Najdi si službo!!!

Danes jaz pretvarjam teorijo v prakso. Brezposelna sem že kar nekaj časa, predvsem pa se ukvarjam z iskanjem nove službe. Poleg pisanja ponudb, telefoniranj se soočam tudi s kakšnimi pikrimi opazkami ljudi, ki verjamem, da po svoje mislijo le dobro.

Prijavila sem se na eno avstrijsko agencijo, ki je specializirana za posredništvo med delodajalci in potencialnim kadrom v IT stroki. Že pred časom sem imela intervju preko Skype-a z njihovo uslužbenko. Res, prijazna in ustrežljiva gospodična.

Učila sem se 8 let nemško, razumem 95% vse nemške besede.  Če pa jezika ne govoriš, ne moreš tekoče komunicirat. Pa vendar sva se razumele.
Tako sem videla zanimiv oglas za delo preko spletne strani te agencije, kjer sem ustrezala pogojem. Se prijavim na to razpisano delovno mesto. Že naslednji dan zjutraj me pokliče moja svetovalka iz agencije, mi pove točno za koga gre. Poslala mi je tudi povezave preko maila, na katerih sem lahko malce bolj spoznala morebitnega delodajalca. dogovorili sva se, da ji bom javila v kolikor menim, če se vidim v tem podjetju. Še isti dan sem ji poslala mail, da lahko pošlje moje papirje dalje. Pod papirji mislim na življenjepis v nemškem jeziku, spremno pismo ter še nekaj drugih podatkov, ki jih je svetovalka dobila med intervjujem. Naslednji dan zvoni telefon. Kliče me moja svetovalka. To podjetje me povabi na predstavitveni razgovor že naslednji dan. Svetovalka mi razloži kako bo potekal razgovor, na kaj na pazim in kako se naj pripravim.



Zaposlitveni razgovor naslednji dan poteka sproščeno. Ker sem zmeraj odkrita sem tudi tukaj povedala, da vem, da ne govorim tekoče nemško, da pa menim, da se bi v času dveh mesecev tudi vpeljala. Sledil je tudi tehnični preizkus znanja, ki sem ga opravila brez napak. V tem podjetju sem bila dobro uro in pol. Res so si vzeli čas in si naredili neko sliko o meni. Čez dva dni me pokliče svetovalka, torej danes in mi pove, da sem jim tehnično popolnoma ustrezala, vendar potrebujejo nekoga, ki tekoče govori nemško. Priznam, me je potrlo, saj sem se na razgovoru odlično počutila. Tudi agenciji, ki je želela feed-back, sem poslala mail, da je razgovor potekal dobro, da sem zadovoljna in, da so tam zelo topli ljudje. In potem....ko že vidiš luč na koncu tunela....zasveti še močneje. Ja, sem se razjokala, nisem robot. Malce sem se tudi začela pritoževat in jamrat. Ampak potem je, ne vem točno od kje, privrela na plano energija, ki me je našopala z optimizmom. Zato luč na koncu tunela ni ugasnila, ampak sveti še močneje. Ker enostavno vem, da je nekje služba zame. Tam bom delala z veseljem in tudi zelo uspešna bom. Pač to delo ni bilo mišljeno zame. Gremo dalje!

Predlagam nekomu, ki je zato pristojen, da ZRSZ (Zavod RS za zaposlovanje) nima več monopola na zaposlitvenem področju. Dajte še nekaterim agencijam koncesije, da bodo v istem rangu, koz ZRSZ. Torej, da se bo dalo tudi prek agencije uveljavljat denarno nadomestilo in podobne pravice. Zakaj? Iz preprostega razloga, konkurenca je vzvod, ko začneš delati bolje in bolj produktivno.

Naj razložim kaj sem mislila na začetku s tistimi pikrimi izjavami ljudi. Vedno, ko te srečajo, ti povprašajo najprej po službi. Nato ti dajejo dobrohotne nasvete, kam naj greš delat, zakaj oni vedo, da je to zame dobro, da naj bom vesela kakršnekoli službe ipd.

No dragi moji, pa nisem vesela kakršnekoli službe. Zakaj bi morala biti? Naj vzamem karkoli, samo zato, ker je pač naše gospodarstvo v razsulu in država namesto da bi vlagala v gospodarstvo raje dokapitalizira banke? Ne! Nisem jaz za to kriva. Niti to ni vzgled, ki ga želim dajati svojim otrokom! ''Dream big'' je eno mojih načel. Zakaj pa ne? Zato, ker nekdo tako reče? Zato, ker moram biti ponižna in vesela, pa tudi če mi kdo hodi po glavi? Koliko izobraženih ljudi pri nas dela za mizerne plače, s katerimi ne preživijo niti sebe, kaj šele svojo družino. Koliko delavcev se drži svojih služb, kjer delajo z njimi huje kot z sužnji, saj niso videli plače že nekaj mesecev. Koliko zaposlenih dela v službah samo zato ker morajo, ne pa zato, ker jih to delo veseli?
Je to vzgled, ki ga želim dati svojim otrokom? NE!

Imam velike cilje, imam še večje sanje! In to je nekaj, kar mi država ne more vzeti, niti obdavčiti!