Prikaz objav z oznako vztrajnost. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako vztrajnost. Pokaži vse objave

sreda, 28. avgust 2013

Ni problemov/ovir - oobstajajo le izzivi in radosti življenja



Vsak je že slišal za frazo: ''....življenje ima vzpone in padce...''. Malce sem raziskovala, poslušala ljudi in ugotovila naslednje. Večina ljudi, ki jih sama poznam, nimajo tistega zanosa oz. energije v sebi, da bi po tistem, ko jim življenje naloži križ (v bistvu so si ga sami, ampak o tem pozneje), se znali pogumno soočiti s težavo. Ne primejo tako rekoč, bika za roge in nočejo/ne morejo vstati in iti kljub potolčenim kolenom naprej.¸

Težave/probleme ali kakorkoli to poimenujete, kar se vam dogaja, ste si nakopali sami

No zdaj boste rekli, glej čisto se ji je zmešalo. Pa mi vseeno dovolite, da razložim.

Ko je bil moj najstarejši sin star dve in pol let mi je rekel, naj mu dam tableto, ker ga boli zob. Vsakodnevno je videl svojega dedka jemati zdravila v obliki tablet ali kapsul. Eno je bilo proti visokemu pritisku, drugo proti bolečinam tretje proti holesterolu itd. Sin se je naučil, da za vsako tegobo obstaja tableta, se pravi mora biti tudi za zobobol. Bila sem zmedena, kako naj dam 2 in pol letnemu otroku tableto? Sirupa ni želel. No v tistem trenutku me je prešinilo. Vzela sem iz predala Tic Tac bonbone, ki seveda navidezno spominjajo na tablete. Pristopila sem k sinu s ''tableto'' in kozarcem vode in mu naročila naj tableto da v usta in hitro požre s pomočjo vode. Rezultat tega je bil ta, da sina čez pet minut več ni bolel zob. Dala sem mu placebo. Sam sebe je prepričal, da mu je ta tableta pomagala in res mu je.


Med prebiranjem raznorazne literature sem  naletela na t.i. poglavje o učinkih placeba. Testirali so novo zdravilo. Polovici udeležencem testa so dali pravo zdravilo, polovici pa placebo (seveda jim tega niso rekli). Obema skupinama so dejali da gre za to in to zdravilo, ki pomaga za te in te težave in da ima vsako zdravilo, tako tudi to, stranske učinke. Seveda so farmacevte zanimali predvsem stranski učinki. Zato so obema skupinama udeležencev testa povedali tudi, da v primeru slabosti, vrtoglavice ali driske to nemudoma tudi povejo. Po zaključenem testu so ugotovili, da sta imeli obe testni skupini, pa čeprav je ena od njih nevedoč dobila placebo t.i. nadomestek, ki nima učinka, podobne stranske učinke v podobnih razmerjih.

Kaj vam želim s tem povedati? Da je to, v kar verjamete za vas tudi nedvomno resnično! Včasih se naš um tako poigrava z nami, da to ni res. Sedaj pa je čas, da stvar vzamemo v svoje roke. Tako kot kočijaž prime uzde in on vodi konje, ne pa konji njega, tako sedaj mi vodi svoj um.

Malce premislite in mi lahko kar v komentarjih pod blogom napišete, kaj je vaše mnenje.

Moja babica, ki jo imam rada in jo spoštujem, je pa res imela že vse mogoče bolezni na tem svetu. Ob nedeljskih obiskih pri njej najraje govori o boleznih. Vedno nam razloži koliko tablet ima zjutraj, opoldne zvečer in še kakšno vmes. Babica je starejša ženica in bliža se 80-emu rojstnemu dnevu. Ima svojo predstavo o življenju in svojo predstavo o ljudeh. Vse, ki jih pozna ima lepo popredalčkane. In pri njej ne moreš ven iz tistega predala, v katerega te je ona dala, tudi če se postaviš na glavo. Se pravi ima neko svoje prepričanje. V to prepričanje trdo verjame.Verjame v to da je bolna. Verjame, da je ta in ta človek v tistem predalu in karkoli bo že naredil v tistem predalu je in pika! 

V kar verjamemo je za nas tudi resnično! 


