Ljubezen in ostale traparije

Nekaj minut čez polnoč je. Sedim sama v kuhinji s kozarcem mojega najljubšega belega vina. Nekod si bo mislil, kako patetično. Ampak jaz uživam v teh trenutkih, ko sem sama s sabo s svojimi mislimi, ko moji najdražji že spijo, ko je vrvež celega dne za mano in se je skril nekam tja za luno, ki se sramežljivo skriva za oblaki.
Zjokala sem se ob nekem filmu, ki so ga vrteli, kot začetek norije dneva zaljubljenih. To ni bil standardni prizor, ko se dve sorodni duši srečata, ko se skozi film stopnjuje napetost in se vsak sprašuje, le kdaj si bosta ta dva zaljubljena človeka padla v objem. Ne. Prizor je bil čisto nekaj drugega. Ženska se je peljala 12 ur z letalom, da bi za nekaj ur pozdravila svojega 10 letnega sina. Tudi to je ljubezen, tista iskrena brezpogojna, ki jo starši čutimo do svojih otrok. In to me je pripeljalo do tega, da sem začela razmišljati, kaj je to ljubezen in kaj pomeni meni. Da čutim ljubezen do staršev in otrok je jasno. Kaj pa ljubezen do partnerja?

Občutek zaljubljenosti, ko mi je puls narastel na 150 in, ko sem le stežka požirala slino, je že zdavnaj zbledel. Ni več tistih adrenalinskih šokov, vsakič, ko mi je zazvonil telefon, ali zvok 'klika' preko IRCa (za mlajše generacije....vprašajte strica Googla kaj je to, recimo, da bilo podobno FB messengeru...nekako). Kaj žene človeka, da z drugo osebo živi in je pripravljen živeti ne glede na vse, kar se zgodi?
Človeka moraš v prvi vrsti sprejeti, kot osebo, ki je drugačna od nas, ki ima svoje želje in svoje cilje. Vsak od nas potrebuje čas zase, svoj osebni prostor, enostavno sebe. Žal je današnji čas za marsikoga usoden v smislu, da se izgubi, da pozabi, kdo v resni je. Lažje je to blažiti v dvoje. Če imaš nekoga, ki te zna poslušati, te prizemljiti, te objeti....neprecenljivo (s tem se ne more kosati res niti mastercard :) )
Ljubezen si vsak od nas predstavlja drugače. Za me je to ena od najkompleksnejših in obenem najlepših stvari kar jih je. Ljubezen je umetnost sobivanja z nekom. Je veščina, da si sposoben sprejemati kompromise, spoštovati osebnost partnerja in sploh, kadar pride "huda ura", da znaš brzdati svojo jezo in bes. Ljubezen nas enostavno naredi boljše. Včasih je partnerstvo in ljubezen sila čudna in zapletena reč. Iz nas iztisne vso energijo in nas obenem z njo tudi napolni. Je kot vseživljenjski izvir modrosti in kreposti.
Toliko pesmi je napisanih o ljubezni...To čustvo nas včasih naredi popolne bedake, ko smo pripravljeni se smešiti pred celotnim vesoljem, samo za kanček naklonjenosti nam ljubljene osebe. Kako smešna bitja smo pravzaprav. Včasih stavimo na svoj imidž, na mnenja družine, sorodnikov, sodelavcev. A ko pride ga. Ljubezen se dobesedno požvižgamo na vse. Glede na to, kako zategnjeni narod smo Slovenci, bi rekla, da trpimo za sindromom pomanjkanja ljubezni.
In še en fenomen....mislim, da smo Slovenci rojeni igralci za kakšno cmeravo telenovelo.
Ljubezen pa je najlepša če je pristna, če ni zlagana. Ko poveš nekomu, da ga ljubiš, ko res tako čutiš in ne zato, ker sta že dolgo skupaj, ali pa, ker se pač tako spodobi. Vem, da besede res včasih bolj bolijo, kot nož v srce, zato previdno. Z ognjem in z ljubeznijo se ne igra. Saj veste, karma in te zadeve.
Ljubezen pomeni mešanico spoštovanja, sprejemanja, cenjenja, prijateljstva, hudomušnosti in zapeljevanja. In prav te zadnje sestavine včasih zmanjka. In nato postane ljubezen rutina, seks le nujno zlo, vse ostalo pa počasi zbledi.
Zato pa je potrebno ljubezen in partnerstvo negovati vsak dan posebej. Zapeljevanje je, vsaj meni osebno, ena bolj seksi stvari, ki lahko partnerstvo popestrijo. Vendar tudi to mora biti pristno in ne izumetničeno. Nikoli ne smemo jemati partnerja za samoumevnega. Saj, ko nas realnost udari po buči, zna biti prepozno.
Imejmo oz. imejte se radi. Cenite in negujte to kar imate. Za vse tiste, ki ste samski pa bi radi našli nekoga....ne obupajte, ljubezen res pride takrat, ko jo najmanj čakaš.

