Moja izkušnja z vodnim postom

 V začetku februarja sem se odločila, da naredim nekaj samo zase, za svoje zdravje. Odločila sem se postiti – vodni post (pijem tudi nesladkano črno turško kavo in mineralno vodo) Začela sem »all in«, kot bi temu rekli z 48 urnim postom. Bilo je najprej čudno, saj se je moj želodec »drl« kar naprej. Lakota je prihajala, vendar sem vedela že prej v kaj se spuščam (prebrala ogromno knjig in raziskav ter poslušala kar nekaj podcast-ov in gledala videe), se pravi, počistila sem zadeve v glavi glede tega – »mind over matter« Teh 48 ur sem si zapolnila s precej dela in opravil. Obiskov sem se izogibala.

 Nato sem imela nekaj krajših postov 18 – 21 ur. Nato daljšega 70 ur. Ta je bil že malce lažji. Nato spet nekaj krajših postov. 

V nedeljo 21.02.2020, ob 20.00 pa sem začela moj daljši (najmanj 7 dnevni) post. Če se bom slabo počutila, bom s postom prekinila. Če bo vse OK, bom pa potegnila še kakšen dan.

DAN 1, 22.02.2021

Občutek lakote je bil zjutraj minimalen oz. ga sploh ni bilo, kar se je pa spremenilo okrog 12.00 ure. Pila sem vodo, hodila na WC, delala za službo od doma. Počutje je ok, razen preklete lakote. Po službi sem si splanirala kar nekaj opravil okrog hiše, da sem se zaposlila (pometanje, pregledala sem vse čevlje in stare zmetala v koš) Družini spečem krvavice. Začuda me dišave ne motijo. Zvečer sem s partnerjem pogledala film 47. Ronin – dober film. Nato sem odpeketala v kopalnico – dnevna večerna higiena. Spanje. Ponoči se zbudim prepotena imam grozno nočno moro in to 2 krat. Zeblo me je celi dan »ko pesa«, čeprav mi je po navadi vedno vroče

DAN 2, 23.02.2021

Pijem jutranjo kavo pregledujem maile, spijem kozarec vode. Nakar me zašraufa. Letim do školjke. Groza. Ne le izgled (ne mi reči, da vi nikoli ne pogledate svojega »produkta«). To se dogaja skozi celi dan. Spijem 2 krat liter in pol mineralne vode ter kar nekaj kozarcev vode skozi ves dan. Delam 8 ur, nato spečem piščanca družini. Odhitim v trgovino po sadike solate in nekaj okrasnih trobentic. Posadim solato, jo prekrijem z vrtexom. Vmes me kliče mama, da prideta jutri z očetom na domače klobase (sem ju pred dnevi povabila). Zvečer dobimo obiske, ki jih postrežem z vinom in kavo. Jaz pijem radensko. To noč sem spala kot ubita, le da sem dvakrat morala do WCja.

DAN 3, 24.02.2021

Vstanem, WC, tuš. Delam službeno, kar naporen službeni dan. Pridno pijem in hodim na WC (obe potrebi). Po službi dam kuhat klobase za družino in moja starša. Starša prideta na obisk. »Zakaj pa ti ne ješ?« Namesto, da bi rekla, da sem že jedla, povem po pravici, da se postim – staršem se pač ne laže. Mama je bila vsa zaskrbljena, da bom zbolela (upam, da tokrat nima prav). Ni je pomirilo niti dejstvo, da sem prebrala veliko knjig in raziskav. Zanimivo, ni me motilo, ko so jedli. Sem imela pol želodec mineralne in navadne vode. Zaspana postanem že ob 21:30, zato se odpravim spat. Spim spet dobro.

DAN 4, 25.02.2021

Jutranja rutina, kava posedanje na terasi. Služba, kar polno dela – super, vsaj ne mislim na hrano. Lakoto je zaznati bolj kot včeraj, ampak ni neznosno. Ne morem verjeti, še vedno hodim na veliko potrebo na WC – sicer je to utekočinjena smrdeča zadeva, ampak vseeno. Brez hrane že četrti dan pa imam še vseeno nekaj za izločiti?!?...na wc-ju kar precej časa. Počutim se dobro (lahko delam itd), ampak vseeno nekoliko slabše, kot včeraj. Po delu odhitim v vinograd in obrežem brajde. Nečak se ponudi in uredi 2 breskvi. Po tem malce posedimo z bratom in sovaščanom. Beseda teče o hrani, goveji čevapi, jagnje izpod peke, katere klobase so najboljše, koliko ima kdo na podstrešju šunk, ki se sušijo… –aaaaaaa!!!!! Grozota!! Da ne govorim o tem, da sem vsak dan skuhala za družino. Mlajši sin pa si vsak dan zvečer še peče pleskavice ali čevape + pomfri. In jaz to voham!! Manjkalo je za mišjo dlako, da nisem prekinila post. Hvala Bogu, ga nisem. Tako sem bila raztrešena, da mi je celo televizija šla na živce. Zato sem šla spat že ob 21:20. Še ponoči sem morala 3 krat vstati in iti na WC.

