Nekje živi ženska. Ime ji je Love. Na pogled simpatična, lepa. Njena lepo izvira iz njene notranjosti. Čeprav se zdi, da živi v ne sigurnih časih, ko je vsakdanji kruh na mizi privilegij, se v njenih očeh še vedno vidi iskrica. Nima lepih oblek, čevljev. Nima dokončane hiše, pa vendar je bogata. Njeno srce je polno ljubezni, ki čaka da privre na plano. Verjame v dobroto slehernega človeka, zato jo dosti ljudi vidi kot čudno. Ti ljudje so pustili, da umre otrok v njih. Ni ga več. Tako kot ni domišljije, velikih sanj in želja.
Love ima pred sabo velik cilj. Narediti hišo ljubezni. Beseda ljubezen opisuje nekaj lepega, toplega. Je kot topel spomladanski veter, je kot ogenj v kaminu, ki prasketa in se igra. Je kot mavrica na nebu neštetih barv. Prav takšna, kot je ljubezen, je tudi Hiša ljubezni.
V njej prebivajo ljudje, ki so bili od ostalih pozabljeni, potisnjeni na rob družbe, stigmatizirani zaradi socialnega položaja, telesne, ali pa duševne hibe.
Hiša ljubezni ne nudi le toplo ležišče, okusen obrok. Je več kot to. Tukaj je dom, tukaj je doma ljubezen.
Ta hiša stoji v osrčju prečudovite vasice, ki leži v dolini. Obdana je z mogočnim gozdom, ki daje zavetje. Kot potka življenja se vije po sredi vasi majhen potok, ki se ob velikih nalivih spremeni v bučno in spoštovanja vredno deročo reko. Potok simbolizira filter, ki odnaša s sabo vso zlo, hudobije in nepravice.
V tej vasici živijo preprosti ljudje. Nimajo veliko, a naključnem popotniku, ki je slučajno prišel med njih, so pripravljeni dati tudi tisto malo kar imajo. Vaščani te vasice cenijo zemljo, ki jim rodi pridelke. Negujejo gozd, ki jim da les za hiše, ter drva za mrzle zime. Vedno in vsakemu priskočijo na pomoč, pa naj je to sosed, znanec ali popoln tujec. Dihajo kot eno in živijo v složnosti. So kakor marljive mravlje, ali čebele. Neutrudni. Na obrazu imajo gube, na rokah žulje, vendar pa so v srcu dobri in v očeh imajo enako iskrico kot Love.
Prav zaradi tega je Love izbrala to vasico za kraj, kjer stoji hiša Ljubezni. Hiša ljubezni je dobila ime, ker je nastala iz ljubezni same. Zgodilo se je tako, da je Love prišla v vas in predstavila svojo zamisel. Povedala je, do podrobnosti, kako bo hiša ljubezni delovala, kaj je njen namen. Materialnih sredstev ni imela, ne gradbenega materiala, ne denarja. Razložila je, da bi lahko prenovili staro tovarno, ki stoji sredi vasi. S tem bi polepšali tudi vas in jo še bolj navdihnili s toplino. Vaščani so bili na začetku malce zaskrbljeni. Kako pa do denarja, kdo bo to financiral in vzdrževal. Po nekaj trenutkih nelagodne tišine je vstal eden večjih kmetov ter se dobrohotno nasmejal. Povedal je, da kjer je volja je tudi pot. Da se mu zdi ideja fantastična, da bo prispeval svoj delež v obliki lesa, saj poseduje ogromno gozda. Po tem, ko so vaščani videli in slišali pogumnega kmeta, so se en za drugim opogumili tudi sami. En bo prispeval pesek, drugemu je ostalo nekaj cementa ter barve za pleskanje, tretji bo posodil vso orodje...Vsi so sodelovali, veliko jih je darovalo. Nekateri so ponudili svoje delo, gospodinje pa hrano za delavce. S skupnimi močmi je stara tovarna dobila novo podobo.
Okna so bila lesena s prečudovitimi polknami. Fasada je bila bež barve. Na vsaki okenski polici pa so se bohotile pelargonije. Na delu širokih vhodnih stopnic so naredili rampo za dovoz vozičkov. V notranjosti je bilo tudi dvigalo, ki bo tiste, ki težje hodijo popeljalo v prvo nadstropje, kjer bodo spalnice. Vsaka soba je bila prepleskana z drugačno barvo v odtenkih mavrice. V spodnjem delu tovarne je bila velika hala. Ko so vaščani in Love tuhtali, kaj naj naredijo v tej sobi, je skozi vrata prišel podjetnik, ki je svoje otroštvo preživel v tej vasi. Predlagal je, da bi v spodnjem delu pripravili najprej pogostitev za vse sodelujoče pri tem podvigu, nato pa v tem prostoru naredili delovne prostore. Podjetnik, šarmanten mož sivih las, je dejal, da je vedno verjel, da vse kar daješ tudi dobiš. Zato se je odločil pomagati ljudem in delati dobro. Del svoje proizvodnje bo preselil v njegovo rodno vas, kjer bodo delo našli vsi stanujoči v Hiši ljubezni, kakor tudi tisti vaščani, ki nimajo zaposlitve. Ves dobiček, ap bi ostal za vzdrževanje Hiše ljubezni ter plačilo stroškov. Predlagal je, da odkupi nekoč staro tovarno in jo da v last in upravljanje Love. Love se sprva ni strinjala in je želela, da so lastniki vsi vaščani. Po prigovarjanju vseh le pristala. Rekla je, da želi, ko sama več ne bo zmogla upravljati hiše ljubezni, da jo bo prepustila nekomu, ki gleda na svet skozi srce z ljubeznijo.
Sčasoma so Love in vsi, ki so delali in živeli v Hiši ljubezni prihranili kar nekaj denarja, s katerim so odkupili še sosednjo stavbo, jo porušili in naredili poleg Hiše ljubezni še Hišo sreče.
Tako je Love, poleg Hiše ljubezni, dokončala še svojo hišo v tej isti vasi. Preselila se je nazaj, saj je bila to tudi njena rodna vas, kjer je preživljala svoje otroštvo.
V dolini tihi je vasica mala...
tam sta ljubezen in sreča doma.
