Ljubezen in ostale traparije

Nekaj minut čez polnoč je. Sedim sama v kuhinji s kozarcem mojega najljubšega belega vina. Nekod si bo mislil, kako patetično. Ampak jaz uživam v teh trenutkih, ko sem sama s sabo s svojimi mislimi, ko moji najdražji že spijo, ko je vrvež celega dne za mano in se je skril nekam tja za luno, ki se sramežljivo skriva za oblaki.
Zjokala sem se ob nekem filmu, ki so ga vrteli, kot začetek norije dneva zaljubljenih. To ni bil standardni prizor, ko se dve sorodni duši srečata, ko se skozi film stopnjuje napetost in se vsak sprašuje, le kdaj si bosta ta dva zaljubljena človeka padla v objem. Ne. Prizor je bil čisto nekaj drugega. Ženska se je peljala 12 ur z letalom, da bi za nekaj ur pozdravila svojega 10 letnega sina. Tudi to je ljubezen, tista iskrena brezpogojna, ki jo starši čutimo do svojih otrok. In to me je pripeljalo do tega, da sem začela razmišljati, kaj je to ljubezen in kaj pomeni meni. Da čutim ljubezen do staršev in otrok je jasno. Kaj pa ljubezen do partnerja?

Občutek zaljubljenosti, ko mi je puls narastel na 150 in, ko sem le stežka požirala slino, je že zdavnaj zbledel. Ni več tistih adrenalinskih šokov, vsakič, ko mi je zazvonil telefon, ali zvok 'klika' preko IRCa (za mlajše generacije....vprašajte strica Googla kaj je to, recimo, da bilo podobno FB messengeru...nekako). Kaj žene človeka, da z drugo osebo živi in je pripravljen živeti ne glede na vse, kar se zgodi?
Človeka moraš v prvi vrsti sprejeti, kot osebo, ki je drugačna od nas, ki ima svoje želje in svoje cilje. Vsak od nas potrebuje čas zase, svoj osebni prostor, enostavno sebe. Žal je današnji čas za marsikoga usoden v smislu, da se izgubi, da pozabi, kdo v resni je. Lažje je to blažiti v dvoje. Če imaš nekoga, ki te zna poslušati, te prizemljiti, te objeti....neprecenljivo (s tem se ne more kosati res niti mastercard :) )
Ljubezen si vsak od nas predstavlja drugače. Za me je to ena od najkompleksnejših in obenem najlepših stvari kar jih je. Ljubezen je umetnost sobivanja z nekom. Je veščina, da si sposoben sprejemati kompromise, spoštovati osebnost partnerja in sploh, kadar pride "huda ura", da znaš brzdati svojo jezo in bes. Ljubezen nas enostavno naredi boljše. Včasih je partnerstvo in ljubezen sila čudna in zapletena reč. Iz nas iztisne vso energijo in nas obenem z njo tudi napolni. Je kot vseživljenjski izvir modrosti in kreposti.
Toliko pesmi je napisanih o ljubezni...To čustvo nas včasih naredi popolne bedake, ko smo pripravljeni se smešiti pred celotnim vesoljem, samo za kanček naklonjenosti nam ljubljene osebe. Kako smešna bitja smo pravzaprav. Včasih stavimo na svoj imidž, na mnenja družine, sorodnikov, sodelavcev. A ko pride ga. Ljubezen se dobesedno požvižgamo na vse. Glede na to, kako zategnjeni narod smo Slovenci, bi rekla, da trpimo za sindromom pomanjkanja ljubezni.
In še en fenomen....mislim, da smo Slovenci rojeni igralci za kakšno cmeravo telenovelo.
Ljubezen pa je najlepša če je pristna, če ni zlagana. Ko poveš nekomu, da ga ljubiš, ko res tako čutiš in ne zato, ker sta že dolgo skupaj, ali pa, ker se pač tako spodobi. Vem, da besede res včasih bolj bolijo, kot nož v srce, zato previdno. Z ognjem in z ljubeznijo se ne igra. Saj veste, karma in te zadeve.
Ljubezen pomeni mešanico spoštovanja, sprejemanja, cenjenja, prijateljstva, hudomušnosti in zapeljevanja. In prav te zadnje sestavine včasih zmanjka. In nato postane ljubezen rutina, seks le nujno zlo, vse ostalo pa počasi zbledi.
Zato pa je potrebno ljubezen in partnerstvo negovati vsak dan posebej. Zapeljevanje je, vsaj meni osebno, ena bolj seksi stvari, ki lahko partnerstvo popestrijo. Vendar tudi to mora biti pristno in ne izumetničeno. Nikoli ne smemo jemati partnerja za samoumevnega. Saj, ko nas realnost udari po buči, zna biti prepozno.
Imejmo oz. imejte se radi. Cenite in negujte to kar imate. Za vse tiste, ki ste samski pa bi radi našli nekoga....ne obupajte, ljubezen res pride takrat, ko jo najmanj čakaš.

Lahko noč.