DAN 5, 26.02.2021

Danes se počutim super, na WC hodim, ja seveda obe potrebi. Energije polno. Kot, da včerajšnjega dneva ne bi bilo. Danes je skratka en krasen dan. Pa še sonce sije! Pa še lačna nisem, jipiii, pa še petek je. Saj pravim čudovit dan: sem na odhodu v vinograd, moj raj. Malce odklopa ne škodi.

DAN 6, 27.02.2021

Čeprav sem imela v načrtu, da grem v vinograd in bom tam večino dneva (nenazadnje je sobota) me je vreme malce zafrknilo. Pihalo je kot hudič. Zato sem šla in očistila »kurilnico«. To je soba kjer je notranja enota toplotne črpalke, mini letna kuhinja, shramba in ropotalnica. Bilo je od plastike do papirja in vsega pomalem. Sedaj je prav lep pogled in predvsem vonj ko stopiš v to sobo. Veter je malce pojenjal zato sva se s partnerjem veselo podala v gorice. On je pil špricer, jaz pa vodo.  Jipii, gorice so zrezane. Predlagam da si gresta za kosilo po pico sin in partner (starejšega sina ni bilo doma), da ne bom v tem kuhanju vsak dan. Seveda je bil sin takoj za. Prineseta pice, jaz sem pred TV, da ne bom ravno gledala kako lomastita po hrani. Nakar se sin usede na kavč poleg mene, s krožnikom polnim kosov pice. Pa mu rečem, če je normalnen. On pa meni, saj ne bom nič umazal imam krpo na kolenih. Ja, halo!! Tvoja mama je že šesti dan brez hrane, a bi lahko bil malo uvideven?!?

DAN 7, 28.02.2021

V nedeljo zjutraj pristavim za kavo in dam kuhat juho. Juhe sem dala kuhat več, ker sem si jo v malih porcijah hotela shranit v zmrzovalnik za obroke po postu. Ker po daljšem postu ne moreš kar pojesti redni obrok. Začeti moraš počasi, kakšna juhica brez rezance, dušena zelenjava – a to v malih količinah. No, v glavnem, sledi kavica, nato sesanje in pomivanje tal. Pripravim vse za kosilo. Na meniju bo za moje 3 fante: juha, ciganska pečenka, riž z domačimi jurčki, zelena solata. Nato grem k sosedi na kavo. Ko je kosilo gotovo in pospravljanje sledi ležeren popoldan z nekaj obiski (še sama sem šla na obisk k nečakinji in svakinji). Zvečer berem knjigo in naenkrat me prešine, da sem v juho, ki sem jo kuhala za kosilo, dala nekaj vegete. Grem brat deklaracijo. Glej no glej, sladkor!! To pa ne gre. Tako dam ob 18.00 kuhat novo juho, samo sol, poper, petršilj, timijan in svinjske in goveje kosti. Ura odbije 20:00 in se zavem, da mi je uspelo. Bravo Lidija, 7 dnevni post je za tabo. Odločila sem se, da ga malce podaljšam.

DAN 8, 01.03.2021

Tuš (rada se tuširam zjutraj), jutranja kavica, služba. Pijem vodo, na WC še zmeraj hodim. Sama pri sebi si mislim, pa kako lahko še kaj izločaš skozi zadnjično odprtino po osmih skoraj osmih dnevih brez hrane?? Pijem vodo. Delam. Večina dneva brez nekega občutka lahkote. Ura odbije 16:00. Grem malce na »luft«. Nakar pa jo občutim. Tisto pravo lakoto. Ponosna na sebe sklenem zaključiti post. Ob 17:00 popijem pol skodelice kostne juhe. Čez nekaj časa pojem kuhano jajce, na maslu praženo bučko (polovico)  ter tri majne na list na tanko narezane kose slanine. Ponosna nase grem pozneje spat.

Bonus:

Zgodba z WC-jem se ponavlja in traja še zdaj (03.03.2021). Včeraj sem skoraj uro in pol prebila popoldne na moji prijateljici školjki.

Za kilograme ne vem točno koliko jih je šlo med postom. Tehtala sem se v začetku februarja, ko sem začela »Intermmitent fasting« in konec vodnega posta. Razlika je 12 kg.

Pa še slikica: