Pa lep dan še naprej!

Sem kot kapljica v morju, le ena izmed mnogih. 

A morje brez mene ne bo nikoli enako, kot je zdaj.
L.V.

Odkrivanje svoje osebnosti, spoznavati samega sebe je nekaj neverjetno čudovitega. Kako lahko s svojo mimiko obraza, s svojimi kretnjami ali besedami, vplivaš na okolico dobro ali pa slabo. Vedno težim k temu, da pomagam drugim, če le lahko. Kadar potrebujejo tišino, molčim z njimi. Kadar potrebujejo nekoga, da jih posluša, poslušam. Včasih je potreben pogovor, torej se pogovarjam. Kakorkoli, samo, da nekomu vsaj za hip olajšam, ali pa polepšam vsaj tisti trenutek, ko sem z njim. Na obrazih ljudi je razbrati  mirnost, veselje, ali vzhičenost v danem trenutku. In, če vem, da sem jim pomagala do tega boljšega občutka, je tudi moj dan lep in čudovit.

Prijazna beseda in iskren pogled v oči, včasih naredita majhne čudeže. Zanimivo je, ko pomislim na vsa naključna srečanja in njihove reakcije, ko rečem:"Na svidenje! Pa lep dan še naprej!"
Kako malo je potrebno, da delavki na občinskem uradu narišeš nasmeh na lice, po napornem dnevu, kjer je srečala veliko ljudi s takšnimi ali drugačnimi zahtevami. Ko ti pomaga pri opravilu, zaradi katerega si prišel, utrujeno in že malce rutinsko reče "Na svidenje!". Nasmehnem se in rečem "Hvala lepa in na svidenje! Pa lep dan še naprej!" Izraz na licu delavke v tistem hipu je nekaj neprecenljivega in seveda tudi lasten občutek, da si nekomu polepšal dan.

Spomnim se poštarja, ki je včasih vozil pošto v našo ulico. Prijel se ga je vzdevek Bulldog. Verjetno zaradi njegovega mrkega pogleda. Večkrat je brez pozdrava dal pošto v hišni nabiralnik, čeprav je bil nekdo na dvorišču. Lahko bi mu dal pošto v roke, pa mu je ni. Nekega dne sem bila prislonjena ob našo ograjo, tik poleg nabiralnika in občudovala prečudovito vreme, ptičje petje in vonj po pokošeni travi. Zaslišim tisti znan zvok mopeda. Bil je poštar. Ustavil se je pri ograji in vzel pošto iz torbe. To je počel že tako rutinsko, da bi človek mislil, da me tale možakar sploh ni videl stati tik ob njem. Ko je segel proti nabiralniku, sem stegnila roko in vzela pošto. Narahlo sem se nasmehnila "Dober dan! Bo kaj dobrega v današnji pošti?" mu pravim. A poštar se sploh ni zmenil za moje besede, le nekaj je zamomljal v svojo brado. Ko se je že odpravljal, pa mu dvignem roko v pozdrav in rečem "No, pa lep dan vam želim še naprej!" Nakar se je ustavil, ugasnil moped, me pogledal in rekel "A me ti malo zajebavaš? "Ne,  ne gospod, nikakor. Vidim, da ste verjetno utrujeni pa vam res želim čim lepši dan.", mu odvrnem. V tistem trenutku se mu je na lica narisal nasmeh, tak iskren, prisrčen. Dejal mi je, da mu bo to res polepšalo dan, ki se je sicer zanj začel bolj slabo. Nekateri ljudje, katerim je nosil pošto, so ga ta dan užalostili. Pogoltniti je moral ves gnev zaradi stvari, katere sam ni mogel spremeniti, niti ni bil za njih odgovoren. Nazadnje mi je samo rekel :"Oprosti, da sem bil prej tako osoren. Pa hvala, da si mi vrnila upanje v dobre in prijazne ljudi!" Le nadaljuj z dobrim delom! Pa lep dan tudi tebi!"

Ne potrebujemo dosti, včasih le prijazen nasmeh, pozdrav ali pogled v oči. Svet bo lepši, če bomo v drug drugem videli v prvi vrsti človeka. Tudi če ima kdo slab dan, oz. se ga drži sloves godrnjača, ne pomeni, da je to povsem res. Preseneti vas lahko njegova reakcija , ko mu boste pričarali nasmeh na obraz, ali pa voščili le prijazno besedo.
Konec koncev smo vsi le ljudje, ki potrebujemo bližino in toplino drug drugega.

Pa lep dan vam želim! ;)