sanje-akcija-sprememba-cilj

Ko tako minevajo minute, ure, dnevi in leta, se tudi naše fizično telo stara. Naš duh pa se lahko stara in bogati, ali pa stara in počasi hromi. Od nas je odvisno kakšen bo naš duh.
Potrebno je delati na sebi, rasti, raziskovati. Biti radoveden in iskati odgovore. To je ena najzanimivejših stvari, ki jo lahko počnejo otroci, odrasli in tudi starejši ljudje. Živimo v dobi interneta, kjer je shranjenih ogromno informacij. Torej, zakaj ne bi malce raziskovali. Mogoče naletimo na nekaj kar v nas vzbudi zanimive občutke. Ali nas celo prebudi. Besedilo pesmi Amazing Grace dobro opisuje v delu prve kitice moje življenje. Pravi namreč:

I once was lost but now am found,
Was blind, but now I see.

V prevodu to pomeni: Bil sem zgubljen, toda zdaj sem najden. Bil sem slep, toda zdaj vidim.
Lahko rečem, da sem zdaj pri mojih letih bila večino časa slepa. Tavala sem brezciljno po neki poti, ki ni bila moja pot. Nisem videla, kako si kompliciram življenje, kako tolčem z glavo v zid.
Moje življenje je teklo po naukih in navodilih staršev, ki sem jih iz srca hvaležna. Vzgajala sta me po svojih najboljših močeh. Dosti sem se naučila od njiju. Pa vendar vsak starš nehote spravi tudi svoje otroke v nek okvir. Otroke učimo kaj je prav in kaj narobe. Da si ne smemo želeti velikih stvari, da moramo biti skromni. Ugotovila sem, da si lahko želimo velike stvari! Poglejmo samo kako smo se naučili gledati na denar. Ta vzorec se seveda prenaša na naše potomce in tako dalje.



Denarja ni nikoli bilo. Kredit, limit. Vedno se je za neko stvar "šparalo'' in vedno sem kot otrok imela nekje zadaj v glavi tudi to, da nismo premožni. Da niti nikoli ne bomo. Da je dobro, če že "preguramo" mesec. Vedela sem, da starši nimajo denarja. To vedenje je bilo globoko zakoreninjeno v meni, tako globoko, da se še danes včasih zalotim v starih miselnih vzorcih. Problem je bil pri šolskih potrebščinah, pri oblačilih, včasih celo pri hrani. Vendar sta starša delala na tem, da otroci pomanjkanja ne bi občutili. Moja starša sta se redkokdaj sporekla. Ko pa sta se, je bilo to samo zaradi denarja.
Denar je zato dobil negativen predznak. Kako si naj želim več denarja, ko pa se to ne sme. Denar mi je bil sinonim za kredite, limite, pomanjkanje in kreganje. Moram biti zadovoljna s tem kar imam, saj je skromnost lepa čednost.
Ko sem odrasla sem se ubadala z iskanjem služb. Prvo službo za nedoločen čas sem dobila po dopolnjenem 30-em letu starosti. Seveda je čez leto dni padel kredit in še limit. Živela sem iz meseca v mesec. Životarila, praktično. Zakaj? Naučila sem se to, da v življenju nimam denarja. Navadila sem se. To je pogubna navada vam povem.

Ne samo, da si želim več denarja, tudi imela ga bom. Ker si to zaslužim, ker vem, da zmorem.
Po prebranju zgornjega stavka, se bo najbrž začel marsikdo režati in si sam pri sebi mislil tisto: "Sanja svinja kukuruz, a kukuruza nema". Malce pomislite zakaj ste tako pesimistični. Zato, ker ste odraščali v podobnih razmerjih kot jaz. Zato, ker ste naučeni in sprogramirani, da tako mislite.
Se imate za slabega človeka? Najbrž ne. Zakaj pa potem mislite, da si tudi vi ne zaslužite več denarja? Ne veste?
Vem zakaj. Seveda si ga zaslužite, vendar se vsega skupaj malce bojite. Zdaj ste namreč v svoji udobni zoni. Se pravi imate službo, kjer zaslužite komajda za položnice in hrano. Skratka za golo preživetje. Strah je tisti, ki vas drži nazaj. Bojite se namreč prositi za večjo plačo. Ali pa celo, da bi dali odpoved in si poiskali bolje plačano delo. Mogoče bi celo postali uspešen podjetnik. Kdo ve!...A vse to se ne bo zgodilo, ker vas je strah! Prvi izgovor bo seveda, da služb v tem času ni in, da se je treba oklepati tiste, ki jo pač imate.


