Konfliktna razmerja, sado-mazo nagnenja in izgovori

Zakaj ljudje vztrajamo včasih v razmerju, ki je destruktivno za nas? Mnogi se izgovarjajo v prvi vrsti na ljubezen, pa na materialne dobrine in na otroke.

Postaviti je treba na tehtnico svoje lastno zdravje, psihično stabilnost in notranji mir na eno stran, na drugo stran pa »ljubezen«, materialne stvari in otroke.

Kako lahko pravimo občutku do osebe, ki nas psihično, včasih celo fizično maltretira, nam zbija samozavest, načrtno pere možgane, ljubezen? Vsak posameznik bi v prvi vrsti moral imeti rad najprej sebe. Če nimaš sebe ,rad ne moreš imeti rad koga drugega. Človek, na drugi strani konfliktnega razmerja ima pogosto zelo dobre manipulacijske sposobnosti, zelo velik ego in živi v nekem namišljenem svetu, kjer je prava pot edino njegova. Je zelo posesivna oseba, ki svojega partnerja ustrahuje in maltretira, zbija njegovo samozavest in ga zaničuje. Je to ljubezen?

Koliko pomenijo materialne dobrine, ki smo si jih ustvarili skupaj s partnerjem? Hiša, nova avto ali dva, prestižne počitnice. Je vse to toliko vredno, da zanikamo lastno vrednost? Da potlačimo svoje želje, cilje in zamisli? Da smo pripravljeni negirati vse, v kar smo nekoč verjeli, zapostavljamo svoja znanja in načela, ki smo si jih z leti pridobili…na koncu koncev zanikamo sami sebe. V imenu ljubezni? Res?

Mnogokrat v želji, da bi našli idealnega partnerja, imeli dom in družino načrtno spregledamo ključne lastnosti človeka s katerim se spuščamo v razmerje. Ni vse zlato kar se sveti in ni vsako jabolko, ki je navzven lepo tudi zdravo odznotraj.

Kako se lahko izgovarjamo na otroke. Vztrajamo v takšnem razmerju zaradi skupnih otrok? Verjetno se vsi strinjamo, da otrok prevzame vzorce obnašanja od oseb, ki živijo skupaj z njim. Je konfliktno razmerje očeta in mame res zdravo okolje za otroke. Bodo zrasli v dobre, samozavestne ljudi? A vpliva zelo dobro na razvoj otroka, kadar gleda in posluša prepir med staršema, kjer en drugemu očita težke in grde stvari, kar seveda absolutno ni primerno za otroka. Kaj boste rekli otroko, čez leta, ko vas bo vprašal, zakaj ste vztrajali v takšnem razmerju in zakaj niste odšli?

Da vztrajaš v takem razmerju, je verjetno potrebno imeti sado-mazo nagnenja, kjer en uživa v maltretiranju drugega, ta drug, pa uživa v trpinčenju. Posledica večletnega maltretiranja in življenja v strahu se pokaže v obliki fizične ali psihične bolezni. Mnogokrat psihične brazgotine bolijo bolj in ostanejo dlje, kakor fizične.

Kaj se dogaja v glavah žrtve, ki to nemo prenaša in dopušča?

Vem pa iz lastne izkušnje, da obstaja izhod iz takšnega razmerja. Ne glede kolikokrat kdo reče, da nas bo ubil, da nas ne pusti, da nas drži v »šahu«, je to le poskus ponovnega ustrahovanja in lastne nemoči. Vedno obstaja izhod, le prvi korak je potrebno narediti. Ne bo lahko, ne bodo ležale rožice na cesti, niti se ne bo cedilo med in mleko. A vse enkrat mine in tudi to bo! Vse se bo ohladilo, mogoče šele čez leta, ampak se bo. Potrebno je vztrajati in se ne pustiti ustrahovati.

Torej imejte se radi….v prvi vrsti SEBE! 

za konec pa še sporočilo 17 letne punce, ki odrašča v nasilnem okolju:

hči 13 Sep 2009 19:50

sem 17 letna punca in se vsak dan s strahom vračam domov iz šole, saj nikoli ne vem kaj me bo doma čakalo. dogaja se vse to kar ste same napisale (kričanje, fizično obračunavanje, ..) tudi sama velikokrat posežem med očeta in mamo kr nočem da bi se kai zgodilo. tudi na kolenih sem ju že prosla naj se nehata prepirat. psihično sem čist na tleh. že ko med njima slišim malo močnejši ton pogovarjanja, me postane zelo strah, grem v sobo in samo pričnem molit da ne bi bilo zopet tako hudo. v takšen okolju res ni prijetno odraščat. mama pa očeta ne upa zapustiti, saj samo nima nobenega mesečnega dohodka. je gospodinja.
zato vse mamice in tudi druge žrtve nasilja .. prosim opogumite se in pojdite stran od nasilnežev.

Vir