Vse življenje sem se hote ali nehote ubadala s svojo samopodobo (fizično) in s svojimi kilogrami. Od malega sem poslušala, starejše tete, ko so mami govorile "tvoja hčerka je pa precej močna". V tistih letih sem mislila, da to pomeni, da imam mišice, kako noro. Tudi mama se je bala, da bi bila preveč "močna", že zaradi noge, ker se je zavedala, da bi mi to oteževalo gibanje in vsakodnevno življenje. Spomnim se, kakor da bi bilo danes, ko je varuhinja v vrtcu pristopila k meni med malico in mi dejala, "Lidija, mogoče pa je en namazan kruh dovolj". Takoj sem sestavila "puzzle" in vprašala, če ji je to mama naročila. Rekla ni ničesar, a njen pogled je povedal vse. Zavedam se, da je mama mislila le dobro, a vse skupaj je izpadlo precej drugače. Sovražila sem svoje telo, bila kar precej zakompleksana - pa roko na srce, ne le zaradi kilogramov, temveč tudi zaradi svoje noge. To je privedlo tudi do tega, da sem v šestem razredu OŠ dva tedna pila le nesladkan čaj (pa še to v premalih količinah), jedla nisem ničesar. Zgodil se je kolaps. A ko sedaj pogledam slike iz OŠ, sem imela precej dobro postavo, nisem bila "močna" kakor mi je zaradi takšnih in drugačnih komentarjev nonstop odzvanjalo v glavi. Na enem izmed kopališč, ki so v Prekmurju, mi je nek oče treh otrok, pri mojih 14 letih rekel, da naj se jaz spokam iz bazena, ker sem debela spaka in z defektno nogo in strašim njegove otroke. Ne morete si zamišljati kako sem se takrat počutila, niti ne privoščim tega nikomur. Moja slaba samopodoba se je kazala tudi v puberteti, ko so nastopile prve simpatije itd. Takrat nisem vedela, da izražaš tudi navzven, kar čutiš do sebe. Fantje me niso opazili. Bila sem bolj zadržana, nesigurna, nisem bila samozavestna. V mislih sem imela to, da so vse punce bolj suhe kot jaz in zato posledično lepše ipd. In seveda imajo zato imajo pri fantih več šans kot jaz. Vso gimnaziji sem sama sebe videla kakor dinozavra, ali kita - čeprav vem, a to komaj sedaj, da sem bila čisto ok.
Moje "suhe" sošolke so jedle toplo malico, pa pol francoza velik sendvič, pa po šoli pico. Jaz sem si pa ponavadi kupila kislo mleko ali navadni jogurt, le tu in tam sem si privoščila poleg kakšno žemljico.
Vedno pa sem bila tudi aktivna. Nisem se igrala s punčkami (dobro, imela sem medvedka, ki sem ga "operirala", ker me je zanimalo kaj ima v sebi 😁) Igrala sem se z lesenimi puškami, puščico in lokom, šurikeni (železna zvezda - nindža stajl) nončaki , seveda dvigovala uteži ter delala trebušnjake in plesala.
Med prvo nosečnostjo sem se zredila za ogromno kilogramov. Nekatere ženske lahko to težo zgubijo v nekaj mesecih, moja pa je ostala, pa še povabila je vse svoje sorodnike v obliki kilogramov. Tisti, ki nikoli ni imel težav s kilogrami, ne ve skozi kaj vse sem šla (pa vem, da nas je več takšnih). Kot punca bi rada bila "stajliš" oblečena, pa ne najdeš ničesar, kar bi ti bilo prav. Ko se je odprla trgovina z oblačili za "močnejše" (kako sovražim ta izraz😡😖) so bile na voljo le vrečaste cunje, ki so te naredile še bolj obilnega. To je bilo pred več kot 20 leti nazaj, internet je bil povojih, ni bilo "About you", pa "Zalando". Ni bilo nakupovalnih centrop pa C&A, New Yorker itd. Bile so t.i. blagovnice, ki so imele oddelke. Bil je oddelek, kjer so blago prodajali na metre, da so ti potem šivilje nekaj zašile. Bil je tudi oddelek s spodnjim perilom, kjer mi je "übernatürlich prijazna" prodajalka, da ne obstajajo spodnjice in modrc za mojo velikost - mislim halo??!!