Lahko noč.

Hiša ljubezni

Nekje živi ženska. Ime ji je Love. Na pogled simpatična, lepa. Njena lepo izvira iz njene notranjosti. Čeprav se zdi, da živi v ne sigurnih časih, ko je vsakdanji kruh na mizi privilegij, se v njenih očeh še vedno vidi iskrica. Nima lepih oblek, čevljev. Nima dokončane hiše, pa vendar je bogata. Njeno srce je polno ljubezni, ki čaka da privre na plano. Verjame v dobroto slehernega človeka, zato jo dosti ljudi vidi kot čudno. Ti ljudje so pustili, da umre otrok v njih. Ni ga več. Tako kot ni domišljije, velikih sanj in želja.

Love ima pred sabo velik cilj. Narediti hišo ljubezni. Beseda ljubezen opisuje nekaj lepega, toplega. Je kot topel spomladanski veter, je kot ogenj v kaminu, ki prasketa in se igra. Je kot mavrica na nebu neštetih barv. Prav takšna, kot je ljubezen, je tudi Hiša ljubezni.

V njej prebivajo ljudje, ki so bili od ostalih pozabljeni, potisnjeni na rob družbe, stigmatizirani zaradi socialnega položaja, telesne, ali pa duševne hibe.

Hiša ljubezni ne nudi le toplo ležišče, okusen obrok. Je več kot to. Tukaj je dom, tukaj je doma ljubezen.

Ta hiša stoji v osrčju prečudovite vasice, ki leži v dolini. Obdana je z mogočnim gozdom, ki daje zavetje.  Kot potka življenja se vije po sredi vasi majhen potok, ki se ob velikih nalivih spremeni v bučno in spoštovanja vredno deročo reko. Potok simbolizira filter, ki odnaša s sabo vso zlo, hudobije in nepravice.

V tej vasici živijo preprosti ljudje. Nimajo veliko, a naključnem popotniku, ki je slučajno prišel med njih, so pripravljeni dati tudi tisto malo kar imajo. Vaščani te vasice cenijo zemljo, ki jim rodi pridelke. Negujejo gozd, ki jim da les za hiše, ter drva za mrzle zime. Vedno in vsakemu priskočijo na pomoč, pa naj je to sosed, znanec ali popoln tujec. Dihajo kot eno in živijo v složnosti. So kakor marljive mravlje, ali čebele. Neutrudni. Na obrazu imajo gube, na rokah žulje, vendar pa so v srcu dobri in v očeh imajo enako iskrico kot Love.