Zdaj razumete zakaj sem napisala zgoraj z odebeljenimi črkami: Težave/probleme ali kakorkoli to poimenujete, kar se vam dogaja, ste si nakopali sami? 
Če ste še vedno skeptični, kar ni nujno slaba lastnost, si pa vzemite papir oz. majhno beležko tako, da jo lahko date v žep ali torbico in seveda pisalo. Čez dan, ko se zalotite, da premišljujete, si vzemite tisto beležko in zapišite kaj vam roji po glavi. Zapišite svoje misli. Ne goljufajte, saj s tem goljufate le sebe.
Zvečer ko ležete v posteljo in ste umirjeni, pa vzemite tisto beležko in pokukajte v njo. Sedaj pa primerjajte vaše mislin iz te beležke in vaše življenje. Dokaj podobno? Čudež? Ne, ni čudež. Tako deluje vesolje oz. univerzum. 
A ste še vedno skeptični? Vaja, ki jo bom zdaj predlagala je, priznam, malce zlobna, ampak ne zato, ker bi jaz hotela škodovati vam. Zlobna v tem smislu, da boste z izvajanjem te vaje lahko prišli do hudega glavobola. Ne ni to nek voodoo ali hokus pokus. Vaja je sledeča. Cel dan, začenši zjutraj, si ponavljajte v mislih kako močno vas boli glava. Prepričajte sami sebe, da vas boli glava in da imate strašen glavobol. Boli vas glava tako močno, da vam kljuva po sencih in čelu. To ponavljajte čez dan, verjemite v to! Prepričajte se! Zvečer boste, če ste vajo res dobro izvedli, šli spat z groznim glavobolom.

Upam, da sem vas do zdaj že uspela vsaj malo prepričati :)

Predlagam vam, da vzamete tisto beležko od prej, ko ste si skoz dan zapisovali svoje misli. Ocenite v odstotkih, koliko misli je bilo bolj negativnih kot pozitivnih. Verjetno več kot 50%. 

A si vi zaslužite, da je vaše življenje več kot 50% negativno?

Verjetno boste rekli ne. Kako pa spremeniti to? V kar verjamemo je za nas tudi resnično! V kar sami sebe prepričate, postane tudi resnično. Kar vam cel dan roji po glavi, vaše misli so takorekoč afirmacije, to postane za vas realnost.

Torej zakaj nebi spremenili za 180 stopinj vašega razmišljanja? Dovolite si biti pošteni do sebe in dovolite si boljše življenje. Začnite misliti pozitivne stvari. Vsak vaš negativen stavek lahko obrnete v pozitivnega. Vsaka vaša misel-afirmacija je kot naročilo za prihodnje trenutke vašega življenja.


Ni se lahko odvaditi starih navad. Vendar če se potrudite, da vas nov življenski križ ne bo dotolkel, ampak boste vstali in šli dalje! In to brez križa! Upam, da ste razumeli, da vam svojega križa/težave ni potrebno nositi s seboj. Spremenite vaš miselne vzorce in tudi križ/težava se bo spremenila v radost življenja.

Torej naj za vas ne bo križev/problemov/težav, to naj bodo le izzivi na poti skozi naše čudovito popotovanje, ki se mu reče življenje! Spremenite svoje razmišljanje in stem spremenite tudi svoje življenje!

Imejte se radi ;)


