Pestrost življenja

Življenje v družini ali partnerstvu je lahko zelo pestro. Okupirajo te različna opravila in predvsem različni karakterji ljudi. Včasih se kar pošteno iskre krešejo, kadar želimo nekaj nekomu povedati. Tudi to je čar življenja. Karakterji smo različni, in res hvala Bogu, da je tako.

Včasih te nekdo malo iztiri. Takrat se pojavi tisti mali škrat v naši glavi, ki pravi: »Brzdaj se!« Nekoč se nisem vedela kontrolirati oz. brzdati, vsaj kar se tiče izražanja negativnih čustev. Pustila sem, da so ta čustva ovila mene okrog prsta. Nisem premišljevala kaj povem, važno mi je bilo, da sogovornika čim bolj prizadenem, piknem, spravim ob živce. Nato sem ugotovila, da je takšen način komunikacije poguben v več pogledih. Človeka, ki mu je ves ta »strup«, ki pride iz naših ust, namenjen prizadenemo. To je ponavadi znak za začetek besedne vojne, kjer se mečejo polena pod noge in se ne gleda kam pade groba beseda, nam je takrat pomembno le, da pade. Tudi mi sami, ko začnemo takšen »pogovor«, sebe potisnemo v čustveno stisko. In vsak, ki ima vsaj kanček vesti, ga nato le-ta tudi peče. Včasih se res sprašujem, zakaj moramo na vse načine uveljavljati svoj prav in smo pri tem, če malo karikiram, pripravljeni včasih iti čez trupla.

Zaradi vsega tega sem se jaz že pred časom odločila, da bom intenzivno delala na kontroliranju svojih čustev. Ne uspeva mi vedno, a mislim, da sem na dobri poti. Še nekaj takšnih »udarnih pogovorov« in bom že mali profesionalec.
Skozi to mojo čustveno preobrazbo sem kar zrasla. Pikre pripombe in opazke ljudi, ki mi niso toliko blizu, me ne prizadenejo več. Tudi na raznorazne provokacije poskušam gledati iz drugega zornega kota in sem veliko bolj umirjena. Še vedno pa me prizadenejo besede mojih najbližjih. Če se bom naučila to potlačiti, na prizadetost mislim, ali sem potemtakem čustveni robot?
Menim, da je boljša pot, če vse skupaj procesiram, na neprizadeti ravni ter poskušam izluščiti tisto bistvo. To je hudičevo težka naloga. Ko je človek v tistem afektu, ko bo zdaj, zdaj eksplodiral, je težko ohraniti mirno kri in se osredotočati na bistvo. Sploh, kadar naš sogovornik ni na enakem čustvenem nivoju kakor mi sami in sploh, če je to človek ki ga imaš rad. Pogledati moraš človeka naravnost v oči in zavestno imeti v mislih, to je (recimo) moj mož/žena. Umiriti moraš svoj način govora in imeti prijazen ton, tudi če ima sogovornik kar nekaj decibelov glasnejši in močnejši glas. Problem nastane v tem, da ga/jo takšno reagiranje spravi še bolj ob živce. Tukaj se sogovornika ne posluša več, sliši se mogoče le določena beseda v stavku, na katero se potem obesiš in zaradi te besede je nato sogovornik deležen tudi pikre replike. Neproduktiven pogovor, ki pokvari nekomu cel dan. Če sem jaz na tisti strani, ki balansira in služim, kot nek amortizer, moram biti dovolj močna, prisebna, razsodna, da ne podležem pritiskom. Vedno mi mora odzvanjati v glavi, da je sogovornik pod čustvenim vplivom in se ne kontrolira, torej to ni razumski odziv.
Odvisno od sogovornika, odvisno od težkih besed, ki jih izreče in odvisno od naše umirjenosti je pričakovati našo reakcijo. Ta pa mora biti mirna, preudarna. Težka pot je to. Korak za korakom pa bom verjetno enkrat dosegla to stanje nirvane. Pestro je. Dogaja se. A vendar imejmo vsi v mislih, da smo tu na Zemlji le za določen čas. Nobeden nima pogodbe za stalno. Če sami sebe ne bomo imeli radi, kdo nas bo imel? Če bomo sami sebi enkrat dopovedali, da ne obstaja stvar v našem življenju, zaradi katere bi se splačalo kregati in izgubljati živce, kakšno življenje bomo živeli? Izbiram mirnost, preudarnost. Prosim pa za modrost, potrpežljivost ter za sposobnost neobsojanja sogovornika.