Naši otorci - naše ogledalo

Zadnji dogodki so me vzpodbudili, k razmišljanju o otrocih, o refleksiji sebe, kot mame in nasploh o medsebojnih odnosih. Za vsako stvar obstaja priročnik. Recimo, kupiš vrtalni stroj, pomivalec ali likalnik, vse ima neka navodila za uporabo. Ko pa postaneš starš pa ni navodil. So le nasveti, babic, tet, sosed ipd. Vendar ni splošnega navodila, kako vzgajati otroka. Ali delamo prav, ali delamo narobe, se največkrat pokaže čez čas.

Danes smo priča že nasilju in nadlegovanju v vrtcih in to v takšni meri, ki presega zdravo mejo otroške nagajivosti. Sprašujem se, kako smo prišli do te točke, ne samo mi starši, ki smo v prvi vrsti odgovorni za vzgojo svojih otrok, marveč tudi kot družba nasploh.

Vzgoja, ki temelji zgolj na zahtevah in nasvetih, ne pa na zgledih, je slaba. ~Jan Amos Komensky

Sprejeli smo zakon, ki enači eno klofuto ali pa eno po riti z nasiljem v družini. Že od malih, vrtčevskih dni, naše otroke zasujemo z informacijami o otrokovih pravicah (dolžnosti pa, kot, da jih ni). Kapitalizem, ki je uperjen v brezglavo potrošništvo, nas je pahnil v to, da marsikdaj mislimo, da se s playstation-om, z novim telefonom, tabličnim računalnikom ali pa oblekami, ki so IN, da nadoknaditi izgubljen čas, med nami in otrokom. Dejstvo je tudi, da smo starši prepogosto žal preveč utrujeni od vse daljšega delovnika, ter od  vse težjih zahtev v službi, da bi imeli še energijo se dejansko ukvarjati z otroci. Otroci so mnogim postali središče univerzuma. Že od malih nog se vse vrti okrog njih. Nov voziček, posteljica, previjalna mizica, plenice, oblačila, kremice ipd. Videti je, da so materialne stvari, bolj pomembne, kakor pa kvalitetno preživet čas z otrokom.

Najpomembnejši rezultat vzgoje je strpnost. ~Helen Keller

Otroci pa kaj kmalu ugotovijo, da se vse vrti okrog njih. Točno vedo, na kateri ''gumb'' morajo pri določeni osebi pritisniti, da dobijo svoje. Dogaja se da starši nimajo avtoritete, niti se je ne trudijo imeti. Dogaja se, da otroci ne poznajo mej, vse jim je dovoljeno. Dogaja se, da že v prvi triadi osnovnega šolanja prihaja do fizičnega in psihičnega nasilja oz. maltretiranja otroka nad otrokom.

Starši pa smo tisti, ki zbijamo avtoriteto učiteljem (ki je, roko na srce, v veliki meri niti nimajo več). Namesto, da bipri res preučili vse okoliščine, kako je do nekega dogodka prišlo, kdo je bil soudeležen in kaj se je pravzaprav zgodilo, je situacija mnogokrat takšna, da starši pridrvijo v šolo (po možnosti še z odvetnikom), valijo krivdo na učitelja ali ostali učence, po možnosti pa imajo svojega otroka s sabo.

Kakšno je tu sporočilo otroku?

»Ne glede na to kaj bom naredil/a vem, da bo moj/a mama/oče prišel v šolo in nadrl učitelja/ico. Kaj mi pa more!« Starši v tem primeru, dajemo otroku podtuho, da ne glede kaj bo/je naredil bomo ga vedno zaščitili pred vsem. Je to prav?

Meni so nekoč dejali, na lastnih napakah se največ naučiš. Kako bodo ti naši otroci vedeli, da obstajajo meje in določena pravila ''igre'', ki se jih je potrebno držati? Da obstajajo posledice, ki jih moramo nositi?

Nato pa pride prvo razočaranje bodisi v šoli, ali v ljubezni, ali pa delovnem mestu. Kako odreagirajo?. Žal zelo slabo, ker enostavno ne prenašajo porazov, ker ga nikoli niti niso imeli priložnost izkusiti, saj smo starši igrali blazino za njihove morebitne ''padce''. Nismo dovolili, da bi se oni sami učili na svojih napakah.

Res je, včasih je bolje, da otroka pustiš pasti in da si potolče kolena. Takrat se bo tudi nekaj naučil.

….

Želimo takšne otroke? Brez kančka odgovornosti? Brez trohice vesti? Bodo sploh znali samostojno živeti?

Veste, vsi ti otroci bodo nekoč odrasli. Verjetno jih bo nekaj imelo tudi svoje otroke. Kakšni bodo kot starši oni?

Ti današnji otroci, bodo v prihodnosti nekje zaposleni. Kako bodo sploh obdržali službo, če niso vajeni nobene avtoritete? Zanje ne obstajajo meje.

Otroci niso nikdar posebno dobro poslušali starejših, so jih pa vedno zvesto posnemali. ~James Baldwin

In nenazadnje ti otroci bodo tudi enkrat nam v oporo (vsaj tako bi bilo nekako prav, to je cikel življenja), ko bomo stari in onemogli….ali bodo?

Naloga nas staršev je, da naše otroke vzgajamo po svoji najboljši moči. Da jih vzgojimo v samostojne, poštene osebe, ki bodo zmožne empatije, strpnosti in čustvene inteligence. Ta naloga je težka, vendar tako kot vsaka naloga, tudi rešljiva. Tudi če kdaj pri vzgoji naredimo napako, nas to naredi le človeške. Bodimo dober vzgled našim otrokom, saj so nenazadnje oni naše ogledalo.