Prav zaradi tega je Love izbrala to vasico za kraj, kjer stoji hiša Ljubezni. Hiša ljubezni je dobila ime, ker je nastala iz ljubezni same. Zgodilo se je tako, da je Love prišla v vas in predstavila svojo zamisel. Povedala je, do podrobnosti, kako bo hiša ljubezni delovala, kaj je njen namen. Materialnih sredstev ni imela, ne gradbenega materiala, ne denarja. Razložila je, da bi lahko prenovili staro tovarno, ki stoji sredi vasi. S tem bi polepšali tudi vas in jo še bolj navdihnili s toplino. Vaščani so bili na začetku malce zaskrbljeni. Kako pa do denarja, kdo bo to financiral in vzdrževal. Po nekaj trenutkih nelagodne tišine je vstal eden večjih kmetov ter se dobrohotno nasmejal. Povedal je, da kjer je volja je tudi pot. Da se mu zdi ideja fantastična, da bo prispeval svoj delež v obliki lesa, saj poseduje ogromno gozda. Po tem, ko so vaščani videli in slišali pogumnega kmeta, so se en za drugim opogumili tudi sami. En bo prispeval pesek, drugemu je ostalo nekaj cementa ter barve za pleskanje, tretji bo posodil vso orodje...Vsi so sodelovali, veliko jih je darovalo. Nekateri so ponudili svoje delo, gospodinje pa hrano za delavce. S skupnimi močmi je stara tovarna dobila novo podobo.



Okna so bila lesena s prečudovitimi polknami. Fasada je bila bež barve. Na vsaki okenski polici pa so se bohotile pelargonije. Na delu širokih vhodnih stopnic so naredili  rampo za dovoz vozičkov. V notranjosti je bilo tudi dvigalo, ki bo tiste, ki težje hodijo popeljalo v prvo nadstropje, kjer bodo spalnice. Vsaka soba je bila prepleskana z drugačno barvo v odtenkih mavrice. V spodnjem delu tovarne je bila velika hala. Ko so vaščani in Love tuhtali, kaj naj naredijo v tej sobi, je skozi vrata prišel podjetnik, ki je svoje otroštvo preživel v tej vasi. Predlagal je, da bi v spodnjem delu pripravili najprej pogostitev za vse sodelujoče pri tem podvigu, nato pa v tem prostoru naredili delovne prostore. Podjetnik, šarmanten mož sivih las, je dejal, da je vedno verjel, da vse kar daješ tudi dobiš. Zato se je odločil pomagati ljudem in delati dobro. Del svoje proizvodnje bo preselil v njegovo rodno vas, kjer bodo delo našli vsi stanujoči v Hiši ljubezni, kakor tudi tisti vaščani, ki nimajo zaposlitve. Ves dobiček, ap bi ostal za vzdrževanje Hiše ljubezni ter plačilo stroškov. Predlagal je, da odkupi nekoč staro tovarno in jo da v last in upravljanje Love. Love se sprva ni strinjala in je želela, da so lastniki vsi vaščani. Po prigovarjanju vseh le pristala. Rekla je, da želi, ko sama več ne bo zmogla upravljati hiše ljubezni, da jo bo prepustila nekomu, ki gleda na svet skozi srce z ljubeznijo.

Sčasoma so Love in vsi, ki so delali in živeli v Hiši ljubezni prihranili kar nekaj denarja, s katerim so odkupili še sosednjo stavbo, jo porušili in naredili poleg Hiše ljubezni še Hišo sreče. 

Tako je Love, poleg Hiše ljubezni, dokončala še svojo hišo v tej isti vasi. Preselila se je nazaj, saj je bila to tudi njena rodna vas, kjer je preživljala svoje otroštvo. 

V dolini tihi je vasica mala...
tam sta ljubezen in sreča doma.

Pa lep dan še naprej!

Sem kot kapljica v morju, le ena izmed mnogih. 

A morje brez mene ne bo nikoli enako, kot je zdaj.
L.V.

