru naredili delovne prostore. Podjetnik, šarmanten mož sivih las, je dejal, da je vedno verjel, da vse kar daješ tudi dobiš. Zato se je odločil pomagati ljudem in delati dobro. Del svoje proizvodnje bo preselil v njegovo rodno vas, kjer bodo delo našli vsi stanujoči v Hiši ljubezni, kakor tudi tisti vaščani, ki nimajo zaposlitve. Ves dobiček, ap bi ostal za vzdrževanje Hiše ljubezni ter plačilo stroškov. Predlagal je, da odkupi nekoč staro tovarno in jo da v last in upravljanje Love. Love se sprva ni strinjala in je želela, da so lastniki vsi vaščani. Po prigovarjanju vseh le pristala. Rekla je, da želi, ko sama več ne bo zmogla upravljati hiše ljubezni, da jo bo prepustila nekomu, ki gleda na svet skozi srce z ljubeznijo.

Sčasoma so Love in vsi, ki so delali in živeli v Hiši ljubezni prihranili kar nekaj denarja, s katerim so odkupili še sosednjo stavbo, jo porušili in naredili poleg Hiše ljubezni še Hišo sreče. 

Tako je Love, poleg Hiše ljubezni, dokončala še svojo hišo v tej isti vasi. Preselila se je nazaj, saj je bila to tudi njena rodna vas, kjer je preživljala svoje otroštvo. 

V dolini tihi je vasica mala...
tam sta ljubezen in sreča doma.

Pa lep dan še naprej!

Sem kot kapljica v morju, le ena izmed mnogih. 

A morje brez mene ne bo nikoli enako, kot je zdaj.
L.V.

Odkrivanje svoje osebnosti, spoznavati samega sebe je nekaj neverjetno čudovitega. Kako lahko s svojo mimiko obraza, s svojimi kretnjami ali besedami, vplivaš na okolico dobro ali pa slabo. Vedno težim k temu, da pomagam drugim, če le lahko. Kadar potrebujejo tišino, molčim z njimi. Kadar potrebujejo nekoga, da jih posluša, poslušam. Včasih je potreben pogovor, torej se pogovarjam. Kakorkoli, samo, da nekomu vsaj za hip olajšam, ali pa polepšam vsaj tisti trenutek, ko sem z njim. Na obrazih ljudi je razbrati  mirnost, veselje, ali vzhičenost v danem trenutku. In, če vem, da sem jim pomagala do tega boljšega občutka, je tudi moj dan lep in čudovit.

Prijazna beseda in iskren pogled v oči, včasih naredita majhne čudeže. Zanimivo je, ko pomislim na vsa naključna srečanja in njihove reakcije, ko rečem:"Na svidenje! Pa lep dan še naprej!"
Kako malo je potrebno, da delavki na občinskem uradu narišeš nasmeh na lice, po napornem dnevu, kjer je srečala veliko ljudi s takšnimi ali drugačnimi zahtevami. Ko ti pomaga pri opravilu, zaradi katerega si prišel, utrujeno in že malce rutinsko reče "Na svidenje!". Nasmehnem se in rečem "Hvala lepa in na svidenje! Pa lep dan še naprej!" Izraz na licu delavke v tistem hipu je nekaj neprecenljivega in seveda tudi lasten občutek, da si nekomu polepšal dan.

Spomnim se poštarja, ki je včasih vozil pošto v našo ulico. Prijel se ga je vzdevek Bulldog. Verjetno zaradi njegovega mrkega pogleda. Večkrat je brez pozdrava dal pošto v hišni nabiralnik, čeprav je bil nekdo na dvorišču. Lahko bi mu dal pošto v roke, pa mu je ni. Nekega dne sem bila prislonjena ob našo ograjo, tik poleg nabiralnika in občudovala prečudovito vreme, ptičje petje in vonj po pokošeni travi. Zaslišim tisti znan zvok mopeda. Bil je poštar. Ustavil se je pri ograji in vzel pošto iz torbe. To je počel že tako rutinsko, da bi človek mislil, da me tale možakar sploh ni videl stati tik ob njem. Ko je segel proti nabiralniku, sem stegnila roko in vzela pošto. Narahlo sem se nasmehnila "Dober dan! Bo kaj dobrega v današnji pošti?" mu pravim. A poštar se sploh ni zmenil za moje besede, le nekaj je zamomljal v svojo brado. Ko se je že odpravljal, pa mu dvignem roko v pozdrav in rečem "No, pa lep dan vam želim še naprej!" Nakar se je ustavil, ugasnil moped, me pogledal in rekel "A me ti malo zajebavaš? "Ne,  ne gospod, nikakor. Vidim, da ste verjetno utrujeni pa vam res želim čim lepši dan.", mu odvrnem. V tistem trenutku se mu je na lica narisal nasmeh, tak iskren, prisrčen. Dejal mi je, da mu bo to res polepšalo dan, ki se je sicer zanj začel bolj slabo. Nekateri ljudje, katerim je nosil pošto, so ga ta dan užalostili. Pogoltniti je moral ves gnev zaradi stvari, katere sam ni mogel spremeniti, niti ni bil za njih odgovoren. Nazadnje mi je samo rekel :"Oprosti, da sem bil prej tako osoren. Pa hvala, da si mi vrnila upanje v dobre in prijazne ljudi!" Le nadaljuj z dobrim delom! Pa lep dan tudi tebi!"

Ne potrebujemo dosti, včasih le prijazen nasmeh, pozdrav ali pogled v oči. Svet bo lepši, če bomo v drug drugem videli v prvi vrsti človeka. Tudi če ima kdo slab dan, oz. se ga drži sloves godrnjača, ne pomeni, da je to povsem res. Preseneti vas lahko njegova reakcija , ko mu boste pričarali nasmeh na obraz, ali pa voščili le prijazno besedo.
Konec koncev smo vsi le ljudje, ki potrebujemo bližino in toplino drug drugega.

Pa lep dan vam želim! ;)