Vse moje prve službe so bile takšne, - nobene malice. Ko sem pa prišla domov, pa sem požrla hladilnik.
Začela se je moja pot po raznoraznih dietah. Ločevalna, zeljna župa, montignacova metoda, malo maščob več OH, Kalorije not - kalorije ven...In nato jo-jo efekti.
Prišla je druga nosečnost in na enem od prvih pregledov mi je ginekologinja rekla: "gospa, vi ste že sedaj predebeli (hvala Bogu, da ni rekla premočni), poskusite se malce paziti. Nato sem ji v nekaj stavkih opisala moje izkušnje in težave s težo. Svetovala mi je, naj poskusim pri majhnih korakih, recimo, da se izogibam sladkih pijač in naj poskusim piti kavo ter čaj brez sladkorja. Priznam sprva mi je bilo to ogabno - kakšna voda. Bila sem zagrizen pristaš kupljenih sirupov (malinovec itd). Nesladkana kava in čaj?? Uff. A ker sem trmasta, sem si rekla, da bo poskusila, saj zgubiti nimam kaj. Pred porodom sem tehtala en kilogram manj, kot na začetku nosečnosti.
Takrat je meni naredilo "klik". Sladkor!! Od takrat naprej pijem od brezalkoholnih pijač 95% samo vodo ali radensko in nesladkan čaj/kavo. Izogibam se pecivu, tortam ipd.
Pa preden nadaljujem, naj dodam samo še tole. Šla sem k zdravniku zaradi hude driske, prvi komentar - "shujšajte", boli me hrbet - itak "shujšajte", imam velike glavobole - ...."shujšajte" Ko se pa vprašala, kako, da naj mi pomagajo ipd, ni bilo nekih pametnih komentarjev. So rekli udeležite se tečaja nordijske hoje, ali pa začnite teči - pravim, da ne bo šlo, zaradi noge...Cindi program (no, da se ne ponavljam, o tem pišem v drugem blogu)
A ker mi ni dalo miru, sem se šla malega detektiva. Začela sem raziskovati po internetu, brati knjige. Low-Fat, High Carbs" (malo maščob, več ogljikovih hidratov) je najbolj nevarna od vseh. O tem sem pisala v seriji blogov "OutOfTheBox: O zdravju"
Za sladkor sem ugotovila, da te naredi odvisnega bolj kot kakšna droga. Saj veste tisto "Cuker mi je padel...."
Sicer nobena "dieta" ni zdrava, ker se je enostavno ne moreš držati do konca življenja, pa še pregrešno drage so, no, vsaj nekatere.
Kljub vsem informacijam je nekaj manjkalo. Zakaj se nekdo redi, nekdo pa shujša. Zakaj kljub omejenemu vnosu kalorij nekdo malce shujša, nato pa se vse skupaj ustavi? Kaj pa, če ima telo nek "obrambni" mehanizem, da ne želi enostavno iti pod določeno težo?
Ker sem ženska, in vem, kaj nam delajo hormoni v predmestrualnem ciklu, med in po, pa potem nosečnost, pa mena - spet hormoni - sem tudi pri težavah s kilogrami pomislila na hormone.
Če smo dalj časa pretežki imamo veliko možnost, da zbolimo za sladkorno boleznijo tip 2. Simptom je prevelik nivo sladkorja/glukoze v krvi. Nato bolnik obišče zdravnika, ki takemu pacientu predpiše inzulin. To seveda zniža nivo sladkorja v krvi. A velika večina ljudi se nato še bolj zredi (ampak zakaj?? - razlaga nižje). Torej začarani krog. Predebel človek je zbolel za sladkorno, odšel k zdravniku, dobil inzulin in se še bolj zredil, zdravnik poviša dozo inzulina, kilogrami se kopičijo itd. Zdravniki NE zdravijo sladkorne bolezni, ampak samo znižujejo z zdravili krvni sladkor (kar je v bistvu simptom te bolezni).