Odkrivanje svoje osebnosti, spoznavati samega sebe je nekaj neverjetno čudovitega. Kako lahko s svojo mimiko obraza, s svojimi kretnjami ali besedami, vplivaš na okolico dobro ali pa slabo. Vedno težim k temu, da pomagam drugim, če le lahko. Kadar potrebujejo tišino, molčim z njimi. Kadar potrebujejo nekoga, da jih posluša, poslušam. Včasih je potreben pogovor, torej se pogovarjam. Kakorkoli, samo, da nekomu vsaj za hip olajšam, ali pa polepšam vsaj tisti trenutek, ko sem z njim. Na obrazih ljudi je razbrati  mirnost, veselje, ali vzhičenost v danem trenutku. In, če vem, da sem jim pomagala do tega boljšega občutka, je tudi moj dan lep in čudovit.

Prijazna beseda in iskren pogled v oči, včasih naredita majhne čudeže. Zanimivo je, ko pomislim na vsa naključna srečanja in njihove reakcije, ko rečem:"Na svidenje! Pa lep dan še naprej!"
Kako malo je potrebno, da delavki na občinskem uradu narišeš nasmeh na lice, po napornem dnevu, kjer je srečala veliko ljudi s takšnimi ali drugačnimi zahtevami. Ko ti pomaga pri opravilu, zaradi katerega si prišel, utrujeno in že malce rutinsko reče "Na svidenje!". Nasmehnem se in rečem "Hvala lepa in na svidenje! Pa lep dan še naprej!" Izraz na licu delavke v tistem hipu je nekaj neprecenljivega in seveda tudi lasten občutek, da si nekomu polepšal dan.

Spomnim se poštarja, ki je včasih vozil pošto v našo ulico. Prijel se ga je vzdevek Bulldog. Verjetno zaradi njegovega mrkega pogleda. Večkrat je brez pozdrava dal pošto v hišni nabiralnik, čeprav je bil nekdo na dvorišču. Lahko bi mu dal pošto v roke, pa mu je ni. Nekega dne sem bila prislonjena ob našo ograjo, tik poleg nabiralnika in občudovala prečudovito vreme, ptičje petje in vonj po pokošeni travi. Zaslišim tisti znan zvok mopeda. Bil je poštar. Ustavil se je pri ograji in vzel pošto iz torbe. To je počel že tako rutinsko, da bi človek mislil, da me tale možakar sploh ni videl stati tik ob njem. Ko je segel proti nabiralniku, sem stegnila roko in vzela pošto. Narahlo sem se nasmehnila "Dober dan! Bo kaj dobrega v današnji pošti?" mu pravim. A poštar se sploh ni zmenil za moje besede, le nekaj je zamomljal v svojo brado. Ko se je že odpravljal, pa mu dvignem roko v pozdrav in rečem "No, pa lep dan vam želim še naprej!" Nakar se je ustavil, ugasnil moped, me pogledal in rekel "A me ti malo zajebavaš? "Ne,  ne gospod, nikakor. Vidim, da ste verjetno utrujeni pa vam res želim čim lepši dan.", mu odvrnem. V tistem trenutku se mu je na lica narisal nasmeh, tak iskren, prisrčen. Dejal mi je, da mu bo to res polepšalo dan, ki se je sicer zanj začel bolj slabo. Nekateri ljudje, katerim je nosil pošto, so ga ta dan užalostili. Pogoltniti je moral ves gnev zaradi stvari, katere sam ni mogel spremeniti, niti ni bil za njih odgovoren. Nazadnje mi je samo rekel :"Oprosti, da sem bil prej tako osoren. Pa hvala, da si mi vrnila upanje v dobre in prijazne ljudi!" Le nadaljuj z dobrim delom! Pa lep dan tudi tebi!"

Ne potrebujemo dosti, včasih le prijazen nasmeh, pozdrav ali pogled v oči. Svet bo lepši, če bomo v drug drugem videli v prvi vrsti človeka. Tudi če ima kdo slab dan, oz. se ga drži sloves godrnjača, ne pomeni, da je to povsem res. Preseneti vas lahko njegova reakcija , ko mu boste pričarali nasmeh na obraz, ali pa voščili le prijazno besedo.
Konec koncev smo vsi le ljudje, ki potrebujemo bližino in toplino drug drugega.

Pa lep dan vam želim! ;)