Stres!!! Je to dobro ali slabo?

Vsak dan poslušam, kako je vse stresno, kako je služba stresna, doma je stresno, vse je natempirano. Nisem še srečala človeka, ki bi imel pozitivno mnenje o stresu. Pravzaprav, ob sami omembi stresa, se ljudem ponavadi namršči čelo in dobijo tak zaskrbljen izraz.

V Ameriki so naredili študijo, kjer so spremljali 30.000 odraslih oseb in to 8 let. Rdeča nit je bila posvečena stresu. Zato so jih na začetku vprašali "Koliko stresno je za vas bilo prejšnje leto?". Naslednje vprašanje pa je bilo:"Ali verjamete, da stres škoduje vašemu zdravju?" Ugotovili so, da se je ljudem, ki so v prejšnjem letu izkusili zelo dosti stresa, riziko, da bodo umrli, zvišal za 43%. AMPAK, to je veljalo le za tiste ljudi, ki so verjeli, da je stres škodljiv za njihovo zdravje. Zaradi oboljenj, ki jih tesno povezujejo s stresom (kardio vaskularne bolezni) na leto umre okoli 20.000 Američanov. Stres, oz prepričanje, da je stres ogrožujoč za zdravje, je na 15 mestu vzrokov smrti v Ameriki. Ta je na lestvici (slika spodaj) najpogostejših vzrokov smrti in to na višjem mestu, kot je Aids ali umor.

Kadar smo podvrženi stresni situaciji, se v našem telesu dogaja marsikaj. Puls naraste, srce dela z vso močjo, naše žile se zožijo (možen nastanek kardio vaskularnih obolenj)....AMPAK samo pri ljudeh, ki verjamejo, da je stres škodljiv. Pri ostalih srčni puls sicer naraste, a žile ostanejo enake, se ne zožijo. Kaj je drugače? Lastno prepričanje človeka. Nekoga bo zgrabila panika, ne zmore pritiska, telo se na vse to odziva. Človek se začne potiti, marsikdo občuti tudi slabost in vrtoglavico.
Nekdo drug, pa bo v stresni situaciji, ko mu je že puls narasel rekel sam sebi: "Da! Situacija je stresna. Vendar to je moje telo, ki mi pomaga vse to v miru prebroditi". S tem da srce razbija in dihanje postane hitrejše, naši možgani dobijo več kisika. In ti nam potem lahko predlagajo hitro dobre rešitve. A treba je ostati fokusiran. Ni lahko. Ko pride res stresna situacija, recimo težek izpit na fakulteti, pogovor s šefom, ki veš, da ne bo prijeten, nastop v živo na TV ipd., se je težko zbrati in pomiriti. Meni je pomagalo naslednje. Preden sem vstopila ali v predavalnico, k šefu, ali pred kamere, sem nekajkrat globoko vdihnila, preštela počasi do deset, v mislih odšla na travnik poln cvetlic, kjer sem se v mislih sprostila in umirila. Srčni utrip je bil še vedno zvišan, vendar sem bila pozitivno vznemirjena in prepričana sama vase, da bom uspela. Takšno stanje v našem telesu je podobno kot pri dejanju poguma ali veselja. 

Poleg že prej naštetih stvari, ki se nam dogajajo v telesu, se izloča tudi hormon oksitocin. Vem, nekateri mi boste ugovarjali in dejali, da je oksitocin hormon ljubezni. Imate prav. Sprošča se namreč, kadar smo zaljubljeni, pomaga nam, da smo bolj sočutni in pripravljeni pomagati. Ta hormon, ki se sprošča tudi v stresnih situacijah, nas motivira, da si poiščem podporo. Zbližuje nas z drugimi ljudmi, oz. nas socializira. Zato tudi čutimo potrebo po tem, da nekomu povemo, zaupamo kako se počutimo. Kadar se pojavijo problemi in življenje postane težko, dobimo tudi zaradi oksitocina občutek, da potrebujemo bližino ljudi. Tudi, ko nismo sami podvrženi streu, ampak smo na drugi strani, ko želimo z našim poslušanjem in bližino nekomu pomagati, se v našem telesu sprošča oksitocin. Ta hormon ima tudi blagodejen učinek na telo. Zaradi njega ostanejo žile tudi v stresnih situacijah normalno široke, se ne zožajo. Srce ima receptorje za oksitocin. Srcu pomaga, da se celice regenerirajo in pozdravijo vso škodo, ki je bila povzročena s stresom.

V sebi imamo torej mehanizem za blažitev stresa. Ta mehanizem je človeška povezanost, empatija, pomoč prijatelju, sosedu, sodelavcu ali znancu v stiski.
Na 1000 Američanih, starih med 34 in 93 so opravili raziskavo kjer so jim poleg vprašanja o tem, kako stresno je bilo prejšnje leto, postavili še naslednje vprašanje:: "Koliko časa ste porabili v prejšnjem letu za pomoč ljudem v vaši soseski, prijateljem in znancem?" Za vsako stresno izkušnjo, med ljudmi v študiji, kot je slaba finančna situacija, spori v družini, se je riziko za smrtnost zvišal za 30%. AMPAK ...Pri osebah, ki so drugim pomagale, so dobrodelno usmerjene, se je riziko v podobnih stresnih situacijah povečal za 0%.

Torej iz napisanega se da sklepati, da je zgrešeno naše prepričanje.  Preprosto verjamemo, da je res, da je stres nekaj strašnega in negativnega. V kar verjamemo, pa postane za nas tudi resnično. Torej...zakaj ne bi spremenili svojega prepričanja? Počasi. Korak za korakom.

Izkoristimo tudi drugo orodje, ki ga imamo, mehanizem hormona oksitocin. Postanimo človek, ki rad pomaga, ker ga to veseli, ker ga to navdaja z občutkom, da je naredil nekaj dobrega.

Da! In če bomo pomagali bomo naredili dobro sočloveku, in tudi sami sebi!

Carpe diem!