torek, 8. januar 2013

Refleksija preteklosti in pogled na prihodnost


Leto 2012 se je poslovilo in prikazala se je trinajstica. Za mnoge vraževerne je to številka, ob kateri te spreletava srh, strah. No, sama ne sodim mednje.Zame je bilo leto 2012 dobro. Začela sem delati sama s sabo in na sebi. Želim spremeniti svoje razmišljanje, ki je tako globoko ukoreninjeno v mojih možganih. Želim spremeniti pogled na svet in okolico. Tega projekta sem se lotila v 2012 in še kar traja. To leto smo decembra pričakovali tudi konec sveta, ki pa ga ni bilo. Hvala Univerzumu, ker jaz bi pa res še rada malo migala. Ta konec sveta pa so si nekateri razlagali drugače. Da ne gre za vsesplošno uničenje, ampak za spremembo miselnosti ljudi, za neko novo pozitivno obdobje.
Želim, da bi res bilo tako. Kriza se naj poslovi in nam prinese blagostanje, mir, ljubezen in varnost. Ampak to res ni nekaj samoumevnega. Nekje sem prebrala, da stres sam po sebi ni neka grozna zadeva. Grozno je namreč, kako mi, kot posamezniki reagiramo na vse skupaj. Verjamem v splošno dobro, verjamem, da se bo nekaj spremenilo. Verjamem, da bomo dosegli to vsak zase, ali pa vsi skupaj, če le malo spremenimo vsak svoj pogled na svet, na stvari, ki se nam dogajajo in jih mi jemljemo kot slabe.
-->
Vem, da se marsikomu to vse skupaj zdi kot neka zrabljena floskula, ampak ni. Če pomislimo, da so slabe stvari oz., stvari z negativnim prizvokom samo smernice in kažipoti, ki nam pomagajo najti pravo pot, ne bomo tako zaskrbljeni in pod stresom. Res je, vse, kar se zgodi, se zgodi z razlogom. Zato bom jaz (in upam, da se mi še kdo pridruži) hodila po svoji poti z odprtimi očmi in tudi z odprtim srcem. V 2013 pričakujem, da se bom postopoma razvila v še boljšo osebo. Da me ne bo iztirila že vsaka malenkost. Vem, da bo včasih prekleto težko, ampak vem pa tudi, da če imam cilj pred očmi in sem vztrajna, ga bom tudi dosegla!
Nehala se bom sekirati in si razbijati možgane z nesmiselnimi izjavami ali dejanji nekaterih, pa čeprav vem, da me bo še dostikrat kaj prizadelo. Poskušala bom pogledati na vso zadevo iz daljave in videti tisto pravo bistvo, ki mi ga tak dogodek sporoča. Ne bom se spuščala v brutalne verbalne konflikte z nekom, ki me žali ali misli drugače. To ne pomeni, da bom tiho. To v bistvu pomeni, da bom po premisleku povedala točno to, kar čutim oz., kar želim povedati na nek pošten spoštljiv način.
Če samo pomislim, kolikokrat me je prizadelo in užalostilo nekaj, kar me ne bi smelo, če bi le povedala tisti osebi, kaj me moti. Ampak ne, vzgojeni smo bili v tistem času, ko so nam doma in v šolah govorili "Molk je zlato". Zato pa smo prizadeti, užaloščeni, pod stresom in nervozni. Preprosto bojimo se povedati, ali pa ne znamo najti pravih besed. Nastopi tudi problem z različnimi karakterji ljudi. Nekateri so se sposobni tudi stepsti za svoj "prav", čeprav o zadevi o kateri teče debata res nimajo pojma. Ljudje, čas je, da poslušamo in slišimo drug drugega. Čas je, da spoznamo, da nismo vsi enaki in čas je, da dovolimo drugačnost in jo tudi sprejmemo.
-->
Vsem skupaj želim, da bo leto 2013 za vsakega točno takšno, kot si ga naredite. Želim vam obilo smisla za humor, pozitivnosti, ljubezni, miru in blagostanja. Ampak zavedajte se, da vam to vse skupaj ne bo padlo iz neba. Torej potrudite se in delajte na svojem boljšem jutri.

četrtek, 6. september 2012

How to stay positive…this is the question!



Danes je spet eden tistih dnevov, ko se zavedam vse trdote življenja. Ok! Ampak ne bom obupala. Vem, da je življenje kot vožnja z vlakcem. Vzponi in padci. Ampak tudi padec ni nujno, da je padec. Če pa je že, pa vstaneš, si posliniš rano na kolenu in greš naprej. E, nema zime za eskime. Danes sem se naučila, da nekateri ljudje ne znajo videt osebo takšno, kakršna je. Vidijo neko svojo predstavo oz. jo popredalčkajo na podlagi prvega vtisa. Žalostno, res. A, vendar ne obsojam. Kot pravijo 100 ljudi, 100 čudi.  Še vedno smo kompleksna družba, sestavljena iz mnogih členov. Najosnovnejša sestavina je pa človek. Ljudje smo različni. suhi, debeli, majhni, veliki, pametni, neumni, črni, rumeni, beli, verni, ateisti, pritlikavi, pohabljeni, ženske, moški itd. A, bolj ko razmišljam o tem, bolj sem prepričana, da si nismo tako različni! Zakaj?
Pa poglejmo od začetka…