Spet smo pri spremembah. Ne morete moliti in samo prositi, da se bo nekaj zgodilio, sami pa ne boste niti s prstom mignili. Če si želite blagostanja, se pravi več denarja, potem tudi sami nekaj naredite v tej smeri. Že stari ljudje so namreč znali povedati: "Pomagaj si najprej sam, pa ti bo tudi Bog pomagal". Res je! To ne velja le za denar. To velja za katerokoli stvar, ki si jo želite. Ne samo želite, sanjate o njej in vas ob vsem tem prevevajo nepopisni občutki zadovoljstva, sreče in topline.
Odločitev je sicer čisto vaša. Če vam je življenje takšno, kot ga trenutno živite všeč, ga živite še naprej. V kolikor pa bi radi sami kreirali svoje življenje, je pa čas za akcijo. Ne jutri ali enkrat naslednji teden, ampak zdaj.
Če pa še vedno mislite, da je vaše cilje nemogoče doseči, ker (priznajte 100 milijonov izgovorov) ni tega ali onega, se vprašajte naslednje:
Če bi mislil, da moj cilj ni nemogoč, kaj bi naredil? 
No, in to je vaš prvi korak.

Lahko brzdamo svoja čustva?

Na predhodnem blogu sem dobila en zanimiv komentar:

Kaj je dobra volja? Zgolj odsotnost slabe volje? Ali je to sprijaznjenost z vsako situacijo? Biti dobre volje tako, da potlačiš jezo, stran, napetost vodi v depresije, bipolarne motnje ali še kaj hujšega... Malo zdrave jeze po mojem ne škodi... recimo takole neosebno ob nogometni tekmi ;-) (šajbca)

Ne bom analizirala, ali secirala komentarja. V oči mi je padla besedna zveza "zdrava jeza". Ne vem zakaj, vendar sem se takoj ob prebiranju tega komentarja spomnila na izraz "sveta jeza". Sicer res nima eno z drugim čisto nič. Zato danes pišem o čustvih.

Če gledam matematično kakšna realna števila obstajajo? Pozitivna in negativna (na grobo rečeno). Tako obstajajo tudi pozitivna in negativna čustva. Kako vemo katero je slabo (negativno) in katero čustvo je dobro (pozitivno)? Za vsem tem ni nikakršna matematična formula ali neka znanost. To nam povedo občutki, ki jih občutimo po izražanju nekega čustva. Naj malce poenostavim.


Prvič ste postali starši, dobite otroka. Čustva ob tem so radost, veselje, ljubezen občutki so nepopisno dobri. Se pravi počutite se dobro, če ne že čudovito.
Peljete se z avtom, čez pet minut bi morali biti v službi. Veste, da boste pozni in zdaj se, kot nalašč na vsakem križišču prižigajo še rdeči semaforji. Jezni ste kot ris. Pred vami pa vozi šofer, ki po vašem mnenju sploh ne bi smel dobiti izpita. Ko ga prehitevate, za trenutek pogledate v njegov avto in mu izbljuvate ves svoj strup. Se počutite dobro? Verjetno ne. To je kot tisti mali črv v lesu ki tako včasih tudi slišno grizlja les, vas pa grizlja občutek krivde. Saj veste, da bi morali prej od doma.

Torej čustva so dobra in slaba (splošna razdelitev).

