O moji novi strasti

"Ne smemo dovoliti,
da bi karkoli stalo med nami in knjigo,
ki bi lahko spremenila naše življenje."

Zadnje čase se zatekam k prebiranju knjig. Vendar sem pri izbiri literature postala malce izbirčna. Saj po odlični knjigi ne morem začeti s prebiranjem, sicer dobronamerne knjige, ki pa prejšnji ne seže niti do kolen.
Ali pač?

Ko imaš časa na pretek in ne moreš vsak dan pospravljati, se lotiš branja knjig. Televiziji se poskušam izogibati, sploh pa poročilom. Kadar sem ob večerih pogledala pozne novice in šla nato spat, se mi je zdelo, kot, da imam glavo težko 100 ton. Misli so mi begale sem ter tja o političnih zdrahah, korupciji, naravnih nesrečah. Ne, to res ni bil način, da se zazibljem v zdrav spanec. Zato sem 90% črtala poročila na moje urniku, kadar pa le pogledam kaj. A najraje berem. To je moja nova odkrita strast, moja ljubezen.


Knjige so resnično naše bogastvo. Spomnim se uganke: "Zaprta molčim, odprta učim", ki sem jo slišala kot otrok. Saj sem vedela kaj pomeni, da gre za knjigo in, da če bereš se tudi kaj naučiš. Ampak ob vsej tisti obvezni literaturi, ki smo jo kot otroci morali prebrati za domače branje, ob vseh tistih gimnazijskih bukvah, kot je Zločin in kazen (Dostojevski), sem se naučila iz njih bore malo. Zakaj? Ker je bilo to obvezno. V tistih rosnih letih je pa vse, kar je obvezno etiketirano z velikimi rdečimi črkami NE. Tako je tudi v meni počasi umirala želja po knjigah. Imela sem kratko malo odpor. Leta so minila in, ko sem dobila drugega otroka, sem prebrskala polico s knjigami v dnevni sobi. Našla sem nekaj knjig Agathe Christie in jih tudi prebrala. Vedno sem imela rada dobre napete zgodbe.
Življenje me je učilo in me še danes uči. Po zaslugi, najverjetneje, mojega nenehnega analiziranja same sebe, sem pred leti prišla do spoznanja, da postajam takšna, da si nisem niti malo všeč. Bila sem kot nek pes, ki nenehno bevska, ki mu nikoli ni nič prav. To nisem jaz, sem si dostikrat mislila. Najraje od vsega skupaj pa sem imela debate o tem, kako je vse slabo, slabe plače, slaba država, slabo vreme, slabe ceste....itd.
Ne, nisem si bila všeč. Vendar tudi nisem vedela, kako in kaj naj naredim, da bo stvar boljša. Če sem se z bližnjimi pogovarjala o tem, me niso razumeli. Verjetno so mislili, da spet preveč filozofiram in živim v nekem svojem svetu. Morda so imeli in imajo prav. A jaz ne vidim ničesar spornega v tem, da živim v svojem svetu, saj ga imam rada. No, da se vrnem nazaj. Začela sem si kar tako, spontano izposojati knjige, vedno na tematiko pozitivnega razmišljanja, iskanja samega sebe, odkrivanje svojega bistva. Prebirala sem jih z užitkom. So zanimive, življenjske. Večina avtorjev opisuje dejanske zgodbe ljudi iz vsakdana. Videla sem, da nisem sama s svojimi strahovi. Ogromno ljudi je bilo takih. Našli so se, postali boljši človek in na srečo sem se našla tudi jaz.


Pot je bila dolga, napeta, ovinkasta, včasih makadamska, ampak vredna vsake kapljice znoja, ki sem jo prelila na njej.
Moj pogled na svet in na stvari se je korenito spremenil. Proces učenja in zavedanja sebe, lastnega spreminjanja še zdaleč ni končan. Saj sem se, med drugim naučila tudi, da moraš delati na sebi vedno, vsak dan, vsak trenutek. Vedno si lahko boljši, pozitivnejši. Težko se je bilo otresti starih kalupov. To so stari naučeni miselni vzorci, ki sem jih bila navajena. Navada pa, kot pravijo in tudi drži, je železna srajca.

Ena takih navad je bila ta, ko mi otrok že stotič na dan rekel: "Mama, mama, mama..." in sem včasih rutisnko odgovorila z nejevoljnim "Jaaaa". Najprej sem premislila, kako lepo je imeti otroke, zdrave otroke, ki jih imaš rad in oni imajo radi tebe. A ni nekaj čudovitega in enkratnega, kadar otrok pove prvo besedo Mama? In kaj sem jaz delala, nejevoljno odgovarjam otroku z jAAAaaaAAA (češ, kaj je že spet). Otrok ne ve, da imam vsega polno glavo, da bi rada 10 minut tišine. On je preprosto tam, ima te rad, išče tvojo pozornost. S takim načinom in razmišljanjem sem spremenila ta del.
Še ena moja navada, ki sem jo imela, da sem vsemu in vsakemu hotela dokazati svoj prav, če sem le bila zares prepričana, da imam prav. Kam me je to peljalo? V frustracije, v nerazumevanje ljudi, v jezo, skratka v nič kaj pozitivnega. Tega ne delam več, ni treba za vsako ceno uveljavljati svoj prav. Povem enkrat na miren in razumen način, če naletim na odpor in nerazumevanje, se le nasmehnem in si v mislih povem "Seveda pa vsak lahko razmišlja tako, kot se njemu zdi prav".
Včasih sem si rada hranila svoj ego tako, da sem drugemu vzela njegovih 15 minut slave. O čem govorim? Nekomu zelo dosti pomeni, kadar je v središču pozornosti. Tako poznam osebo, ki zelo rada pove kakšno šalo. Zgodilo se je, da sem tisto šalo slišala že nekajkrat in mi preprosto ni bila več smešna. Ob prijetnem smejanju ostalih oseb sem jaz izustila: "Ahh, ta vic je pa star kot biblija. Stara fora, novo budalo". Ne samo, da sem prizadela osebo, ki je povedala šalo, ampak se v tistem hipu imela tudi sama strašno slabo vest. Da ne govorim o pogledih ljudi, ki so slišali to opazko.
To kar sem sedaj napisala, je le kanček sprememb, ki sem se jih naučila, trenirala in obvladala prav s pomočjo knjig. Vsaka knjiga nekaj nauči.

Tudi če ni najboljša, pa tudi če je bila tista, ki ste jo zadnjo prebrali 100 krat boljša, kot ta, ki jo berete. Vsak si zasluži priložnost, tako tudi knjiga. Kdo ve, morda vam po pa prav trenutna knjiga spremenila življenje.

“A room without books is like a body without a soul.” 
― Cicero