Kadar se človek rodi je najčistejše spiritualno bitje. Ima še čisto dušo. In vsi smo se rodili tako! Enaki. Ne glede na okolje, vero in kulturo! Kaj nas je spremenilo? Zakaj smo si različni? Pa, da ne bo kdo zdaj pikolovski, zdaj ne govorim o fizičnem izgledu, na to bom prišla pozneje.
Starši nas učijo, kaj lahko in kaj ne. Okolica v kateri odraščamo nam daje neke smernice in moralne, nepisane zakone, ki bi se jih naj držali. Šola prinese svoje. Kmalu postanemo kopija, ali bolje rečeno odsev vse tistih dejavnikov, ki so nas zaznamovali tako ali drugače skozi naše življenje. Se sploh zavedamo, kdo in kakšni smo v resnici? Kakšni bi bili, če na nas ne bi vplivalo toliko stvari? Ni prepozno, da spoznamo sami sebe. Ampak, brez muje se še čevelj ne obuje, zato je pa treba pljunit v roke in delati na sebi. Spoznati tisto globje bistvo, ki ga nosimo v sebi.

Problem je, ker smo kot posamezniki preveč slepi. Pomembne so nam stvari, ki v bistvu sploh niso toliko važne. Ja, boste rekli….tako so nas učili. Res je! Poudarek je na besedici SO nas učili.
Zdaj pa je čas za “moment of truth”…kdaj pa smo sami sebe kaj učili. Kdaj smo pa ne glede na mnenja ostalih razvili svoje unikatno, edinstveno mnenje o neki  zadevi? In, če smo ga že, ali smo ga “upali” izrazit na dostojanstven način seveda? Malo je ljudi, ki to obvladajo.
Postavite sami sebi vprašanje in odgovorite si iskreno: “Kdaj sem prebral res dobro knjigo?”. Pa ne govorim zdaj o neki SiFi knjigi, ali kriminalki. Govorim o knjigi, ki vas lahko nekaj nauči, oz. vas nauči razmišljati z lastno glavo…po presoji vsakega posameznika pač.
Če hočeš delati sam na sebi, se moraš naučiti tudi pogovarjat sam s sabo. Pa, ok….to zdaj ne bo zgledalo v stilu, da grem jaz po pločniku pa si rečem: “Hej, Lidija….kako si kaj, dajve se midve malo pomenit.” :) Verjetno bi kmalu prihiteli možje v belem. Dobila bi lep bel jopič in bi lahko objemala sama sebe “Moja, moja”.


Mišljen je miselni pogovor samega s sabo. Poslušajte se, poslujašjte svojo notranjost, naučite se prepoznavati vse tiste sprožilce, skratka postanite sam sebi najboljši prijatelj. Ta prijatelj vas ne bo razočaral, če ne boste sami tega želeli. Ta prijatelj je eden najbolj pametnih ljudi, kar jih poznate. Ta prijatelj, kar je zelo dobro, je vedno ob vas, tako v veselih, kot v težjih trenutkih. Ta prijatelj je vsak sam sebi!
Naučite se imeti radi sami sebe. Le tako boste lahko imeli radi tudi druge.
Kar pa se fizičnih značilnosti ljudi tiče….V bistvu smo vsi eno….pa ne govorim v bibličnem smislu. Vsaka stvar, vsako živo bitje je le frekvenca energije, ki oddaja določene vibracije. Iluzijo o trdosti materije nam pričarajo naše oči in ostala čutila.  :) Ne, ni se mi zmešalo. Vprašajte strica Google-a o Kvantni fiziki, pa vam bo marsikaj jasno. Za pokušino pa si poglejte tale kratki animirani filmček, ki na zelo preprost način razloži osnovo tega, kar sem  zdaj napisala.



Pa btw, ni nujno, da se strinjate z mano ;) . Čudovito bi bilo, da imate lastno mnenje o vsem tem kar sem napisala. Če je tako, vam (pa tudi sebi) čestitam. Dosegla sem svoj namen!