Ali lahko kontroliram čustva?
Da. Ampak za dosego rezultata je potrebno spoznati sebe in delati na sebi. Vemo, da različni dogodki v nas vzbujajo različna čustva. Torej, naučiti se moramo spoznati sebe in kakšno čustvo nam izzove nek dogodek. Če je to čustvo slabo, kako reagiramo. Kakšen je rezultat slabega čustva? Je to grozen občutek in tisti mali grizljajoči črv?

1. Dogodki in reakcija
Torej če določeni dogodki v vas vzbudijo slaba čustva je vse kar morate spremeniti to, da drugače reagirate. Ne, res je, ni enostavno. To, kako reagiramo, so vzorci, ki smo jih naučeni, navajeni. Z veliko mero potrpežljivosti, marljivosti in kontrole se da naučiti drugače reagirati na določene dogodke.
Potrebno se je zavedati situacije, ki je za nas nevarna v tem smislu, da izzove slabe reakcije, posledično slaba čustva in občutke. Kadar se situacije zavedamo pred samo "eksplozijo" se je potrebno umiriti. Z počasnejšim dihanjem in z dobrim premislekom o tem, kaj bomo rekli in kako bomo reagirali, smo stopnjo slabih čustev (jeza, ljubosumnost, krivda...) že zmanjšali. Dostikrat se zgodi, da v takšni situaciji povemo nekaj, za kar nam je pozneje žal. Zato je dobro, da se prej umirimo in, da smo mi sami svoj gospodar. Torej tudi gospodar svojih čustev.

2. Spremembe
O tem kako lahko spremenimo sebe, se že pisala (preberete si lahko tukaj). S tem, ko bomo začeli drugače reagirati na dogodke in v sebi kontrolirali čustva, se bomo posledično tudi sami spreminjali in to na boljše. Sprejmite to spremembo samih sebe. Tudi okolica se bo zdela zdaj drugačna. Ljudje okoli vas bodo kakor po čudežu bolj prijazni. Te spremembe na ljudeh okoli vas, so posledica spremembe vas samih.

3. Delo, nadgradnja in vztrajnost
To, da ne podležemo starim vzorcem, zahteva nenehno delo na sebi. Ne bodite prestrogi do sebe, če vam zgodi, da se ujamete na starih tirnicah. Se zgodi. Ampak vi ste se tega zavedli! To je pomembno! Vsak samega sebe najbolj pozna, zato boste vedeli kaj in kako lahko še spremenite pri na sebi bolje. Vztrajajte, naj vas majhni lapsusi ne spravijo v slabo voljo. Le pogumno naprej.



Obstajajo dobra in slaba čustva. Če se vrnem na komentar, ki sem ga citirala na začetku in besedni zvezi "zdrava jeza", naj povem, da ni zdrave jeze. Jeza, kot čustvo je negativno, saj v nas vzbuja negativne občutke. Torej ni zdrave, svete ali kakršne koli jeze, ki bi bila dobra.

Ko se naučite kontrolirati lastna čustva in boste posledično živeli v bolj prijaznem svetu, vedite, da je vse mogoče. Pomembno pa je, da si zastavite cilje, da so čustva ob slikanju (v mislih) svojih ciljev dobra in, da vam vse skupaj vzbuja dobre občutke. Takrat boste šele uvideli, kakšna moč je v vas. V prav vsakem človeku!

You cannot make yourself feel something you do not feel, but you can make yourself do right in spite of your feelings.
~Pearl S Buck quotes  

O moji novi strasti

"Ne smemo dovoliti,
da bi karkoli stalo med nami in knjigo,
ki bi lahko spremenila naše življenje."

Zadnje čase se zatekam k prebiranju knjig. Vendar sem pri izbiri literature postala malce izbirčna. Saj po odlični knjigi ne morem začeti s prebiranjem, sicer dobronamerne knjige, ki pa prejšnji ne seže niti do kolen.
Ali pač?