Sladkorna bolezen tipa 2 je v bistvu bolezen, kjer se izloča preveč inzulina, ker je nivo sladkorja v krvi previsok (celice pa so postale odporne na inzulin), trebušna slinavka izloča vedno več inzulina. Zakaj se torej ta bolezen "zdravi" s tem, da se predpiše še več inzulina? To je približno tako, kot če bi bakterijsko infekcijo, katere simptom je vročina, zdravili z zdravili za zniževanje vročine. Ko pa v bistvu vemo, da je zdravilo antibiotik.
Namerno ne bom dajala linke do študij in znanstvenih prispevkov. Vi, "Nejeverni Tomaži" si sami to izbrskajte.
Naloga hormona inzulin je, da glukozo pripelje do celice, ki nato to glukozo porabi kot energijo/hrano. Predstavljajte si inzulin kot avto s ključem, ki vozi glukozo do celice. Če je celica odporna na inzulin, (ker je preveč glukoze v celici - je prenasičena, "zamenja ključavnico"), se "vrata" ne odpro, ker ključ inzulina ne paše v ključavnico celice. To povzroči preveč glokoze - krvnega sladkorja v krvi.
Sladkorna boleze tipa 1, simptom premalo inzulina v krvi, zaradi nedelovanja trebušne slinavke (ki ima nalogo, da proizvaja inzulin). Ker ni inzulina - ki transportira glukozo do celice, ni niti ključa za vrata celice, so celice podhranjene, nivo glukoze - krvnega sladkorja v krvi je pa visok. Torej oseba, ki ima sladkorno bolezen tipa 1 lahko umre, če umetno ne dobi inzulin. Ker neglede na to koliko hrane zaužije, glukoza (ki je namenjena za hrano celicam, ali shranjevanje maščobe) ne pride v celice, niti se ne shranjuje v obliki maščobe.
Torej pri sladkorni bolezni tipa 2 je zgodba obrnjena. Inzulina je preveč v krvi, trebušna slinavka se trudi ohraniti normalen nivo sladkorja v krvi, zato izloča še več inzulina. Vendar (podobno, kot lahko telo postane odporno na antibiotike, če jih jemljemo prepogosto in predolgo), postane tudi celica odporna na inzulin. Kot že rečeno prej, je celica prenasičena glukoze in poszane odporna na inzulin, ki transportira glukozo. Predstavljajte si sobo (celica) v katero lahko vstopi z dvigalom (inzulin) največ 10 oseb (glukoza). Vratar (ključavnica) bo rekel "Ni vstopa", če je v sobi že dovolj oseb. V to sobo enostavno ne moreš spraviti 30, 50 ali 100 ljudi. Počasi cela stavba (telo) in sobe postanejo preplavljeni z ljudmi (glukozo). Gradbinci (trebušna slinavka) pa se trudijo narediti čimveč dvigal (inzulin) do sob, nato pa še direktor (zdravnik) pove, rabimo še enkrat več dvigal (za enkao število sob)
Torej vidimo, da v svetu človeškega telesa igra ogromno vlogo inzulin in tudi ostali hormoni. Vendar je inzulin tisti, ki je odgovoren za transport glukoze do celice in za skladiščenje glukoze kot maščobe.
Če pojemo beli kruh, namazan z margarino in marmelado s skodelico kakava za zajtrk. (Zajtrk je najpomembnejši obrok dneva! - ja pa kaj še...prehranska industrija in corn-flakes ipd procesirane zadeve, polne cukra) Kaj se zgodi? Krvni sladkor se dvigne, nivo inzulina se poveča, nato naenkrat nivo sladkorja v krvi pade in mi postanemo lačni ob 10-ih. Kljub temu, da smo pojedli zajtrk ob 7.30.
