sanje-akcija-sprememba-cilj

Ko tako minevajo minute, ure, dnevi in leta, se tudi naše fizično telo stara. Naš duh pa se lahko stara in bogati, ali pa stara in počasi hromi. Od nas je odvisno kakšen bo naš duh.
Potrebno je delati na sebi, rasti, raziskovati. Biti radoveden in iskati odgovore. To je ena najzanimivejših stvari, ki jo lahko počnejo otroci, odrasli in tudi starejši ljudje. Živimo v dobi interneta, kjer je shranjenih ogromno informacij. Torej, zakaj ne bi malce raziskovali. Mogoče naletimo na nekaj kar v nas vzbudi zanimive občutke. Ali nas celo prebudi. Besedilo pesmi Amazing Grace dobro opisuje v delu prve kitice moje življenje. Pravi namreč:

I once was lost but now am found,
Was blind, but now I see.

V prevodu to pomeni: Bil sem zgubljen, toda zdaj sem najden. Bil sem slep, toda zdaj vidim.
Lahko rečem, da sem zdaj pri mojih letih bila večino časa slepa. Tavala sem brezciljno po neki poti, ki ni bila moja pot. Nisem videla, kako si kompliciram življenje, kako tolčem z glavo v zid.
Moje življenje je teklo po naukih in navodilih staršev, ki sem jih iz srca hvaležna. Vzgajala sta me po svojih najboljših močeh. Dosti sem se naučila od njiju. Pa vendar vsak starš nehote spravi tudi svoje otroke v nek okvir. Otroke učimo kaj je prav in kaj narobe. Da si ne smemo želeti velikih stvari, da moramo biti skromni. Ugotovila sem, da si lahko želimo velike stvari! Poglejmo samo kako smo se naučili gledati na denar. Ta vzorec se seveda prenaša na naše potomce in tako dalje.



Denarja ni nikoli bilo. Kredit, limit. Vedno se je za neko stvar "šparalo'' in vedno sem kot otrok imela nekje zadaj v glavi tudi to, da nismo premožni. Da niti nikoli ne bomo. Da je dobro, če že "preguramo" mesec. Vedela sem, da starši nimajo denarja. To vedenje je bilo globoko zakoreninjeno v meni, tako globoko, da se še danes včasih zalotim v starih miselnih vzorcih. Problem je bil pri šolskih potrebščinah, pri oblačilih, včasih celo pri hrani. Vendar sta starša delala na tem, da otroci pomanjkanja ne bi občutili. Moja starša sta se redkokdaj sporekla. Ko pa sta se, je bilo to samo zaradi denarja.
Denar je zato dobil negativen predznak. Kako si naj želim več denarja, ko pa se to ne sme. Denar mi je bil sinonim za kredite, limite, pomanjkanje in kreganje. Moram biti zadovoljna s tem kar imam, saj je skromnost lepa čednost.
Ko sem odrasla sem se ubadala z iskanjem služb. Prvo službo za nedoločen čas sem dobila po dopolnjenem 30-em letu starosti. Seveda je čez leto dni padel kredit in še limit. Živela sem iz meseca v mesec. Životarila, praktično. Zakaj? Naučila sem se to, da v življenju nimam denarja. Navadila sem se. To je pogubna navada vam povem.

Ne samo, da si želim več denarja, tudi imela ga bom. Ker si to zaslužim, ker vem, da zmorem.
Po prebranju zgornjega stavka, se bo najbrž začel marsikdo režati in si sam pri sebi mislil tisto: "Sanja svinja kukuruz, a kukuruza nema". Malce pomislite zakaj ste tako pesimistični. Zato, ker ste odraščali v podobnih razmerjih kot jaz. Zato, ker ste naučeni in sprogramirani, da tako mislite.
Se imate za slabega človeka? Najbrž ne. Zakaj pa potem mislite, da si tudi vi ne zaslužite več denarja? Ne veste?
Vem zakaj. Seveda si ga zaslužite, vendar se vsega skupaj malce bojite. Zdaj ste namreč v svoji udobni zoni. Se pravi imate službo, kjer zaslužite komajda za položnice in hrano. Skratka za golo preživetje. Strah je tisti, ki vas drži nazaj. Bojite se namreč prositi za večjo plačo. Ali pa celo, da bi dali odpoved in si poiskali bolje plačano delo. Mogoče bi celo postali uspešen podjetnik. Kdo ve!...A vse to se ne bo zgodilo, ker vas je strah! Prvi izgovor bo seveda, da služb v tem času ni in, da se je treba oklepati tiste, ki jo pač imate.


Spet smo pri spremembah. Ne morete moliti in samo prositi, da se bo nekaj zgodilio, sami pa ne boste niti s prstom mignili. Če si želite blagostanja, se pravi več denarja, potem tudi sami nekaj naredite v tej smeri. Že stari ljudje so namreč znali povedati: "Pomagaj si najprej sam, pa ti bo tudi Bog pomagal". Res je! To ne velja le za denar. To velja za katerokoli stvar, ki si jo želite. Ne samo želite, sanjate o njej in vas ob vsem tem prevevajo nepopisni občutki zadovoljstva, sreče in topline.
Odločitev je sicer čisto vaša. Če vam je življenje takšno, kot ga trenutno živite všeč, ga živite še naprej. V kolikor pa bi radi sami kreirali svoje življenje, je pa čas za akcijo. Ne jutri ali enkrat naslednji teden, ampak zdaj.
Če pa še vedno mislite, da je vaše cilje nemogoče doseči, ker (priznajte 100 milijonov izgovorov) ni tega ali onega, se vprašajte naslednje:
Če bi mislil, da moj cilj ni nemogoč, kaj bi naredil? 
No, in to je vaš prvi korak.