Ko imaš časa na pretek in ne moreš vsak dan pospravljati, se lotiš branja knjig. Televiziji se poskušam izogibati, sploh pa poročilom. Kadar sem ob večerih pogledala pozne novice in šla nato spat, se mi je zdelo, kot, da imam glavo težko 100 ton. Misli so mi begale sem ter tja o političnih zdrahah, korupciji, naravnih nesrečah. Ne, to res ni bil način, da se zazibljem v zdrav spanec. Zato sem 90% črtala poročila na moje urniku, kadar pa le pogledam kaj. A najraje berem. To je moja nova odkrita strast, moja ljubezen.


Knjige so resnično naše bogastvo. Spomnim se uganke: "Zaprta molčim, odprta učim", ki sem jo slišala kot otrok. Saj sem vedela kaj pomeni, da gre za knjigo in, da če bereš se tudi kaj naučiš. Ampak ob vsej tisti obvezni literaturi, ki smo jo kot otroci morali prebrati za domače branje, ob vseh tistih gimnazijskih bukvah, kot je Zločin in kazen (Dostojevski), sem se naučila iz njih bore malo. Zakaj? Ker je bilo to obvezno. V tistih rosnih letih je pa vse, kar je obvezno etiketirano z velikimi rdečimi črkami NE. Tako je tudi v meni počasi umirala želja po knjigah. Imela sem kratko malo odpor. Leta so minila in, ko sem dobila drugega otroka, sem prebrskala polico s knjigami v dnevni sobi. Našla sem nekaj knjig Agathe Christie in jih tudi prebrala. Vedno sem imela rada dobre napete zgodbe.
Življenje me je učilo in me še danes uči. Po zaslugi, najverjetneje, mojega nenehnega analiziranja same sebe, sem pred leti prišla do spoznanja, da postajam takšna, da si nisem niti malo všeč. Bila sem kot nek pes, ki nenehno bevska, ki mu nikoli ni nič prav. To nisem jaz, sem si dostikrat mislila. Najraje od vsega skupaj pa sem imela debate o tem, kako je vse slabo, slabe plače, slaba država, slabo vreme, slabe ceste....itd.
Ne, nisem si bila všeč. Vendar tudi nisem vedela, kako in kaj naj naredim, da bo stvar boljša. Če sem se z bližnjimi pogovarjala o tem, me niso razumeli. Verjetno so mislili, da spet preveč filozofiram in živim v nekem svojem svetu. Morda so imeli in imajo prav. A jaz ne vidim ničesar spornega v tem, da živim v svojem svetu, saj ga imam rada. No, da se vrnem nazaj. Začela sem si kar tako, spontano izposojati knjige, vedno na tematiko pozitivnega razmišljanja, iskanja samega sebe, odkrivanje svojega bistva. Prebirala sem jih z užitkom. So zanimive, življenjske. Večina avtorjev opisuje dejanske zgodbe ljudi iz vsakdana. Videla sem, da nisem sama s svojimi strahovi. Ogromno ljudi je bilo takih. Našli so se, postali boljši človek in na srečo sem se našla tudi jaz.


Pot je bila dolga, napeta, ovinkasta, včasih makadamska, ampak vredna vsake kapljice znoja, ki sem jo prelila na njej.
Moj pogled na svet in na stvari se je korenito spremenil. Proces učenja in zavedanja sebe, lastnega spreminjanja še zdaleč ni končan. Saj sem se, med drugim naučila tudi, da moraš delati na sebi vedno, vsak dan, vsak trenutek. Vedno si lahko boljši, pozitivnejši. Težko se je bilo otresti starih kalupov. To so stari naučeni miselni vzorci, ki sem jih bila navajena. Navada pa, kot pravijo in tudi drži, je železna srajca.