Kaj bi se zgodilo če bi recimo za zajtrk pojedli polnomastno kislo mleko s chia semeni? Nič, nivo sladkorja bi ostal v mejah normale, posledično tudi inzulin.
In zakaj potem nekateri zagovarjajo kalorija je kalorija? 1000 kalorij peciva, sladoleda in ostalih ogljikovih hidratov, nikakor ne more biti isto, če merimo, kakšen učinek ima na procese v telesu, kot recimo solata, avokado, jajca ipd.
Podobno je temu, če bi rekli da ima 1000g železa ali 1000g perja enak efekt na telo, če teh 1000g železa ali perja vržemo nekomu na glavo.
Vse ok, ampak jaz imam rada testenine, riž ipd. A se sedaj naj vsemu temu odpovem? Tudi iz svoje zgodovine diet vem, da se tega ni možno držati doživljensko.
Potem sem odkrila IF - intermittent fastnig, ali delni post. V času, ko se postiš, oz. ne zaužiješ kalorij ima telo čas, da pokuri odvečno glukozo v krvi in porabi glikogen v jetrih (tudi vrsta glukoze, ki se kratkoročno skladišči v jetrih). Nato preklopi v način "kurjenja maščobe" - kadar je porabljen ves glikogen in vsa glokoza. Obstaja več variant IF, naj opišem nekaj:
8:16 - v 8- ih ur lahko ješ svoje obroke, 16 ur se postiš (voda, nesladkani napitki) - torej brez kalorij (variante so še 6:18, 4:20, 2:22....)
OMAD - one meal a day - en obrok na dan - kjer se postiš cca. 23 ur, v tisti eni uri pa poješ pač kar se ti zlušta (eni to kombinirajo s keto načinom prehranjevanja, eni veganski način - izbira je odvisna od posameznika
ADF - alternate day fasting (najmanj 36 ur)- post vsak drugi dan. Začneš s postom v nedeljo ob 21.00 zvečer, končaš v torek ob 9:00 zjutraj (vmes sta dve noči in en dan - ni tako strašno - pač, ko se navadiš)
2:5 - delni post (dovoljeno do 500 kalorij - brez OH) 2 zaporedna dneva v tednu, ostale dneve ješ
Od marca 2021 do konca 2021, sem se znebila 20 kg (konfekcijska št. je šla iz 52 na 48), do letos (2023) sem uspešno vzdrževala. Z mesecem majem sem si prilagodila ADF nedelja zvečer, do torka dopoldan post 36 ur - podobno naredim najmanj 3 krat na teden. Čez vikend se držim najmanj 8:16, bolj pa 6:18. Vsi kateri me poznate veste, da imam še nekaj maščobne izolacije. Ampak tudi počasi se daleč pride, saj veste, tudi kopičenje kilogramov ni trajalo le pol leta 😉
Post z ne pomaga le pri sladkorni bolezni - ki je potem čez čas praktično več ni, ampak znižuje tudi krvni pritisk, zdravi vnetne procese, polepša kožo (no, telo ima med postom možnost, da samo ozdravi/pozdravi svoje poškodovane celice) - stranski učinek posta je pa tudi - izguba kilogramov. Tudi rakaste celice se hranijo z glukozo. Kadar se postimo dalj časa, glukoze zmanjka. Ker rakaste celice ne dobijo hrane (glukoza) odmrejo.
Za konec naj povem, da nisem študirala medicine. Poiščite si sami informacije in bodite odprtega uma - ni vse dobro (čeprav imajo sami najboljši namen), kar pravijo zdravniki in ni vse res, kar pravijo na TV. Uporabite svoj instinkt in zdravo kmečko pamet.
Vsem, ki nimate težav z ohranjanjem zdrave telesne teže, pa svetujem, da se ob pogledu na erotično izpopolnjenega človeka ne zgražate in ne pametujete. Ne veste, kakšne bitke bije že celo življenje.
Bodi človeški.
Rada vas imam, Lidija