Ena takih navad je bila ta, ko mi otrok že stotič na dan rekel: "Mama, mama, mama..." in sem včasih rutisnko odgovorila z nejevoljnim "Jaaaa". Najprej sem premislila, kako lepo je imeti otroke, zdrave otroke, ki jih imaš rad in oni imajo radi tebe. A ni nekaj čudovitega in enkratnega, kadar otrok pove prvo besedo Mama? In kaj sem jaz delala, nejevoljno odgovarjam otroku z jAAAaaaAAA (češ, kaj je že spet). Otrok ne ve, da imam vsega polno glavo, da bi rada 10 minut tišine. On je preprosto tam, ima te rad, išče tvojo pozornost. S takim načinom in razmišljanjem sem spremenila ta del.
Še ena moja navada, ki sem jo imela, da sem vsemu in vsakemu hotela dokazati svoj prav, če sem le bila zares prepričana, da imam prav. Kam me je to peljalo? V frustracije, v nerazumevanje ljudi, v jezo, skratka v nič kaj pozitivnega. Tega ne delam več, ni treba za vsako ceno uveljavljati svoj prav. Povem enkrat na miren in razumen način, če naletim na odpor in nerazumevanje, se le nasmehnem in si v mislih povem "Seveda pa vsak lahko razmišlja tako, kot se njemu zdi prav".
Včasih sem si rada hranila svoj ego tako, da sem drugemu vzela njegovih 15 minut slave. O čem govorim? Nekomu zelo dosti pomeni, kadar je v središču pozornosti. Tako poznam osebo, ki zelo rada pove kakšno šalo. Zgodilo se je, da sem tisto šalo slišala že nekajkrat in mi preprosto ni bila več smešna. Ob prijetnem smejanju ostalih oseb sem jaz izustila: "Ahh, ta vic je pa star kot biblija. Stara fora, novo budalo". Ne samo, da sem prizadela osebo, ki je povedala šalo, ampak se v tistem hipu imela tudi sama strašno slabo vest. Da ne govorim o pogledih ljudi, ki so slišali to opazko.
To kar sem sedaj napisala, je le kanček sprememb, ki sem se jih naučila, trenirala in obvladala prav s pomočjo knjig. Vsaka knjiga nekaj nauči.

Tudi če ni najboljša, pa tudi če je bila tista, ki ste jo zadnjo prebrali 100 krat boljša, kot ta, ki jo berete. Vsak si zasluži priložnost, tako tudi knjiga. Kdo ve, morda vam po pa prav trenutna knjiga spremenila življenje.

“A room without books is like a body without a soul.” 
― Cicero

Spremembe, učenje, spoznanje

Trenutno sem v takšnem obdobju življenja, ko mi ne gre vse po začrtanih poteh. Vendar vem, da bo tudi to minilo. Nič ne traja večno, torej, tudi to obdobje v katerem sem zdaj, se mora enkrat končati.
Ujeta sem v svoje misli, občutke. Premlevam tisoč in eno stvar, ki sem jih prebrala v teh zadnjih dveh letih.
Delam na sebi z vso vnemo, saj se prekleto dobro zavedam, da človek lahko spremeni le in samo samega sebe.
Torej učim se biti pozitivna, pomagati drugim in se ne ujeti v rutino vsakdanjega dne. Ja, prav razmišljate....to je res težko. Pa vendar, če si vztrajen, če imaš jasen cilj pred sabo in delaš na tem, se stvari počasi obračajo.
Lahko rečem, da mi ne uspeva vedno. Ampak se zaradi tega ne obsojam. Ljudje smo zmotljivi, delamo napake. Naša reakcija na naše zmote je tista, ki nas naredi velike ali majhne. Vsaka napaka nas namreč nekaj nauči. Bodimo hvaležni za to. Tudi jaz sem. Čeprav se včasih ujamem, da si kar naglas rečem: ''A ti je bilo tega treba...'', nakar se ustavim malce pomislim in se nasmejim sama sebi.

Ena težjih stvari, ki se je, priznam, še zdaj nisem odvadila povsem, je govorjenje o osebi, ki ni prisotna pogovoru. Vendar sem našla dobro rešitev. Vedno kadar se pogovarjam in pogovor nanese na nekoga, ki ni poleg, govorim o tistem človeku le dobre stvari. Težko je vztrajati, ker sogovorec  nemalokrat želi slišati naše mnenje o nečem slabem.. Ljudje smo bitja, zelo kompleksna, zelo inteligentna in včasih tudi zelo zlobna.


Poskušala sem se postaviti v vlogo osebe, katero se ogovarja. Kako je hudo slišati govorice na svoj račun. Človek, ki je deležen tega, je zelo prizadet potrt, predvsem pa zgubi zaupanje v nas. Na drugi strani, če govorimo dobro o človeku, izpostavimo njegove dobre lastnosti in dejanja, mu lahko to le dvigne samozavest. Zakaj bi morali brusiti jezike in prenašati ''babje čenče''?
Velikokrat se zgodi, da obsojamo nekoga za neko stvar, ki smo jo slišali od drugega človeka, ta jo je pa spet od drugega itd. Prvič je samo logično, da takšna informacija ni resnična. Drugič pa.... kdo smo mi, da bi nekomu sodili in ga obsojali? Tako kot imajo vsake oči svojega malarja, tako ima 100 ljudi 100 različnih pogledov na enak dogodek.
Žal obstajajo ljudje, ki se naslajajo nad bolečino posameznika. So kot paraziti, recimo Bela omela, ki se gosti na drevesu, kot parazit. Iz njega črpa hrano. Takšni ljudje, ki živijo kot zajedavci in črpajo energijo iz svojega ''gostitelja''. Temu lahko naredimo konec. Kako? Spremeniti moramo sami sebe v tem smislu, da nas govoričenje in ''mešanje dreka'' takšnih oseb ne bo prizadelo. Njihove besede niso odraz našega življenja, marveč njihovega karakterja in včasih tudi njihovega življenja. To je dolgotrajen proces, vendar se izplača.

Lovim se tudi, a mi gre že kar precej dobro, pri kontroliranju jeze. Jeza je v bistvu negativno čustvo. Je odraz naše vzgoje naših življenjskih smernic, naukov, okolja in še kakšnega faktorja. Lahko se naučimo kontrolirati svoje izbruhe. Boste rekli: ''Ja, je pa lažje govoriti, kot narediti.'' Res je ni lahko! Se pa da!
Tu lahko povem, da pišem iz lastnih izkušenj. V partnerstvu recimo, ko se poznate ''v nulo'', ko točno veste s čim boste partnerja raznežili, nasmejali pa tudi razjezili, lahko rečem, da ima vsak od partnerjev vsaj 50% platna in škarij v svojih rokah. Pride do situacije, kjer recimo jezik prehiti razum. Vam partner pove nekaj sočnih. Kaj se takrat v nas dogaja? ''Kako mi lahko to govori? Ko pa ve, kaj vse jaz naredim, koliko se žrtvujem itd....'' V nas začne počasi vreti. Če se v tem trenutku ne zasučemo 180 stopinj v razmišljanju, sledi čez nekaj sekund prepir, ki potem eskalira v besede, ki jih kasneje največkrat obžalujemo.


Naučila sem se, da v tistem trenutku preklopim v glavi na nek smešen prizor, ali iz filma, ali iz realnega življenja. Posledično se mi nariše nasmeh na ustih. Posledično partner misli, da se smejim iz njega in ga to še bolj podžge. Preden pa bi iz partnerjeve strani bilo izrečeno kaj hudega, se mu približam in mu rečem: ''Smejim se zato, ker vidim, kako bi se zdaj za neko banalno stvar na smrt skregala. Veš dragi, življenje je prekratko za to. Rada te imam!'' Včasih pa si zapojem tudi refren pesmi T. Domicelja, Vem, da danes bo srečen dan.
Ko se to naredila prvič, da vam ne rečem kakšna reakcija je bila s strani mojega partnerja. Gledal me je res kot tele v nova vrata. Vendar sem ga s vsem skupaj uspela toliko zmesti v pozitivno stran, da se je začel smejati tudi on.
Hočem reči, da so stvari, ki jih lahko izboljšamo, s katerimi posledično vplivamo tudi na druge. Vendar le s tem, da začnemo spreminjati sami sebe.

Nobena pot do uspeha ni lahka! Je pa uspeh oz. cilj zato toliko slajši, ko ga dosežemo :)